Indonezija, petič

Naslednje jutro nas je zopet pričakal sonček, a žal ta dan nismo več imeli časa za uživanje na plaži in jahanje valov. Čakala nas je razburljiva vožnja z lokalnim trajektom (beri: ribiško barkačo) z Gili Trawangana do Pamenanga, malega ribiškega mesteca na otoku Lombok. Morje z Gili Trawangana sicer ni bilo videti prav razburkano, vendar nam je plovba dokazala nasprotno. Vsaj na barki je bilo tako čutiti, saj je kar živahno poskakovala celo pot do malega pristanišča. Sonce je grelo sinje modre valove in čudovit vonj po morju je jadral po zraku – kot bi se Giliji hoteli še zadnjič posloviti v vsej svoji lepoti in nam dodatno vzbuditi slabo vest po tem, da jih zapuščamo.

Ko smo prispeli na Lombok, nas je tam že čakal mini chicken-bus, na streho katerega smo posadili svoje nahrbtnike in potovalke (tokrat jih je šofer celo nekoliko povezal) ter se, prepoteni že samo od »pešačenja« 50 metrov od barke do busa, naložili v bus in se prilepili na tiste stare črne usnjene klopi. Vlaga v zraku je bila res neznosna, še dobro, da smo kmalu odrinili in med vožnjo prejeli vsaj nekaj sapice skozi okna. Pot nas je najprej vodila ob obali, kjer smo lahko opazovali kristalno čisto morje in ribiške barke na njegovi gladini. Peščene plaže so bile na nekaterih mestih urejene, na drugih nekoliko manj – tam so samevali zapuščeni bari in naplavine, na nekaterih so se igrali otroci domačinov.

Kmalu smo zavili v notranjost in zapeljali v bolj gričevnato pokrajino pod vulkan Rinjani. Na poti do vasice Senaru, od koder smo se naslednje jutro nameravali povzpeti do roba kraterja tega mogočnega vulkana, smo se ustavili v eni izmed tradicionalnih vasic Sasakov in si ogledali najstarejši tempelj na otoku, ki je spominjal na nizko ovalno hiško s slamnato streho, v njem pa se je bohotil boben tam-tam, katerega naloga je, da vse manj številne vernike Waktu Lime poziva k bogoslužju. Sasaki predstavljajo približno 85% celotnega prebivalstva na Lomboku (približno 2,5 mio) in so tako po rasi kot jeziku sorodni Balinezijcem. Je pa večina Sasakov danes muslimanov, medtem ko so Balinezijci hinduisti. Prav dolgo se tu nismo ustavljali, saj je bilo neznosno vlažno in komaj smo čakali, da pridemo do Senaruja. 

Majhna vasica, ki se razteza vzdolž ceste po bregu, nudi nekaj prenočišč in gostišč, vse pa je bolj na bakckpackers varinati. Veseli, ker smo se končno nekoliko osvežili, smo se odpravili na mali treking do bližnjih slapov. Najprej smo po lepo urejeni potki v gozdu ob betonskem kanalu, ki je vodo iz bližnjih gričev dovajal v vasico, obiskali prvi slap Sindang Gila. Ta leži na približno 600 metrih nadmorske višine in s previsa pada nekaj deset metrov globoko.

Pot smo nadaljevali po nekoliko manj obljudeni in urejeni stezi do drugega slapa kakih 45minut hoje ob reki navzgor. Do Tiu Kelep slapa smo na koncu lahko dostopili le po reki, zato so mi prav prišle Tevice. Ko smo prispeli do slapa, smo se preoblekli v kopalke in se šli osvežit v tolmunček, ki je pod padajočo vodo dovolj globok za plavanje. Lepote tropske okolice in pravljičnega slapa pa niso mogle pregnati dejstva nad ledeno mrzlo vodo, zato smo se hitro pobrali iz nje. Nas je pa dodobra osvežil in pohladil vročine, ki nas je spremljala že od prihoda na Lombok. Tako smo se po isti poti vrnili nazaj v Senaru. Na poti so nas začeli strašiti temni nevihtni oblaki, zato smo pospešili svoj korak. Le nekaj sto metrov pred vasico smo že začutili prve težke kaplje, zato smo stekli do našega prenočišča. V sobah smo se posušili, ker pa kar ni hotelo nehati deževati (in ker je vremenska napoved za naslednje jutro bila deževna), smo se odločili, da naslednji dan na Rinjani ne gremo. Na pokriti terasi smo nato ob nekaj potepuških psih preživeli konec dneva ob bolj ali manj tradicionalnih indonezijskih jedeh in igri pantomime indonezijskih pojmov.

Naslednje dan smo doživeli hladen tuš, saj je jutro postreglo z čisto jasnim nebom, na katerem se je bohotil sonček in sijal na mogočni Rinjani. Eh, vremenskim napovedim v Indoneziji res ne gre zaupati. Nekoliko slabe volje, a kljub temu veseli lepega dne, smo se napokali v naše chicken-buse in se odpravili proti jugu otoka v Kuto. Kuta je bila naša zadnja postojanka potovanja po Indoneziji in veselili smo se še zadnjega sprehajanja po peščenih plažah in uživanju v kristalno čistem morju. Prav zato smo (sicer z mukami, a vseeno) stisnili zobe in potrpeli še nekaj ur vožnje nalepljenih na sedeže v natrpanih busih. O vlagi in vročini ne bi izgubljala dodatnih besed. Ko smo prispeli v Kuto, smo našli svoj fancy hotelček z bungalovčki in kopalnicami na prostem in takoj šli raziskovat kraj. Že ob našem prihodu smo imeli občutek, da nekaj ni ravno prav, saj je bilo veliko ljudi na ulici, nad plažo se je valil dim in povsod so bili policaji in vojaki. Pa smo šli in presenečeni ugotovili, da je celotno barakarsko naselje s trgovinicami in barčki na zloglasni plaži podrto in požgano, ljudje so iz pogorišč pobirali še zadnje uporabne stvari, ki jih lastniki niso odstranili pred uničenjem. Povsod po cesti so stali domačini in žalostno gledali na nekoč živahno področje Kute, pogled res ni bil prijeten. Sprehodili smo se do morja, a plavat nismo šli – res nismo imeli vesti, da bi se ob bedi nekaj metrov stran šli namakat v zaliv čudovite plaže na Kuti, pa tudi sicer je bilo nevarno, da se ne bi porezali s črepinjami, skritimi v pesek.

Zato smo se vrnili v hotel in si v bazenčku raje privoščili Bintang. Kasneje smo ugotovili, da je indonezijska vlada izdala odlok, da se plaža počisti vseh barak in privatnih okrepčevalnic ter jih prestavi v notranjost naselja. Menda zato, ker naj bi kazili podobo Kute in se širili brez nadzora, neuradno pa naj bi zemljišča na plaži pokupile mogočne hotelske verige, ki bodo plažo privatizirale in zaprle za vse, ki niso njihovi gosti. Naj si bo eno ali drugo, niti za mogočnim zidom našega mirnega hotelčka človek ni mogel odmisliti razdejanja, kateremu je bil priča zunaj. Zato smo naslednje jutro po zajtrku najeli lokalnega taksista, ki nas je, nabasane kot sardine v konzervi, s svojim avtom odpeljal približno sedem kilometrov stran na odročno in osamljeno, a prav zato še lepšo plažo Tanjung A'an. Dolga je več kot 3 kilometre in je sestavljena iz dveh zalivov, A'an in Pedau, ki ju ločuje nekaj deset metrov dolga pečina, ki se zajeda v turkizno modro morje. V malem kafiču na zahodnem robu smo zasedli bambusove senčnike in ležalnike na plaži ter se predajali še zadnjim morskim užitkom. Plaža je bila povečini prazna, nekaj sto metrov stran ob kafiču, kjer smo si z Borisom in Sabino privoščili kosilo, se je na soncu pržilo nekaj Avstralcev, kaki dve družini domačinov pa sta se raje zadrževali v varni senci dreves ob robu. Po plaži se je sprehajalo več žensk, ki so prodajale saronge, in nekaj potepuških psov, ki so iskali kaj za pod zob. Kjer se združita dva povsem nasprotna si svetova, čudovita narava in kruta realnost…

Popoldne je oseka umaknila obalo kar nekaj metrov nižje in z vzhodne strani so se počasi začeli kopičiti temni nevihtni oblaki. Zato smo poklicali našega lokalca, ki nas je prišel iskat in nas peljal nazaj v hotel. Ob zvokih čričkov smo pod zvezdnatim nebom preživeli še zadnjo noč v Indoneziji – naslednji dan smo se namreč z notranjim letom z Lomboka vrnili v Jakarto, od tam pa nas je čez več ur čakal let nazaj za domovino. Vmesni čas smo preživeli v lounge baru, kjer smo za male pare jedli in pili, kolikor smo lahko, imeli wi-fi in kabelsko ter se namestili v udobnih barskih hotelih. Čisto nasprotje Indonezije, kakršno smo spoznali v preteklih tednih. Naj le takšna ostane…