Indonezija, tretjič



Po zajtrku, tipičnem za indonezijske turistične ponudnike prenočišč (toast, marmelada, sadje in sok, stisnjen iz svežega tropskega sadja), smo se odpravili nekaj sto metrov nižje ob cesti do izposojevalnice potapljaške opreme. Tam so nas inštruktorji opremili z vsem, kar smo potrebovali za celodnevni potapljaški/snorkljarski izlet v narodni park ob otočku Menjagan. Tisti, ki smo se šli potapljat, smo poleg maske in plavutk dobili še kar precej »dodatne« opreme, neopren, jopič in jeklenke. Ko smo vsi dobili opremo pravih velikosti, so nas odpeljali nekaj kilometrov zahodneje do mini pomolčka ob plaži, od koder smo pot na Menjagan nadaljevali z barko.

V vsaki barki je bila ena skupina z inštruktorjem in šoferjem barkače – glede na to, da nas je bilo v naši skupini le 5, smo bili prav super mala ekipa. Bilo je zelo toplo in sončni žarki so nas slepili s svojimi odboji na valovih. Topel veter je vel med nadstreškom barke in v zraku je bil tisti morski vonj po soli, ki kar vabi k skoku v morje. Že takrat sem vedela, da je pred mano en krasen dan. Na poti nam je inštruktor v barki podal nekaj napotkov glede ravnanja z opremo in pokazal par gibov, s katerimi se bomo sporazumevali pod vodo. Ko smo prispeli do plitvine, kjer so zasidrali barke, smo si nadeli vso opremo in se ritensko z roba barke zvrnili v vodo na glavo. Ker je bila oprema tako težka in ker sem se prvič potapljala, mi je bilo sprva kar malce nelagodno in nisem ravno vedela, kaj naj pričakujem. Sploh, ko so me otovorili z veliko dodatnimi kilogrami uteži. Ko sem enkratštrbunknila v turkizno modro morje in sem poskušala normalno dihati skozi ustnik, sem se počasi umirila. Bili smo na kakih treh metrih globine s peščenim dnom, na katerega smo se počasi spustili in še v praksi potrenirali kretnje, s katerimi smo se sporazumevali pod gladino. Počasi smo se odpravili na naš prvi pravi potop in postopoma pridobivali na globini, ne da bi se tega sploh dobro zavedali. Glede na to, da iz naše skupine nihče ni imel licence za potapljača, se prav zelo globoko nismo smeli potopiti, vendar smo kljub temu presegli 12 metrov globine. Plavali smo ob grebenu, ki je že od daleč izgledal zelo pisano in igrivo, od blizu pa je kar prekipeval od življenja: med rokami mi je plaval klovn »Nemo«, držala sem fluorescentno modro morsko zvezdo, nekajkrat smo iz globin zbudili napoleonko, od daleč opazovali veliko plamenko (lionfish) in vesčas so nas spremljale jate malih ribic, ki so se splašile ob vsakem našem gibu. Že tako Menjagan slovi po enih boljših podvodnih razmer v Indoneziji in odlični vidljivosti, če pa k temu prištejemo še dejstvo, da se nas je večina potapljala prvič, si kaj bolj raznolikega in eksotičnega skoraj ne bi mogli predstavljati.

Prvi potop je trajal 45 minut, nato smo se vrnili na površje in si na barki privoščili enostavno kosilo. Predajali smo se sončnim žarkom, pogledu na kristalno čisto vodo in popolnoma jasno modro nebo. Idila. Čakal nas je še drugi potop, ki je trajal približno enako dolgo, le da smo se premaknili po grebenu nekoliko nižje. Živopisan tropski podvodni svet me je popolnoma prevzel, čas pa pod vodo teče nenormalno hitro. Takoj je namreč napočil trenutek, ko smo se dvignili na površje in pospravili opremo v barko.

Po super novi izkušnji smo se malo še kopali, nato pa odpravili nazaj proti Baliju. V ozadju smo kmalu izgubili pogled na Javo, ko smo se zapeljali za rt, na poti proti hotelu pa smo se ustavili še na obveznem postanku v trgovini z »razkužilom«. Alkohol je na Baliju težko dobiti, a nekateri turistični kraji so precej svetovljanski, zato sem in tja lahko najdemo tudi kako manjšo trgovinico, ki ima na polici kako vodko ali dve. Večer smo preživeli ob tradicionalni balijski večerji in mladimi plesalkami.

Naslednji dan smo se odpravili raziskovat Bali. Sliši se sicer zelo turistično in vsakdo pomisli na neskončne peščene plaže, palme, ogromne mednarodne resort komplekse in živopisano tropsko cvetje, vendar je to značilno samo za južni del Balija z okolico najbolj slovitega mesta Kuta. Nasploh je Bali po svoji naravi precej neokrnjen in ljudje po naseljih bele tujce še vedno spremljajo z izrednim zanimanjem. Drži, da je turizem na Baliju močneje zastopan kot na ostalih otokih, vendar je le-ta z izjemo nekaterih znamenitosti skoncentriran na južnem delu otoka. Iz Pemuterana smo se odpravili do slapa Gitgit in se srečali s prvimi izjemno fotogeničnimi riževimi terasami. Na žalost pa tudi s prvimi nadležnimi prodajalci spominkov. Vseskozi so nas ob betonski poti spremljale male trgovinice z oblačili in raznimi suvenirji ter mali t.i. hišni templji. To so tempeljčki za dobre in zle duhove (Balinezijci verujejo, da je za vsak slučaj treba imeti dobre odnose z obojimi), ki jih navadno najdemo na dvorišču ob vsaki hiši ali kakšnem spomeniku in so velikokrat odeti z rumenooranžnim aličrno-belim prtom. Nekateri izmed njih imajo tudi senčnik, da duhcem ni vroče, ko pridejo po daritve. Vsak človek ima svoj tempeljček in nanj večkrat dnevno odnese svojo daritev (če bi rad več denarja, kak kovanec, če bi rad hrano, kakšno skorjico kruha, če bi rad ljubezen, srček iz papirja itd.). Velja, da če daritev izgine, jo je duhec pobral in se bo želja posameznika uresničila. Zato ne čudi dejstvo, da so bili domačini v Kuti zelo veseli pogleda po razneseni ulici, ki so ko za seboj pustili pijani razgrajajoči Avstralci, saj so si to razlagali tudi kot duhove, ki so prišli po njihove daritve.

Slap Gitgit sam po sebi ni bil sicer nič posebnega (Slovenci imamo pač srečo, da imamo prečudovito naravo in nas le redko kaj še pusti odprtih ust), vendar kljub vsemu vreden ogleda – tropsko rastje in visok previs, iz katerega je slap padal 35 metrov globoko, je vredno shraniti na spominsko kartico.

Malo smo pretegnili noge, preden smo se odpravili dalje do dveh jezer, Danau Buyan in Danau Tamlingan, ki jih ločuje samo ozka vzpetina. Gre za dva izmed treh svetih jezer v osrčju Balija, ki ležita na nadmorski višini 1300 metrov in sta prav zato večino časa zajeta v megli. Ker smo bili dovolj zgodni, se megla še ni spustila do gladine in priča smo bili čudovitemu razgledu na vulkanski jezeri. Na razgledni ploščadi sta domačina v zameno za napitnino »posojala« svoje ljubljenčke za fotografiranje s turisti. Vse lepo in prav, če ne bi šlo za dvometrskega udava, ogromnega legvana, netopirja z razponom kril čez dva metra in dvajsetcentimetske paličnjake.

Že tekom zadnjih dni smo ugotovili, da je v Indoneziji vse rastlinje veliko večje od našega, več kot očitno to velja tudi za živali. Najbolj pogumni so se z orjaki res slikali, ostali pa smo jih opazovali le od blizu. Osebno me je bolj prevzel pogled na gladino jezer, ki jih je sem in tja zakrivala rahla meglica. Obdana z gostim tropskim rastjem in mirnim površjem sta spokojno kraljevala pokrajini. Čarobno…

Zapeljali smo se dalje v dolino do tretjega izmed svetih jezer, Danau Beratana, ki sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če ga ne bi krasil tempelj Ulun Danu, imenovan tudi »tempelj na vodi«. Po verskem izročilu velja, da več nadstropij, kot jih ima tempeljeva strehica, bolj pomembno je njegovo mesto v religioznih pripovedih. Največje možno število nadstropij je trinajst, omenjeni tempelj ob Danau Beratanu pa jih ima enajst, kar ga uvršča pod sam vrh pomembnosti. Gre za največkrat obiskano in tudi največkrat fotografirano turistično znamenitost na Baliju, ki kot v pravljici lebdi na gladini jezera. Pred našim prihodom je nekajtedensko sušno obdobje izsušilo območje okrog templja in ta je zato izgledal bolj kot »tempelj v blatu«, a to ni odvrnilo gruče turistov (predvsem poševnookih in domačinov), da ne bi prihajali v enakem številu kot doslej. Po krajšem sprehodu ob obali jezera, par posnetkih mistične pokrajine z meglicami in nekaj obiskov okoliških trgovinic smo se odpravili dalje proti jugu.

Ustavili smo se na posestvu, kjer pridelujejo slavno indonezijsko kavo Luwak, ki ima med drugim sloves najdražje kave na svetu. Gre za kavna zrna, ki jih jedo indonezijske gozdne podlasice (nekaj med lisico in dihurjem črne barve), prebavijo in nato izločijo. Domačini ta zrna pobirajo in jih prepražijo kot običajno kavo, posebnost pa je njen okus, saj se kavna zrna med prebavo podlasice navzamejo prebavnih sokov. Seveda smo jo tudi poskusili, a razen grenkega priokusa, ki nam je ostal v ustih še dolgo po pitju, ni bila nič posebnega.

So pa bile bolj posebne opice v Monkey Forestu v Ubudu, ki smo jih obiskali takoj zatem. V Tomb Rider atmosferi se človek sprehaja po kamnitih poteh pod mogočnimi starimi drevesi, od koder se razlega glasno kričanje, vpitje in zvoki ravsa opic. Nekatere se sprehajajo okrog, druge nepremično sedijo na kamnitih ograjah, tretje se skrivajo v krošnjah dreves, skratka opice vsepovsod. Vsako večje mesto na Baliju ima menda tempelj smrti/kremacije, tega v Ubudu pa so opice vzele za svojega in ga okupirale. Usedla sem se polegčuvaja parka in z njim malo pokramljala, nato pa mi je eno izmed bližnjih opic s trikom s hrano spravil na ramena in moram priznati, da ni ravno prijetno, ko ti nekdo žveči hrano tik ob ušesu, hkrati pa tehta vsaj 5 kg in se neprestano preseda. Ampak definitivno prijetna izkušnja, ki si jo bom zapomnila za dolgočasa.   

Z Renato sva počasi utrujeni zapustili živahni svet opic in se sprehodili po ulici iz Monkey Foresta do našega hotelčka nekaj sto metrov daleč. Zanimivo, da v središču Ubuda vse večje ulice ponujajo nešteto prodajaln, barčkov in restavracij, iz skoraj vsakih vrat prihajajo vonjave po hrani in se mešajo s kombinacijo tropsko-vlažno-vroče klime iz ulice. Ta vonj po Indoneziji…neprecenljiv.

Nadaljevanje