Peru, Bolivija, Čile, drugič
Mislim, da nikomur ni
bila prava muka vstati ob 4h zjutraj, da smo se sprehodili do male avtobusne
postaje, od koder so nas z avtobusi odpeljali do 8 kilometrov oddaljeni Machu
Picchu. Aguas Calientes velja za edino mestece vseh obiskovalcev najbolj
znanega inkovskega mesta na svetu, saj z izjemo treking poti Inca Trail do
znamenitosti ni mogoče. Mestece je dostopno samo z vlakom, zato je človek pri
vsemu planiranju nekoliko manj fleksibilen, povsod so samo turisti in cene so
precej višje kot v Cuzcu (pa že v Cuzcu niso ravno najbolj ugodne v primerjavi
z ostalim Perujem). Edini način, da si človek ogleda znameniti Machu Picchu
zjutraj, ko še ni trume turistov, ki prispe s prvim dopoldanskim vlakom iz
Cuzca, da v Aguas Calientesu tudi prespi. Kot rečeno, mi smo se poslužili prve
variante in se že navsezgodaj zjutraj odpravili na pot. Pot se je kmalu začela
dvigovati, ko smo prečkali reko na ozkem mostu. Serpentinasta makadamska cesta
nas je vodila do vhoda v park. Še nekaj deset metrov mimo skal in že smo ga videli.
Wow! Čeprav smo ugledali samo prednji del hiš in znamenito vzpetino nad njimi,
nas je prevzelo razburjenje in hiteli smo se vzpenjat navkreber do razglednih
teras, od koder je se razgled razprostiral na celotno mesto. Bilo je sila
vlažno in sopihali smo kot lokomotive, saj Machu Picchu leži na meji med
tropskim pragozdom in goratimi Andi, zato se vpliv tropov izjemno pozna kljub
zavidljivi višini 2.500 metrov nadmorske višine. Bilo je zgodaj in oblačno, a
vendar ne megleno, kar se nam je zdelo super, saj je vremenska napoved
napovedovala dež. Ko nam je končno uspelo prilezti na razgledno ploščad, se
seveda nismo mogli upreti navdušenju in vzdihovanju nad razgledom. Tako na
dlani je Machu Picchu izgledal kot na vsaki sliki iz National Geographica, a
vendar je odseval neko noro energijo, občutek spoštovanja in majhnosti. Kako to
mesto soupada z bujno naravo okrog njega, kako se mistično bohoti na planoti,…
neverjetno. Sledilo je seveda obvezno fotkanje, oblaki pa so se nenadoma začeli
trgati in celotno planoto je obsijalo sonce. Kakšna sreča!
Še danes nihče prav točno ne ve, čemu je mesto služilo, ve se le, da ga španski inkvizitorji niso nikoli našli, čeprav so nekateri domačini vedeli zanj. Izgubljeno inkovsko mesto je vključno z delom starodavne kamnite poti leta 1911 svetu predstavil angleški raziskovalec Hiram Bingham, ko je iskal Vilcabambo, zadnje zatočišče Inkov pred španskimi osvajalci. Najprej je zmotno mislil, da je našel pravo, vendar so kasneje Vilcabambo našli globlje v tropskem pragozdu. V jeziku Kečua ime mesta pomeni »stara gora«, občutki ob sprehajanju po mestecu, v katerem naj bi živelo okrog 2000 ljudi, pa so bili polni navdušenja in vznemirjenosti. Res noro. Ustavili smo se tudi pri lamah, ki so zajtrkovale na zelenici v središču mesta, in se nato podali na 45-minutno pot po Inca Trailu do Sončevih vrat.
Močno sonce je ob 8h zjutraj že tako nažigalo, da sem prav počasi hodila po potki, svoje sta seveda dodala še nadmorska višina in nepopisna vlaga. Človek se počuti prav nesposobnega… Na koncu pa se nam je s Sončevih vrat odprl čudovit razgled na mestece in okoliških vrhov. Trud se je res izplačal. Ko smo se vrnili nazaj, skoraj nisem mogla verjeti svojim očem. Skupine z vodiči vsepovsod, celotno mesto je migetalo kot eno ogromno mravljišče. Bila sem prav šokirana nad vso to množico ljudi, ko sem pomislila, kako smo si še nekaj ur prej skoraj sami ogledovali to čudo. Saj jim ne zamerim, ljudem, da hodijo sem gor, ker je res vredno obiska Južne Amerike, a mu ravno trume turistov kradejo čar. Za vstop na Machu Picchu se je treba najavit in vstopnica je veljavna samo na prijavljeno ime. Drug namesto tebe ne more gor. Če te ni, denarja ne dobiš nazaj. Imajo prav limit 5000 obiskovalcev na dan, zato je v glavni sezoni priporočljivo vplačilo vstopnice več tednov vnaprej. Odpravili smo se proti izhodu, da bi ujeli avtobus za vrnitev v Aguas Calientes, kjer nas je čakalo novo presenečenje – vsaj 250 metrska vrsta ljudi, ki je čakala, da se tako kot mi vrne nazaj. Hočeš nočeš sva se z Andražem odpravila na konec vrste, vmes pa sem razmišljala, da so ljudje nori, da hodijo sem gor samo za par fotk in se nato po pol ure vrnejo nazaj. Midva sva bila gor več kot 5 ur in še bi bila… Avtobusi so kar hitro prihajali, zato sva čakala le dobre pol ure. Ob povratku sva si najprej privoščila kosilo in šla na sprehod, kmalu pa v eni izmed gostiln našla preostale kolege, ki so Machu Picchu zapustili nekoliko pred nama. Tam smo skupaj počakali vlak do pol sedmih zvečer, ki nas je slabi 2 uri vozil nazaj do postaje, nato pa nas je čakala še dodatna dvourna doza vožnje nazaj do Cuzca. Utrujeni od sonca, a vendar s srečnim srcem, smo popadali v postelje. Zagotovo pa bi vsak to storil ponovno, bil je res krasen in navdihujoč dan.
Naslednji dan je bil skoraj v celoti namenjen vožnji iz Cuzca v Puno, kamor smo prispeli pozno popoldne. Razdalje so nepredstavljivo velike. Peljali smo se z dvonadstropnim avtobusom, ki je imel na vrsto le tri sedeže, ti pa so bili tako ogromni in udobni kot v avionu v business classu. Ob poti nas je spremljala čudovita hribovita pokrajina, ki me je spominjala na tisto iz Patagonije – majhne vasice so drvele mimo nas, na pašnikih pa so se pasle črede ovc in goveda. Po prihodu v Puno je sledila zaslužena večerja, z Andražem pa sva se še malo sprehodila po mestu, ki naj bi bilo drugo najbolj turistično naslednje v Peruju. Lega ob jezeru Titicaca mu namreč prinese trume turistov, ki jezero obiščejo. Kljub temu pa ne bi mogla reči, da sem videla prav veliko turistov, čeprav je po številnih ponudnikih prenočišč, hrane in ladjic za dnevne obiske jezera mogoče reči, da jih je v sezoni kar precej. Naslednje jutro so nas domačini z bicitaksiji odpeljali v malo marino, kjer se je kar trlo turističnih ladji c. A po obiskovalcih sodeč bo ta dan ta turistične delavce bolj klavrn. Vreme je bilo sončno in nebo modro brez oblačka. Kasneje so se ob obali jezera sicer pripodili majhni oblakci, ki pa so bili jezeru bolj v okras kot grožnjo po slabem vremenu. V tem letnem času je najbolj ugodno obiskati ta del sveta, saj ima popotnik največ možnosti, da ima skozi celotno potovanje lepo vreme. Andraž pa je ugotovil, da so oblaki precej nižje kot pri nas. Titicaca jezero leži na nadmorski višini 3.800 metrov in nič čudnega, da si imel občutek, da bi jih lahko dosegel z roko.
Še danes nihče prav točno ne ve, čemu je mesto služilo, ve se le, da ga španski inkvizitorji niso nikoli našli, čeprav so nekateri domačini vedeli zanj. Izgubljeno inkovsko mesto je vključno z delom starodavne kamnite poti leta 1911 svetu predstavil angleški raziskovalec Hiram Bingham, ko je iskal Vilcabambo, zadnje zatočišče Inkov pred španskimi osvajalci. Najprej je zmotno mislil, da je našel pravo, vendar so kasneje Vilcabambo našli globlje v tropskem pragozdu. V jeziku Kečua ime mesta pomeni »stara gora«, občutki ob sprehajanju po mestecu, v katerem naj bi živelo okrog 2000 ljudi, pa so bili polni navdušenja in vznemirjenosti. Res noro. Ustavili smo se tudi pri lamah, ki so zajtrkovale na zelenici v središču mesta, in se nato podali na 45-minutno pot po Inca Trailu do Sončevih vrat.
Močno sonce je ob 8h zjutraj že tako nažigalo, da sem prav počasi hodila po potki, svoje sta seveda dodala še nadmorska višina in nepopisna vlaga. Človek se počuti prav nesposobnega… Na koncu pa se nam je s Sončevih vrat odprl čudovit razgled na mestece in okoliških vrhov. Trud se je res izplačal. Ko smo se vrnili nazaj, skoraj nisem mogla verjeti svojim očem. Skupine z vodiči vsepovsod, celotno mesto je migetalo kot eno ogromno mravljišče. Bila sem prav šokirana nad vso to množico ljudi, ko sem pomislila, kako smo si še nekaj ur prej skoraj sami ogledovali to čudo. Saj jim ne zamerim, ljudem, da hodijo sem gor, ker je res vredno obiska Južne Amerike, a mu ravno trume turistov kradejo čar. Za vstop na Machu Picchu se je treba najavit in vstopnica je veljavna samo na prijavljeno ime. Drug namesto tebe ne more gor. Če te ni, denarja ne dobiš nazaj. Imajo prav limit 5000 obiskovalcev na dan, zato je v glavni sezoni priporočljivo vplačilo vstopnice več tednov vnaprej. Odpravili smo se proti izhodu, da bi ujeli avtobus za vrnitev v Aguas Calientes, kjer nas je čakalo novo presenečenje – vsaj 250 metrska vrsta ljudi, ki je čakala, da se tako kot mi vrne nazaj. Hočeš nočeš sva se z Andražem odpravila na konec vrste, vmes pa sem razmišljala, da so ljudje nori, da hodijo sem gor samo za par fotk in se nato po pol ure vrnejo nazaj. Midva sva bila gor več kot 5 ur in še bi bila… Avtobusi so kar hitro prihajali, zato sva čakala le dobre pol ure. Ob povratku sva si najprej privoščila kosilo in šla na sprehod, kmalu pa v eni izmed gostiln našla preostale kolege, ki so Machu Picchu zapustili nekoliko pred nama. Tam smo skupaj počakali vlak do pol sedmih zvečer, ki nas je slabi 2 uri vozil nazaj do postaje, nato pa nas je čakala še dodatna dvourna doza vožnje nazaj do Cuzca. Utrujeni od sonca, a vendar s srečnim srcem, smo popadali v postelje. Zagotovo pa bi vsak to storil ponovno, bil je res krasen in navdihujoč dan.
Naslednji dan je bil skoraj v celoti namenjen vožnji iz Cuzca v Puno, kamor smo prispeli pozno popoldne. Razdalje so nepredstavljivo velike. Peljali smo se z dvonadstropnim avtobusom, ki je imel na vrsto le tri sedeže, ti pa so bili tako ogromni in udobni kot v avionu v business classu. Ob poti nas je spremljala čudovita hribovita pokrajina, ki me je spominjala na tisto iz Patagonije – majhne vasice so drvele mimo nas, na pašnikih pa so se pasle črede ovc in goveda. Po prihodu v Puno je sledila zaslužena večerja, z Andražem pa sva se še malo sprehodila po mestu, ki naj bi bilo drugo najbolj turistično naslednje v Peruju. Lega ob jezeru Titicaca mu namreč prinese trume turistov, ki jezero obiščejo. Kljub temu pa ne bi mogla reči, da sem videla prav veliko turistov, čeprav je po številnih ponudnikih prenočišč, hrane in ladjic za dnevne obiske jezera mogoče reči, da jih je v sezoni kar precej. Naslednje jutro so nas domačini z bicitaksiji odpeljali v malo marino, kjer se je kar trlo turističnih ladji c. A po obiskovalcih sodeč bo ta dan ta turistične delavce bolj klavrn. Vreme je bilo sončno in nebo modro brez oblačka. Kasneje so se ob obali jezera sicer pripodili majhni oblakci, ki pa so bili jezeru bolj v okras kot grožnjo po slabem vremenu. V tem letnem času je najbolj ugodno obiskati ta del sveta, saj ima popotnik največ možnosti, da ima skozi celotno potovanje lepo vreme. Andraž pa je ugotovil, da so oblaki precej nižje kot pri nas. Titicaca jezero leži na nadmorski višini 3.800 metrov in nič čudnega, da si imel občutek, da bi jih lahko dosegel z roko.
Povzpeli smo se na streho
naše ladjice in navdušeni nad spokojno okolico opazovali svet okrog sebe. Kmalu
po izplutju barkače iz Puna smo dosegli visoko oranžno šavje, ki je ustvarjalo
prekrasen kontrast med modrim nebom in modrim jezerom. Iz te slame prebivalci
otokov Uros izdelujejo plavajoče otoke in hiške, v katerih živijo. Na hitro smo
se peljali mimo njih, saj smo se tam nameravali ustaviti popoldne ob povratku.
Pot nas je še kake 3 ure vodila prek jezera, ki je, mimogrede, dolgo okrog 180
km, široko okrog 90 km, najgloblja točka pa presega 300 metrov globine. Delita
si ga tako Peru kot Bolivija, vendar je perujski del bistveno večji. Prispeli
smo do otoka Taquille, ki leži na robu odprtega dela jezera. Z izjemo ljudi in
hišic otoček spominja na pravi dalmatinski otok – suha zemlja, vonj, kamnite
potke in ograje… vse se je zdelo tako poznano. Šli smo na mali sprehod po
otoku, čeprav smo bili vsi kar precej zadihani, saj je sonce žgalo na vso moč,
na skoraj 4000 metrih nadmorske višine je tudi to precej bolj močno kot doma.
Otok je znan po tem, da moški štrikajo kape, rokavice, šale, torbice,…prodajajo
pa jih v zadrugi na trgu pri vrhu otoka. Od tam se nam je odprl tudi prekrasen
pogled na odrto jezero, ki je dajalo občutek, kot da smo na morju. Pri kosilu
smo se hecali, da v vodi manjka samo še kakšna Jadrolinija. Kosili smo na
terasi pri enem izmed domačinov, od koder smo imeli prav tako krasen razgled na
jezero kot z glavnega trga.
Neuradno Titicaca velja za najvišje ležeče plovno jezero na svetu, čeprav obstaja še kakšno jezero v Nepalu ali Tibetu, po katerem plujejo pri več kot 4000 metrih nadmorske višine. Je pa gotovo največje. Po kosilu smo se, siti, odpravil na drugo stran otočka, kjer nas je čakala naša barkača. Bila je kar počasna in norčevali smo se, da si na tak način vsaj lahko dodobra ogledamo okolico. Z Andražem sva se udobno namestila na zadnji del barke in opazovala Taquille, ki je počasi izginjal za obzorjem. Kake dve uri in pol je trajalo, da smo prispeli nazaj do otokov Uros. Kot že rečeno, gre za plavajoče otoke – približno 50 jih je – na katerih živi okrog 300 ljudi. Legenda pravi, da so se ti ljudje na otoke preselili pred Inki, ni pa ravno 100%, če niso bili razlog njihovega odhoda na otoke španski osvajalci. Živijo zelo skromno, praktično vse, kar imajo, je izdelano iz slame. Preživljajo se z ribolovom in prodajo spominkov, da nimajo elektrike, tekoče vode in kanalizacije, pa je seveda jasno. Mi smo se izkrcali na enem izmed otočkov, kjer je živela razširjena družina s tremi fanti starosti 6-8 let in dojenčico, ki prav gotovo še ni preživela 10 mesecev starosti. Domačini so nas povabili še na mini izlet z njihovo slavno slamnatno ladjico, odjadrali smo kakih 30 metrov od obale, ko so nas s čolnom nato prišli iskat kar otroci. Naši fantje so se takoj spoprijateljili z mularijo in kmalu so skupaj že igrali nogomet, ko smo se vrnili na trdna tla. Ali bolje rečeno, na trdnejša tla. So pa naši imeli kar nekaj težav, sapa jih je hitro začela zapuščati. Človek niti ne pomisli, a na taki nadmorski višini se res izjemno hitro zadiha.
Ob sedenju na zvezanih snopih slame smo dočakali sončni zahod, s tem pa se je tudi precej shladilo. Noči na otokih Uros so hladne in temperatura pade tudi precej pod nično. In nič drugače ni bilo niti to noč. Prenočili smo namreč kar pri njih, čeprav to načeloma ni mogoče. A zaradi dobrih vez so nam izpraznili nekaj svojih slamnatnih hišk in nam odstopili svoja – seveda slamnatna – ležišča. Noč je bila hladna, nebo pa je krasilo milijon svetlih zvezd. Ker nobena svetloba ni kalila pogleda na zvezdnato nebo, je bilo resnično čarobno. Vsake toliko časa so se sicer izza hišk oglasile race, sicer pa je bilo neverjetno mirno in spokojno. Z izjemo gospodarja otoka, ki je pil slivovko in plesal na Na golici. Na žalost pa kakšne posebne izolacije te hiške nimajo, zato nas je prav pošteno prezeblo in komaj sem čakala, da budilka zazvoni. A ob pol petih nas je pričakal najbolj neverjeten sončni vzhod, kar sem mu bila priča v svojem življenju, za kar se je mrzla noč prav gotovo izplačala. Narava ponekod res ne skopari s svojimi čari.
Neuradno Titicaca velja za najvišje ležeče plovno jezero na svetu, čeprav obstaja še kakšno jezero v Nepalu ali Tibetu, po katerem plujejo pri več kot 4000 metrih nadmorske višine. Je pa gotovo največje. Po kosilu smo se, siti, odpravil na drugo stran otočka, kjer nas je čakala naša barkača. Bila je kar počasna in norčevali smo se, da si na tak način vsaj lahko dodobra ogledamo okolico. Z Andražem sva se udobno namestila na zadnji del barke in opazovala Taquille, ki je počasi izginjal za obzorjem. Kake dve uri in pol je trajalo, da smo prispeli nazaj do otokov Uros. Kot že rečeno, gre za plavajoče otoke – približno 50 jih je – na katerih živi okrog 300 ljudi. Legenda pravi, da so se ti ljudje na otoke preselili pred Inki, ni pa ravno 100%, če niso bili razlog njihovega odhoda na otoke španski osvajalci. Živijo zelo skromno, praktično vse, kar imajo, je izdelano iz slame. Preživljajo se z ribolovom in prodajo spominkov, da nimajo elektrike, tekoče vode in kanalizacije, pa je seveda jasno. Mi smo se izkrcali na enem izmed otočkov, kjer je živela razširjena družina s tremi fanti starosti 6-8 let in dojenčico, ki prav gotovo še ni preživela 10 mesecev starosti. Domačini so nas povabili še na mini izlet z njihovo slavno slamnatno ladjico, odjadrali smo kakih 30 metrov od obale, ko so nas s čolnom nato prišli iskat kar otroci. Naši fantje so se takoj spoprijateljili z mularijo in kmalu so skupaj že igrali nogomet, ko smo se vrnili na trdna tla. Ali bolje rečeno, na trdnejša tla. So pa naši imeli kar nekaj težav, sapa jih je hitro začela zapuščati. Človek niti ne pomisli, a na taki nadmorski višini se res izjemno hitro zadiha.
Ob sedenju na zvezanih snopih slame smo dočakali sončni zahod, s tem pa se je tudi precej shladilo. Noči na otokih Uros so hladne in temperatura pade tudi precej pod nično. In nič drugače ni bilo niti to noč. Prenočili smo namreč kar pri njih, čeprav to načeloma ni mogoče. A zaradi dobrih vez so nam izpraznili nekaj svojih slamnatnih hišk in nam odstopili svoja – seveda slamnatna – ležišča. Noč je bila hladna, nebo pa je krasilo milijon svetlih zvezd. Ker nobena svetloba ni kalila pogleda na zvezdnato nebo, je bilo resnično čarobno. Vsake toliko časa so se sicer izza hišk oglasile race, sicer pa je bilo neverjetno mirno in spokojno. Z izjemo gospodarja otoka, ki je pil slivovko in plesal na Na golici. Na žalost pa kakšne posebne izolacije te hiške nimajo, zato nas je prav pošteno prezeblo in komaj sem čakala, da budilka zazvoni. A ob pol petih nas je pričakal najbolj neverjeten sončni vzhod, kar sem mu bila priča v svojem življenju, za kar se je mrzla noč prav gotovo izplačala. Narava ponekod res ne skopari s svojimi čari.
Comments