Nordkapp, petič

Naslednje jutro naju je presenetil dež, zato sva se hitro pobrali iz Tallina. Nad morjem so viseli težki oblaki, nad mestom se je kopičila megla. Še dobro, da sva si Tallin ogledali že prejšnji dan. Pot po Estoniji naju je vodila po bolj ali manj regionalni cesti, ki so jo Estonci na nekaterih predelih celo prekrstili v avtocesto ali hitro cesto, dejansko pa je bila ves čas enaka. Je pa s svojimi ravnimi odseki in gostimi iglastimi gozdovi ob strani spominjala na Finsko. Po slabih 200 kilometrih sva prečkali estonsko-latvijsko mejo in se kmalu zatem ustavili na počivališču ob obali, da sva šli pogledat, kako je ob morju. Na najino veliko presenečenje ima Latvija peščene obale, ki jih od obmorske ceste ločuje gost iglasti gozd. Čeprav temperatura ni presegala 20 stopinj, se je v morju kopalo kar precej domačinov – zvedavo so gledali tako oni naju kot midve njih.

Spili sva še zadnje Starbucksove frapuccine, ki so jih prejšnji dan zastonj delila dekleta po Helsinkih, in se odpravili dalje. Da bi dan čimbolj izkoristili, sva se najprej namenili v Jurmalo, ki naj bi predstavljala staro mondeno latvijsko mesto ob obali. Ni bila ne mondena, ne mesto – prej zanemarjena vas. »Rivierno mesto ruskih tajkunov« je lahko postreglo le z nekaterimi res izstopajočimi vilami, sicer pa je povečini med borovci skrivala stare podrtije in passe dušo iz 60. let prejšnjega stoletja. Ko sva se prvič ustavili na parkirišču, sva morali še malo popraviti avto, ker nama je od razdrtih cest popustil vijak in je ena cev visela izpod avta. Ampak dobre volje nama ni vzelo. Ko sva se tako vozili po Jurmali, sva ugotovili, kako prelep je naš Portorož in kako revni morajo biti Latvici, da častijo tak »krš«. Pa še dolga je tale vas, na momente sem imela občutek, da je večja kot Riga, saj so bile povsod table Jurmala. Tudi Rigo sva namreč na najini poti že uspeli spoznati, saj glavno mesto Latvije z 500.000 prebivalci nima obvoznice in se moraš dejansko peljati skoznjo, če želiš na drugo stran. Da ne govorim o voznikih, ki so v Latviji primerki svoje vrste. Cesta je dokaj podobna tisti v Estoniji, le da tu malenkostno več gradijo in bolj obnavljajo ceste, se pa vozila prehitevajo po tri vštric. Tisti, ki se ga prehiteva, se umakne malce na stran, tisti, ki vozi  nasproti, se umakne pa malce bolj na svojo stran. Tisti, ki prehiteva, pa se zrine nekam vmes…In evo – prostora za tri! Noro. Ampak to latvijsko prakso sva stestirali tudi midve in zanimivo, cesta je dejansko bolj pretočna. Ampak na momente je pa kar malo scary. Po kosilu, ki sva si ga privščili 20 kilometrov stran v nekem nacionalnem parku (še vedno je pisalo, da sva v Jurmali), sva se odpravili v Rigo – najprej v kamp, od koder je menda do centra mogoče preš. In res, podobno kot v Tallinu imajo tudi v Rigi na parkirišču sejemske dvorane urejen kamp, čeprav mnogo boljši kot v Tallinu. Prijazen receptor naju je napotil v vrsto, tam sva se sparkirali in odšli peš v mesto. Dejansko je staro mestno jedro le kakih 20 minut stran, zelo simpatičen predel z nekim resnejšimi in bolj sofisticiranim pridihom od Tallina. Predvsem ni bilo nikjer pajacev, oblečenih v srednjeveška oblačila…   

Sprehodili sva se po ulicah, si ogledali stolnice, mestno hišo, Blackhead house, švedska vrata ipd., potem pa sva se v živahni ulici usedli v bar in si za late, ki so nama jih velikodušno podarili Tejini starši in prijatelji s potovanja po Baltiku kak mesec prej, privoščili frapeja in čokoladne palačinke z banano. Nekaj metrov stran so naju zabavali latvijski muzikanti z modernimi uspešnicami in vzdušje je bilo popolno. Da pa nama cukra slučajno ne bi zmanjkalo, sem v nahrbtniku nosila še češnjev zavitek in eno čudno jabolčno kepo, ki sva ju kupili malce prej v eni zelo vabljivi pekarnici – za večerjo. Čeprav sem po tistem frapeju in palačinkah težko mislila, da bom lahko še karkoli spravila vase. Riga je res pravi raj za sladokusce, povsod slaščičarne, bari, restavracije, pekarnice,…skratka, noro! Pa še zelo ugodno. V Rigo se človek definitivno ne sme odpravit sit. Ugotovili sva, da je bil ta dan očitno idealni dan za poroke, saj sva videli vsaj 10 mladoporočencev po mestu, ki so se slikali v parkih ali odpravljali na ohcet. Oblačno vreme, ki naju je spremljalo po mestu, se je proti večeru umaknilo sončnim čarkom, ki so naju nežno greli, ko sva se po mostu vračali v kamp. Nato pa še pecivo, mmm… za to se pa vedno najde prostor v želodcu!

Zjutraj sva relativno zgodaj krenili na pot, ko se je večina avtodomarjev v kampu šele prebujalo. Pa ne, da bi bili ras tako zgodnji, če večina na dopustu ne vstaja tako zgodaj. Mulci iz VW T2, ki so ponoči še kar razgrajali, so se skrokani in s podočnjaki do popka valili iz kombija. Midve pa sva na prelepo nedeljsko jutro zapustili Rigo, kakšno urico kasneje pa tudi Latvijo. Litva se je že takoj na začetku najine poti izkazala za najmanj razvito in najbolj revno izmed vseh treh baltskih držav. Ogromno kmetijskih površin in gozdov, slabše urejenih cest in vasi, ki jih je povozil čas tam v 70. letih prejšnjega stoletja. Kot prvi postanek za takratni dan sva si izbrali Grič križev, zanimivo področje kakih 10 kilometrov severno od Šualiaia, kjer ljudje že več desetletij odlagajo križe – od velikih, malih in rožnih vencev, skratka vse s krščansko tematiko. Po nekaterih izjavah naj bi bilo tu pred leti okrog 10.000 križev, a vam zagotavljam, da je številka precej večja, ker jih je res ogromno. Grič križev ni več omejen samo na prvotni griček, pač pa se razteza že daleč na vse strani. Ponoči si človek res ne bi želel tam biti sam. Danes ta kraj velja tudi za romarsko središče, ob sobotah pa je tu nešteto porok. Še dobro, da sva bili tam v nedeljo, ko so Nemci pripeljali tri dodatne avtobuse turistov, sva jo midve že popihali naprej. Že tako sva bili daleč najmlajši obiskovalki tega – za Litvance – svetega kraja.

Kar 3 ure je nato trajala vožnja do prečudovitega gradu ob jezeru iz 15. stoletja – Trakai. Le 30 kilometrov iz centra Vilne se ob jezeru bohoti tale lepotec, ki je seveda obnovljen, njegova oranžna barva opek pa daje z okolico prav kičasto panoramo. Po tem, ko sva se vozili ob kilometrskih kolonah parkiranih vozil, sva bistroumno dognali, da je Trakai očitno nedeljsko pribežališče Litvancev od blizu in daleč. In res, ob jezeru so se kopali številni, še več jih je po jezeru čolnarilo ali jadralo, z gradu se je po mostičku vila pravcata kolona obiskovalcev in vse gostilne so bile nabite do zadnjega kotička. Najbrž je v poletnih dneh to prav super osvežitev od razgretega asfalta glavnega mesta. Sprehodili sva se ob jezeru, napravili par kičastih fotk, se sprehodili še okrog gradu in in se počasi odpravili do najine zadnje baltske prestolnice, Vilne. 

Vmes sva si na počivališču še skuhali torteline, o katerih sva sanjarili že par dni, nato pa jo najprej mahnili v B&B v centru Vilne, kjer sva prenočili. Tam sva na privat parkirišču tudi parkirali najinega Berlinga, da si bo odpočil – v naslednjih dneh ga namreč čaka še dolga pot domov. Midve pa sva se sprehodili nekaj ulic stran v center mesta, si ogledali katedralo, palačo, stolp Gediminas, univerzo in njihovo »Čopovo ulico«. Vmes sva zavili še v staro mestno jedro, ki naj bi bilo poz okriljem Unesca, vendar, roko na srce, ne vem, zakaj. Gotovo bi bil za kaj takega bila bolj primerna Riga in Tallin. Za razliko od njiju, Vilna ni ravno navdušilo, mesto ni živahno in ko sva se takole pogovarjali, sva ugotovili, da sva pravzaprav postali zelo razvajeni, kar se tega tiče – mora biti mesto že nekaj posebnega, da nama je všeč. Ampak vseeno, tu hiše puščajo kar razpadati! Tako kot Litva sama tudi njeno mesto odraža nekaj, kar hoče biti, pa ga pri tem ovira njegova preteklost. Sva pa odkrili super samopostrežni lokal z zamrznjenimi jogurti, kjer so v šalčko natočiš azlične okuse ledenih jogurtov, si dodaš sadje, prelive ali mrvice in vse ti plačaš glede na težo. Mmmm super, tale Yo-yo. Kaj takega bi najbrž šlo tudi  Ljubljani. Tako sva zapravili večino litov, ki so nama jih velikodušno podarili Tejini in najini želodčki so potuhnili. 

Pot iz Vilne do doma je bila dolga še okoli 1600 kilometrov in je trajala še dva dneva. Po celodnevnem cjazenju po enem ogromnem gradbišču, imenovanem Poljska, sva pozno zvečer prispeli v kamp takoj za češko mejo in ravno še prehiteli nevihto, ki se je razhudila nekaj minut kasneje. Drugi dan je bil bolj tekoč, posebej po prehodu češko-avstrijske meje. Nato je šlo gladko do doma in z obvezno »Slovenija, od kod lepote tvoje?« pri prečkanju meje pri Šentilju.

Povzetek? Once in a life-time roadtrip, poln prekrasnih mest, skuliranih ljudi in nepopisno čudovite narave – skratka, navdušujoče do amena. Se pa tja gor prav na vrh verjetno ne bom več podala (vsaj ne še prav kmalu), z veseljem pa bi se še enkrat pustila zapeljati Danski in Norveški tja do Lofotov. Priporočam.