Nordkapp, četrtič

Ponoči sem se večkrat zbudila, ko sem sanjala, da se je na Nordkappu zjasnilo in pokazalo sonce. Pa vsakič, ko sem pogledala skozi okno, je bilo megleno. Ja, želja je bila res velika. Zjutraj sem sicer ugotovila, da sva le tako zadihali, da se je šipa zarosila – ampak sva vseeno potegnili spanec tja do pol desetih. Zunaj je bilo oblačno in veter je nosil meglo zdaj sem, zdaj tja. A niti približno ni bila tako gosta kot prejšnji večer, zadrževala se je bolj pod klifi. Po zajtrku se je megla razkadila in Nordkapp je pred nama zasijal v vsej svoji veličino. Čeprav ni bilo sonca, je bil občutek res nepopisen, šlo mi je kar malo na jok. Glede na situacijo je bilo skoraj neverjetno, da bi megla izginila – a vendar. Sledilo je nekaj obveznih fotk pri osamljenemu globusu – z razliko od prejšnjega večera, ko je bilo tam na stotine turistov, ki so prišli z avtobusi gledat polnočno sonce – skupaj s še enim starejšim nemškim parom. 

Ko je bil »uradni« del photoshootinga zaključen, sva se šli nastavit še kameri, ki vsakih 10 minut osveži sliko na spletu (http://nordkapp.livecam360.com/cam3/flash/main.php) – midve mahava na fotki z dne 31. julija 2012 ob 10:50. V kavarnici sva zapravili še zadnje norveške krone in se z mislimi poslovili od polarnega lepotca, ki je tonil nazaj v meglo. Mission accomplished!

Pot naju je nazaj vodila preko Norveške, kjer sva še zadnjič tankali najdražji bencin na najini poti (toliko, da sva prišli do finskega Inarija). Nato sva prečkali mejo s Finsko na enem »smal bru-ju« in jo ucvrli direkt proti Rovaniemiju, kjer sva nekje bogu za nogo imeli rezervirano spanje. Teja je na poti prebrala dobršen del svoje druge (!) knjige na potovanju po Skandinaviji, medtem ko nama je za sedeži žvenketala posoda od kosila – zmanjkalo nama je vode (no, malo tudi po moji krivdi zaradi nerodnosti), zato sva se odločili, da posodo pomijeva zvečer v motelu. Ko sva se takole vozili, sem po karti ugotovila, da obstaja bližnjica do najinega motela – Teja je poprijela za volan in začelo se je: paarrty a'la makadam (nič čudnega, da Mici te poti ni imela vrisane in nama je non-stop govorila »turn around when possible«). Ko sva se takole vozili čez drn in strn po tipični finski cesti (beri: naravnost čez prevoje s severnimi jeleni na in ob cesti), nama je sonce nabijalo naravnost v obraz in videli nisva popolnoma nič. Ko je Teja že začela bentiti, da je s to cesto nekaj hudo narobe (ma ja???), sva srečali mladega ribiča, ki sicer ni znal angleško, je pa na pol z besedami, napol s prstom po zemljevidu povedal, da greva v pravo smer. Končno se je našla tudi Mici, a makadama še vedno ni hotelo biti konec. Le nekaj kilometrov pred najinim ciljem sva se po bo ve katerih kozjih stezah (tak fin finski široki makadam, kot za rally) priključili na regionalno cesto.

Teja je napol v šali, napol zares izjavila, da se počuti kot Solberg, le avto bi morala imeti drug. Takole sva klepetali, ko Mici oznani, da sva prišli na cilj. A vse, kar sva videli, je bil star zapuščen motel. Ne je j****… No, saj za 15 evrov na noč res nisem pričakovala kaj veliko, sem pa vsaj nekaj pričakovala! Ko sva parkirali zadaj, je iz stanovanja prišel en čuden skuštran moški, ki je bil precej hecen mož in je smešno govoril angleško, a nama je pokazal sobo, Teji pa kasneje dal celo geslo za free wi-fi (čeprav hitrosti interneta ne bi posebej poudarjala). Pred motelom je bilo tako kot na dvorišču kakšne romske družine, povsod igrače in ostala otroška krama, tip očitno s familijo živi v polovici zgornjega nadstropja. Ne glede na vse sva se pred spanjem dodatno zavarovali in pred vrata za vsak slučaj porinili še ogromen stol. Človek pač nikoli ne more biti dovolj previden. A soba je bila čista, voda topla in rjuhe sveže. Kaj več pa taki popotnici, kot sva midve, ne rabiva.

Noč v motelu sva nekako preživeli in se ne glede na vse še celo dodobra naspali, vse dokler naju ni zbudil domači petelin. Lahko bi si mislila… kar čimprej sva se želeli odpraviti od tam, zato nisva nosili zajtrka v sobo. Raje sva si ga privoščili slabo urico kasneje pri Božičkovi vasi na obrobju Rovaniemija. Tale najina jördbåremårmelåde je hitro kopnela, prav tako sva v skodelice stresli zadnje žličke kakava. Sonček naju je prijetno grel, ko sva šli raziskovat Božičkovo vas, nekakšen sklop številnih trgovinic s po večini 20 let starimi stvarmi, namenjenimi predvsem turistom. OK, samo sebi namen, a kljub temu sva šli pofirbcat, da slučajno ne bi česa zamudili. Še fotografija ob polarnem tečajniku in ucvrli sva jo dalje. Tu res ni kakšnih posebnih turističnih znamenitosti.

Sledila je tipična finska cesta: sama ravnina čez hribčke in dolinice. Copy – paste. Copy – paste. Copy – paste itd. Hvala bogu je bila vsaj omejitev večino časa 100 km/h. Se vidi, da so tile Finci malo večji norci. Najin plan je bil potegniti do Kuopia, a je Teja ugotovila, da je bolje, da potegneva malo dlje, dan sva tako ali tako že uničili z vožnjo. Tako sva jo mahnili po drugi cesti mimo in zvečer po finskem času (ob 20.00 po našem) sva se pripeljali v Lahti. Na poti naju je večino časa spremljalo spremenljivo vreme – od sonca in oblakov do neviht. Se je pa od Ouluja drastično povečala količina vozil na cesti, kar je bilo po svoje super, ker je to pomenilo, pa se po dolgem času spet vračava v civilizacijo. V Lahtiju sva poiskale slavne skakalnice in se za spanje odločili kar pod njimi. Tam sva srečali tudi zgovoren starejši nemški par iz Stuttgarta (s VW Californio). Medtem, ko sva si pripravljali šmorn, smo veselo kramljali in izvedeli sva ogromno: da sta bila v Ljubljani 18.8.2006 in prespala na parkirišču UKC-ja (mimogrede, tudi sicer se poslužujeta spanja na parkiriščih bolnic, menda sta tako prepotovala celo Italijo), da sta lani obiskala koncert Katy Perry v ZDA, da je njuna hčer v Helsinkih, da je bil prejšnji dan nor koncert Brucea Springsteena v Helsinkih, da je Poljska enosmerno gradbišče in še in še. Prijeten par. Ko sva se končno izognili večini komarjev in jo pred njimi popihali v avto, sva ugotovili, da je sem prišlo več avtomobilov z mladimi pari. Očitno ima mladina iz Lahtija tu svoj fuk-plac. No, to noč je bil zaseden. Najbolj vesela pa sem bila, ker dnevnika nisem več mogla pisat ob dnevni svetlobi in čez nekaj ur je bila popolna tema. Juhu!

Ponoči nisva spali ravno najbolje, saj je bilo nekaj časa kar pestro, glede na to, da se pod skakalnicami zbira mladež. A kmalu so se tudi oni utrudili in šli spat, zato kasneje ni bilo problemov. Zjutraj naju je prebudilo toplo sonce in počasi sva se sestavili skupaj. Malo smo še pokramljali z najinima sosedoma, nato pa sva si odšli ogledat smučarski muzej. Tam imajo zanimiv simulator smučarskih skokov in ogromno ostalih rekvizitov iz zimskih športov. Mladi skakalci so se po manjši in srednji skakalnici spustili najbrž že desetič, ko sva zapuščale Lahti. A ne za dolgo, zvečer sva se namreč imeli plan vrniti, ker je bil tu superspecial WRCja.

Tako sva jo mahnili na avtocesto in v dobri uri sva že parkirali najinega Berlinga v centru Helsinkov. Odpravili sva se raziskovat mesto, najprej senatni trg s stolnico, nato še cerkev na skali, ki sva jo videli na poti mimo parka Espelandre. Na žalost sva se v info centru predolgo časa zadržali zaradi problemov z mojimi plačilnimi karticami in sva na kosilu morali zelo pohiteti, da sva do časa prispeli nazaj na parking. Kazni so po Skandinaviji astronomsko visoke in nobena si ni želela vseh svojih prihrankov žrtvovati zaradi zamude na parkirišče. Škoda, center Helsinkov je res lep. Odločili sva se, da se naslednji dan dopoldne vrneva. Trajekt sva namreč bookirali šele za ob 13:30, zato bova imeli dovolj časa. Zapeljali sva se malce severneje in si pogledali še monumentalni parlament, dvorano Finlandio in cerkev v skali. Slednja je res odbita, človeka preseneti. V parkcu ob cerkvi sva napisali še nekaj kartic in počasi šli proti hostlu. Dnevi res bežijo mimo, ko so splanirani do zadnje minute… to noč bova stanovali v hostlu, ki je lociran v olimpijskem stadionu, prijazen možakar na recepciji pa je bil tudi precej ustrežljiv. Ko sva se nastanili, sva se usedli v avto in krenili nazaj proti Lahtiju. Vmes sva se ustavili še na eni bencinski na sladoledu, kjer je Teja zgroženo ugotovila, da Finci ne uporabljajo kovancev za 1 cent ali 2 centa.

Na hipodromu v Lahtiju, kjer se je odvijal superspecial, so celo uro na glas po zvočnikih v živo igrali neki finski glasbeniki – govorica pa taka, da je čudno, da se sploh med sabo razumejo. Tile Finci so res en smešen narod, prav nič Skandinavski… Superspecial je bil sicer bolj kilao speljan (za WRC bi človek pričakoval kaj več), ampak bilo je kar atraktivno in zanimivo, zvečer sva se vrnili v hostel in rabili kar nekaj časa, da sva zaspali, ker so pod oknom klepetali, akustika pa dela svoje. Vendar pa – bila je noč :)

Zjutraj sva se relativno zgodaj peš odpravili proti Sibeliusovemu spomeniku in normalno so edini tako zgodnji turisti le še poševnooki. Groza, jih je kot listja in trave, še na Nordkappu sva srečali osamljene primere, ki so se najbrž izgubili… za njih pa res ne vem, kaj bi delali gor… Zanimiva skulptura iz različno velikih reliefno oblikovalnih cevi spominja na orle, je pa našla svoje mesto v parku med borovci, ki okolico naredijo še bolj prijetno. Po mestu sva srečevali veliko tekačev, pa tudi sicer sva kasneje, ko sva sedeli na klopci v parku Espelandre in opazovali mimoidoče, da so tile Finci en čuden hibrid med Skandinavci in Sovjeti. Človek namreč Finske, razen po legi, ne bi dal v Skandinavijo, se tako ljudje kot pokrajina močno razlikujejo od Norveške, Švedske in Danske. Čeprav sva bili nad Helsinki izredno navdušeni, so ljudje, ki tam živijo, nekoliko… no, hladni. Da pa ne govorim, kako vozijo! Če je cesta dovolj široka, kar trije vštic. Ni problema…Tako sva ta dan počasneje in še bolj doživeto ponovno zakorakali po dveh lavnih ulicah in ob pomolu s stojnicami. Zanimivo, da pristanišče sega prav v center mesta in ni oddaljeno kot v drugih mestih. Tako se lahko človek sprehaja med stojnicami in obenem opazuje velikanske trajekte in križarke le nekaj sto metrov stran.

Slabo uro pred odhodom najinega trajekta za Tallin sva se zapeljali do malce bolj oddaljenega, t.i. zahodnega pristanišča, kjer sva se vkrcali na ogromno zeleno ladjo Superstar družbe Tallink. Parkirali sva v peti etaži (!), vožnjo pa preživeli v osmi etaži v prijetnem lounge separeju in ob pomoči Lonely Planeta splanirali, kaj bova šli gledat. Na krovu sva šli tudi na kosilo za izredno presenetljivo razumno ceno – 8,90€ za ogroooooomen obrok mesnih kroglic in pire krompirja s (sicer sladko) solato in 3dcl soka se mi res ni zdelo pretirano. Za 80 kilometrov smo potrebovali dobri dve uri in ko smo prispeli v Tallin, sem ugotovila, da je to dejansko še eno mesto, ki ima pristanišče locirano le streljaj stran od starega mestnega jedra. A priti iz trajekta in se priključiti na cesto je pa ob 4h popoldne lažje reči kot storiti. Križišča so se popolnoma zabila in še dobro, da sva šli tankat vmes, da sva določen del kolone prehiteli. In nafta? Navdušujočih 1,36€/liter, daleč najbolj ugodno na najini poti. Ja, najine denarnice so bile hvaležne.

Parkirali sva v bližnji parkirni hiši, kjer sva prvič stestirali tudi Barbarino hladno orožje (nastavek za na volan, da ni moč obrniti). V baltskih državah ga ni čez ziher… Peš sva se odpravili nekaj sto metrov stran, kjer sva se pri obzidju podali v staro srednjeveško mestno jedro. Sprehodili sva se po ozkih ulicah, kjer so naju na vsakem koraku hoteli zvabiti v kakšno restavracijo, midve pa še tako site od kosila na trajektu! Sicer pa Tallin in njegov stari del spominja na našo Staro Ljubljano z raznobarvnimi pročelji hiš, ki stojijo druga poleg druge ob robu ozke tlakovane ceste. Le da v Ljubljani (še) ne skačejo ljudje , ki so našemljeni v srednjeveška oblačila in ne predajajo take šare v že tako (pre)natrpanih trgovinicah. So pa za razliko od ostalih držav na najini poti cene precej nižje. Turistični del Tallina je v bistvu skoncentriran na malo staro mestno jedro, v resnici pa v Tallinu živi 400.000 ljudi. Ampak na prvi pogled prav simpatično in prijazno mesto, vključujoč njegove prebivalce (če izključimo samovšečno blondinko v Mercedezu, ki je parkirala ravno pred srednjeveškimi vrati in se ni dala motiti).

Spat sva se odpravili v kamp na parkirišču ob sejemski dvorani, vendar je bil popolnoma OK in za tako ceno se res ni vredno kje v mestu na zapuščenih parkiriščih ati, da bi te kdo okradel. 15€ za avto in 2 osebi res ni veliko. Dan je sicer daljši kot v naši preljubi Sloveniji, ampak glede na to, da sva bili na GMT +2, se je že dodobra skrajšal.

Nadaljevanje