Indonezija, četrtič

Naslednji dan nas je čakal še en spoznavni dan Balija, tokrat smo se podali na rob kraterja vulkana Batur. Za jutranji, oziroma bolje rečeno nočni trekking na vrh (štartalo naj bi se ob 3. uri) ni bilo interesentov, sploh po nekaj tako aktivnih nočeh. Raje smo se do roba kraterja zapeljali z avtobusom in si privoščili prekrasen razgled na vulkan in njegovo okolico z jezerom. Ker je ob takem letnem času velika verjetnost, da bi megla zakrila celoten krater in se ne bi kaj dosti videlo iz razgledne točke, smo bili še toliko bolj veseli. V vasici na kraterju, kjer smo se ustavili, so trgovci že pospravljali tržnico ob cesti, čeprav je bila ura (za nas) še rana. Indonezijci so očitno bolj zgodnje sorte. Zelenjava, sadje in ostali pridelki so krasili doma izdelane in majave stojnice, spet me je prešinila misel na to, kako je v Indoneziji vse toliko večje kot pri nas. Da ne govorim o tem, da je tudi toliko slajše… Ženske vseh starosti, trgovke in stranke, so še veselo čebljale, ko so moški že razdirali stojnice in žaklje z neprodanim blagom natovarjali na male tovornjačke, pick-upe.



Kake pol ure vožnje dalje smo prispeli v žarišče nove invazije malih uličnih prodajaln z vsem živim (predvsem z majčkami za zagorele avstralske surferje in saronge za njihova blond še-bolj-zagorela dekleta). Mimogrede, sarong se imenuje večji kos barvnega blaga (ne preveč vpadljive barve, sicer raznolike, karo vzorcev ali potiska drugih geometrijskih oblik), ki si ga moški in ženske navadno zavežejo okrog pasu in služi kot oblačilo, nekakšno krilo. Turisti pa seveda najdejo še tisoč in eno možnost, kako bi se sarong še lahko nosilo, zato je na plažah moč videti variante, za katere vam domišljija prav gotovo ne seže tako daleč, da bi se sami domislili. Prav zavoljo turistov Indonezijci v svojih gift-shopih prodajajo tudi bolj živopisane vzorce. Po poti v strugo bližnje reke smo si šli ogledat tisoč let stare grobnice družine Gunung Kawi in hkrati občudovali živo zelene riževe terase, ki so kot filmska kulisa krasile strmo pot. Smo pa kar malo vzdihovali nad nešteto stopnicami, ki so nas v sončnem in noro vlažnem dopoldnevu vodile k našemu cilju. Dokler smo se po njih spuščali, je bilo sicer nekoliko lažje, za nazaj pa smo vsi hlastali za zrakom in lovili senčke, ki so jih delale palme ob poti.

V dnu struge stoji kompleks grobnic in tempeljčkov, skrit pod gostim tropskim gozdom in obdan z riževimi terasami. Nekateri izmed objektov so bili zaprti, v druge je bilo moč vstopiti. Na majhnem trgu v središču kompleksa je gospod, ki je spominjal na zeliščarja/misleca/zadetkota, mešal zvarke iz raznega zelenja in vmes nekaj nerazumljivega brundal.

Ko smo v vasici zgoraj zapravili na tisoče indonezijskih rupij, smo si po tako poduhovljenem začetku dneva zaželeli še malo adrenalina. Odpravili smo se na rafting na reko Ayung. Na posestvu, kjer so nam kasneje tudi pripravili kosilo, so nas oblekli v smrdljive rešilne jopiče, na glavo poveznili čelade in nam v roke potisnili vesla. Sledila je 15-minutna vožnja z mini chicken-busi s tistimi klasičnimi, napol razpadajočimi črnimi usnjenimi klopmi, nato pa še kar nekaj hoje do vznožja kanjona, kjer so nas že čakali pripravljeni rafti. Po nekaj uvodnih besedah naših vodičev so nas razporedili po šest v vsak raft. Na žalost smo za v »naš« raft ostala samo dekleta, zato je skipper imel nekoliko več dela. A zato ni bilo nič manj zabavno. Kmalu smo »skužile« in smo kljub skipperjevim stalnim vzklikom »Forward, forward!«, »Backwards!!!« in »Bum-bum!« lahko uživale v pogledu na globok kanjon okoli sebe. Strma pobočja so se dvigala visoko proti nebu, obdajal jih je pravi deževni pragozd in slišali so se kriki opic, čivkanje ptic in oglašanje ogromnih živopisanih papig. Reka je z izjemo nekaterih brzic počasna in umirjena, če jo primerjamo z našo Sočo, prav gotovo pa bolj primerna za opazovanje čudovite okolice. 

Ob vrnitvi v Ubud se nas večina ni odločila za obisk riževih teras, saj smo jih ob poti videli že dovolj, zato smo čas raje izkoristili za ugoden šoping po glavni ulici. Večer smo zaključili mirno na terasi pred sobo ob srkanju Bintanga, no, z izjemo tistih, ki so šli v Kuto na party. Naslednji dan nas je namreč čakal zgodnji odhod in v kuhinji spet niso bili v stanju priprave zajtrka tako hitro. Zato smo punce stvari vzele v svoje roke in odšle raztresenemu kuharju/natakarju malo pomagat. Prav veliko časa za obiranje nismo imeli, saj nas je čakala še dobra ura vožnje do pristanišča Padangbai, od koder smo imeli rezerviran hidrogliser na Gili Trawangan.

Vožnja po bolj ali manj razburkanem morju je trajala kako uro in pol, preden smo prispeli do malega tropskega otočka, ki v premer meri le dober kilometer in pol. Gre za največjega izmed treh miniaturnih otočkov, t.i. Gilijev, ki ležijo ob severozahodni obali Lomboka. Ostala dva se imenujeta Gili Meno in Gili Air, vendar je od vseh treh Gili Trawangan najbolj oblegan s strani avanturistov in mladih obiskovalcev Indonezije. Tu se zbirajo mladi z vsega sveta in življenje poteka zelo umirjeno (če vam je še vedno preveč napeto, pa poskrbijo tudi lokalni prijatelji, ki vam z veseljem priskrbijo kak džoint ali gobico), naselje nekaj sto hišk je strnjeno in ob njem teže edina ulica na otoku. Povsod lokalčki in trgovinice, nobene gužve ali preveč vsiljivih ljudi. Imenovan tudi »backpacker's paradise«, Gili Trawangan s svojimi peščenimi plažami, ki se zlivajo v turkizno modro morje in ki jih obdajajo visoke palme, z lahkoto opravičuje naziv »raj na Zemlji«.

Kristalno čista voda, mivka, palme in živopisani čolnički, zasidrani v bližini, so bili obljuba, da smo naslednja dva dneva uživali vsako minuto. Po opravljenih formalnostih v ličnem hostelčku smo takoj odšli na plažo in tam preživeli dobršen del dneva. Ob sončnem zahodu pa smo se peš odpravili na zahodno stran otoka, kjer smo v zapuščenem baru sedeli na škarpi in v objektive lovili čudežne barve, ki jih je risala narava. S kuliso Balija v ozadju je bilo vse skupaj že prav kičasto… Ob ritmih žive glasbe smo noč zaključili v bližnjem Sama-Sama.

Zbudili smo se v krasno jutro, vendar so že jutranje temperature nakazovale na vroč dan. Odpravili smo se do Surf's bar-a, kjer smo si izposodili surfe in se kot pravi profiji podali na valove. Deskanje na valovih je res težavno, sploh če te je strah vsakega padca, da se ne bi porezal na koralah. Bližala se je oseka in gladina vode se je nevarno spustila. Kako uro smo se mučili in »pedlali«, nato pa smo priznali premoč in se šli raje kopat. Deskanje na valovih vs. Tajda – 1:0. Dan je bil še dolg, zato smo se dodobra naužili in strnili vtise dni, ki so bili za nami. Seveda je to mnogo lažje, če v kopalkah sediš v lokalčku na plaži z mrzlo pijačo v roki. Nedaleč od tam smo tudi zvečer opazovali zvezde in se čudili, kako se na južni polobli vse vidi precej drugače…  

Nadaljevanje