Indonezija, drugič

Dan smo zaradi prevelike količine zaužitega klora iz bazena prejšnjo noč začeli malce pozneje in si šli najprej ogledat ptičjo tržnico. Menda je bila precej bolje obiskana prej, preden so jo iz mestnega središča preselili na obrobje, a zato ni postala nič manj zanimiva. Na trenutke že močno nadležno ptičje gruljenje, čivkanje, cviljenje in kričanje je odmevalo daleč naokoli. Sicer pa ni da ni, česar človek ne bi mogel kupiti za svojega pernatega prijateljčka, vključno s prijateljčkom samim. V kletkah smo lahko opazovali živopisane piščančke, sovice (ki so, mimogrede, s svojim škiljenjem dajale občutek, kot bi tik pred našim prihodom pokadile kak špinjel), papige vseh velikosti in barv ter peteline za petelinje boje. Zanimivo, da so petelinji boji z izjemo Balija in Lomboka v Indoneziji sicer prepovedani – izjeme povezujejo s pravicami manjšin na sosednjih otokih, saj naj bi petelinji boj po hinduistični religiji predstavljal žrtvovanje bogovom za dobro in rodovitno leto.

Nato smo se odpravili v Taman Sari, kompleks, ki je imenovan tudi »vodni grad«. Gre za delno uničeno poslopje, ki je bilo zgrajeno kot paradiž užitka prvega sultana v letu 1765. Osrednji del sestavljata dva bazena, ki ju ločuje stolp – eden izmed bazenov je bil namenjen sultanovemu haremu, sultan pa je svoje mične gospodične opazoval med kopanjem iz stolpa in si izbiral »srečno« izbranko za posteljne užitke tisti dan. Tako kot druga poslopja po Yogjakarti je bilo tudi to zaradi princesine poroke v večini zaprto za javnost, zato si celotnega poslopja nismo mogli ogledati. Smo se pa zato odpravili prvi veliki atrakciji Yogjakarti naproti – Prambananu.

Gre za »naj« hinduistični tempelj, ki ga je po stari legendi zgradil bojevnik Bandawasa iz sosednjega kraljestva, ko je z izgradnjo tisočih tempeljčkov hotel ustreči svoji bodoči ženi Rari Jonggrang. Ta pa ni imela dobrih namenov in ga je ukanila, preden je delo s svojimi pomagači iz podzemlja lahko dokončal – zato jo je po tem bolečem spoznanju dal okameneti kot največji stolp. Kakorkoli, v realnosti tempelj sestavlja nekaj več kot 200 stolpičev, že na vhodu pa ti osebje zaveže ogromne rute okrog pasu – hinduistični običaj za vse obiskovalce svetih krajev. Zgrajeno je bilo najverjetneje v 9. stoletju, kasneje zapuščeno in nato ponovno odkrito s kolonizatorji. Tako kot v Jakarti smo tudi tu srečali ogromno otrok, šolskih skupin, ki so si tempelj najverjetneje prišle pogledat v sklopu pouka. Je pa bila skupina belih turistov večja atrakcija od samega templja, tu do bili otroci pogumnejši in mnogi so se hoteli slikati z nami. Nekateri so nas slikali na skrivaj, drugi so tudi vljudno vprašali. Počasi smo se navadili na dejstvo, da izstopamo kot črne ovce…

Zaradi neznosne gneče na cesti smo do druge atrakcije, budističnega templja Borobudurja, namesto ene ure potrebovali kar dve. Težki temni oblaki so se zgrinjali na nebu in zdelo se je, da se bo vsak čas vlilo kot iz škafa. Smrdelo je po razgretem asfaltu in že tako neznosna vlaga je postajala še neznosnejša. Škoda, sem si mislila, Borobudur sem si res želela videti ob sončnem zahodu, saj je menda na vrhu nepopisno lepo. Poleg vremena pa se je proti nam zarotil tudi čas, saj smo na vhod templja prispeli relativno pozno in smo se z ogledom morali kar podvizati. Ko smo se sprehajali po lično urejeni poti, ki vodi do svetišča, so nas z vseh strani nadlegovali prodajalci razne lesene krame, spominkov, oblačil in vsega, kar so pač lahko natovorili nase. Vmes so se težki oblaki nekoliko razkropili in prenehali groziti z dežjem, kljub vsemu pa je izgledalo, da bo preveč oblačno, da bi videli sončni zahod. Ker so dnevi v Indoneziji tako kratki, se vse znamenitosti zapirajo ob 17.uri, zato smo morali kar pohiteti. Sredi čudovite tropske pokrajine na manjšem gričku torej stoji Borobudur, ki je največje budistično svetišče na svetu. Zgrajeno naj bi bilo v 8. ali 9. stoletju, zapuščeno pa že kakih sto let pozneje, saj so se okoliški prebivalci zaradi neugodnih življenjskih razmer preselili na vzhod. Ponovno so tempelj odkrili Britanci v začetku 19. stoletja, ko so tudi pokradli večino Budinih glav s kipov in jih kot trofeje odnesli domov. Nanj smo se, jasno, povzpeli v smeri urinega kazalca in poslušali Niksa, ki nam je pripovedoval zgodbo o njegovem nastanku.

Od teras kvadratnega tlorisa, ki so imele vklesane številne ornamente in razne zgodbe v slikah, smo se povzpeli na zgornje ploščadi, ki so bile okrogle. Sprehajali smo se mimo neštetih zvončkov in ko smo prispeli prav na vrh, so nas varnostniki že začeli obveščati, da znamenitost zapirajo. Ušli smo jim po drugi strani in si tako pridobili še dodatnih deset minut, ki pa so se neizmerno izplačale – izza oblakov je namreč pokukalo sonce, ki nam je s svojim zatonom za hrib pričaralo enkratno doživetje. Svetišče je obarvalo oranžno in pripravilo kičasto predstavo. Posneli smo še nekaj fotografij, nato pa v spremstvu varnostnikov zapustili tempelj. Pri stojnicah ob vhodu smo si privoščili še slastno večerjo in se že po trdi temi odpeljali v hotel. Čakal nas je pizza-party ob bazenu in tokrat zaradi hitrejšega odhoda v posteljo malce daljši spanec.

Naslednji dan je bil namenjen predvsem premiku proti vhodu Jave do za mnoge najlepšega indonezijskega vulkana Bromo. Vozili naj bi se deset ur, dejansko pa smo se več kot dvanajst. Zanimivo, da Indonezijci za razdaljo, ki bi jo mi v naših razmerah prevozili v štirih urah, porabijo trikrat več časa. Promet je za naše razmere katastrofalen, klima v avtobusu dela ali pa tudi ne, ves čas pa nas ob poti spremlja eno dolgo naselje, kot da sploh nikoli ne bi zapustili predmestja Yogjakarte – in to vseh 300 kilometrov! Vmes namreč ni bilo nikoli več kot 500 metrov brez naselja, pa še to le nekajkrat ob celotni poti. Nekaj kilometrov pred zaključkom naše poti smo že v temnem mraku zavili močno navkreber in se povzpeli na nadmorsko višino okoli 1800 metrov. V sobi brez tople vode smo se na hitro očedili in šli zgodaj spat – že čez nekaj ur smo se namreč odpravili na 2.330 metrov visoki Bromo. Zunaj je bilo zelo sveže in brez vlage, še vedno pa zdaleč ne okoli ledišča, kot se navadno spustijo temperature čez noč. Noč je bila kratka, saj smo se že ob treh ponoči odpravili na razgledno točko, od koder se ob sončnem vzhodu razpre čudovit pogled na Bromo in Gunung v ozadju. Zbrali smo se pred hotelčkom, ki sicer ni ponujal nočnih obiskovalcev gekonov, ni pa ponujal niti tople vode ali vode iz nastavka za tuš. Jeepi so nas že čakali in močno navkreber smo se odpravili v trdo temo – jasno, po indonezijskem stilu vožnje. Nekaj časa je bila cesta asfaltna, a vendar s polno luknjami in udarnimi jamami. Po nekaj kilometrih je postala makadamska, vozili smo se celo med nizkimi peščenimi sipinami.

Videlo se zaradi teme ni prav veliko, le vsake toliko časa smo zagledali žaromete drugih jeepov, ki so prav tako vozili obiskovalce na razgledno ploščad. Šofer je bil mrk in smešnega izgleda, a ob nekajkratnem hupanju in smešnih situacijah na cesti se je sprostil in se tudi malce nasmejal. Sporazumevanje je potekalo z rokami, a smo se vse dogovorili. Pot je trajala kakih 45 minut, preden smo prispeli do vrha hriba, od koder je treba še kakih 5 minut peš do razgledne točke. Tam je bilo že ogromno Jeepov zgodnejših obiskovalcev. Povzpeli smo se do samega vrha in se mimo nepopisne množice celo uspeli prebiti v ospredje. Kar malo sem bila razočarana, da je bilo toliko ljudi na vrhu in ker sem bolj majhna, sem kljub bližini ograje bolj malo videla. Uspelo se mi je prebiti mimo bodeče žice na majhen betonski balkonček pred ploščadjo, od koder se je pogled na Bromo odprl naravnost pred mano. Na vzhodu se je medtem že začelo daniti, dolina vulkanov pa je še vedno počivala v mraku. Čez nekaj časa so prvi sončni žarki obsijali celotni nacionalni park, ki so priredili čudovito oranžno-rdeče barve zarje. Vse zgodnje vstajanje in boleča zadnja plat od neudobne  vožnje je ob pogledu na čudovit sončni vzhod dobilo svoj smisel, zato sem se kar malo usedla in uživala trenutke. Čeprav je bilo kar hladno, je bilo nepopisno lepo.

Ko se je večina zgodnjih obiskovalcev že odpravila, smo si privoščili še nekaj minut za memoriziranje čudovitega razgleda, nato pa se z Jeepi odpravili v dolino. Zapeljali smo se čez edino puščavo v Indoneziji, ki objema nacionalni park vulkanov, in prispeli do vznožja kraterja Bromo. Tam je že bilo parkiranih na stotine Jeepov številnih barv, tako da smo si mogli zelo dobro zapomniti, kje je parkiran naš. Povzpeli smo se do roba kraterja in si ogledali še notranjost, iz katere je močno zaudarjalo po žveplu in oteževalo dihanje. Iz vrha se je odprl lep razgled na dolino, doživetje so kvarili le konji, ki so vozili turiste proti vrhu kraterja – ker je pot peščena, so namreč dvigovali ogromno prahu, ki smo ga ob povratku k Jeepom vsi imeli že povsod. Čeprav nam je po vzponu postalo že pošteno vroče, je bila ura šele sedem zjutraj – temperaturne razlike so tu med nočjo in dnevom res ekstremne.

Počasi smo se utrujeni, a zadovoljni nad doživetim, podali nazaj proti hotelu, kjer nas je čakal tradicionalni indonezijski zajtrk: riž z vsemi mogočimi primesmi in rakov čips. Že ko sem ga jedla, sem vedela, da mi ne bo dobro del, a sem bila lačna in pojedla skoraj polovico. Že kmalu mi je bilo žal, saj mi je tako razdražil želodec, da potem nisem jedla še 3 dni. Kakorkoli, po zajtrku nas je ponovno čakal dan dolge vožnje, ker smo se odpravili na skrajni vzhod Jave, kjer smo nato s trajektom (ki smo ga, mimogrede, ujeli za mišjo dlako) prečkali Balijsko ožino na najbolj razvpiti indonezijski otok Bali.

Ure smo znova morali nastaviti na drugo pasovno dolžino in bili tako že 6 ur pred slovenskim časom. S t.i. chicken busom smo se zapeljali do Pemuterana na severni obali, kjer smo v idiličnem hotelčku z bungalovčki in bazenom ostali naslednji dve noči. Kopanje ob mesečini in svečkah ob bazenu je pač top. That's life!

Nadaljevanje