Nordkapp, drugič

Ponoči je začelo močno deževati in kar groza me je bilo, kakšna situacija bo zjutraj, ko se bom zbudila. Ura je bila 7.00, ko se je budilka prvič oglasila. Napnem ušesa, da bi slišala, ali pada dež. Rahlo je pršelo na vetrobransko steklo in ko sem pogledala skozi okno, sem videla, da bo sr***. Megla, dež, še celo malo vetra. V glavi sem že planirala, kako bi izpeljali ta dan drugače, ko pa je Teja odločno rekla, da greva, mi je odleglo. Nisem bila namreč prepričana, če je tako nora kot jaz, da bi kljub slabemu vremenu lezla gor. Iz parkirišča sva štartali več kot uro kasneje od načrtovanega odhoda, vendar so se ljudje pri tej izhodiščni točki šele začeli zbirati. Pojma nisva imeli, kam greva, saj nama je gosta megla zastirala pogled. Začeli sva se vzpenjati po spolzkih skalah, vmes pa je nadležno rosilo. Spominjam se, da sem takrat pomislila, da sva nore in ta tako početje morda ni ravno najbolj pametno. A nekaj naju je gnalo naprej (najbrž to, da sta kakih 15 minut pred nama že štartala 2 Nemca v to isto meglo in če lahko gresta onadva, lahko greva tudi midve) in kmalu sva osvojili prvi vzpon na najini poti. 

Iz dobrih 640 metrov nadmorske višine sva se najprej povzpeli na 825, nato se malce spustili, se pri drugem vzponu povzpeli na 895 metrov, se spet malce spustili in nazadnje povzpeli še na 1020 metrov. Pot je bila označena tako, kot da bi jo označevali za nekoga, ki tu redno planinari vsak teden. Po prvem vzponu so naju dohiteli tudi trije planinci, ki so hitro odbrzeli mimo. Se jim je mudilo! Steza je bila polna blata (in to takega fajn namočenega, žmohtnega bljek), vila se je preko večjih in manjših skal (nekatere z varovali, druge brez) in čet prave narasle potoke, kjer je človek moral imeti kar precej ravnotežja, da ni padel vanj. Tura je bila ocenjena kot »zahtevna«, kar mi je kmalu postalo jasno, saj nikjer ni ograj, pot je nevarna, ljudje pa še kljub temu hodijo tja v platnenih mokasinkah in tankih supergicah. OK, res, da je večina imela gojzarje ali pa vsak treking čevlje, ampak vidiš pa svašta – še zelene gumjaste čevlje in črne snežke! No, ko sva končno prispeli čez drugi vzpon, se je nebo začelo malce jasniti in videli sva celo sosednje griče. Po svoje še dobro, da prej nisva vedeli (videli!), kam sva namenjeni. Ob pogovoru o tem, da gora ni nora, ko sva ob enem izmed predelov po strmih skalah uporabljali najino znanje akrobatike, se nama je odprl pogled na vrh zadnjega vzpona. Madonca, a tja greva??? Po zadnjem vzponu sva do slavnega Kjeragboltna morali hoditi še kakih 25 minut, vendar se nisva več vpenjali, teren se je zravnal in lažje sva zadihali. Bližje, ko sva prihajali, bolj sem bila na trnih. Nisem si znala predstavljati, kako naj bi skala, ujeta med dve previsni steni fjorda, sploh izgledala. Ko sva končno po snegu prišli čez zadnjo oviro, se nama je razprostrl pogled na Kjeragbolten. Juhuhuj! Zavriskala sem na ves glas! To je to! 

Ne glede na to, da sva hodili tri ure v eno smer, sva bili prvi obiskovalki slavne skale ta dan. Nikjer nikogar, v daljavi se je slišalo šumenje visokega slapa, megla se je razkadila in posijalo je sonce. Pred nama se je odprl veličasten pogled na Kjeragbolten in prepad v ozadju. Čudovito! Prva sem se na skalo šla slikat jaz, ampak moram priznati, da so se mi precej tresle noge, ko sem stopala nanjo. Pogled na več kot 600 metrski prepad pod menoj je iztisnil iz mene še tisto trohico poguma, ki sem ga imela, ko sem previdno stopala nanjo. Ko sem čez nekaj minut spet začutila trdna tla pod nogami, sem si oddahnila. Kaj vse človek dela za dobro fotko… 

 

Zatem se je šla slikat na skalo še Teja, nato pa sva si ob pogledu na fjord tam daleč spodaj pod nama privoščili malico. Kmalu zatem so začeli hoditi še ostali pohodniki, ki so skalili prijeten mir in čez kakšne pol ure sva krenili nazaj proti dolini. Na žalost po isti poti. Megla se je zdaj razkadila že po celotni poti, zato sva nazaj grede končno videli, kje sva prej hodili. No, na trenutke je bilo res bolje, da prej nisem vsega videla. Ko sva se po gladkih skalah brez kakršnega oprijema vračali nazaj, je postala pot kar utrujajoča in bila sem izredno vesela, ko sva prispeli nazaj na parkirišče. Teja je nekje vmes na spustu še padla na tisto žmohtno blato in si umazala hlače (ampak konkretno!), ampak dobre volje ji po avanturi ni vzelo, saj sva ta dan ponovno imele večjo srečo kot pamet – za nama pa je bila krasna izkušnja. Ko sva se tako vračali nazaj, so se začele pojavljati prave procesije ljudi, ki so bili prav tako namenjeni na isti kraj. Še najbolj mi je v spominu ostal par, oba blondinca – Skandinavca, ki sta se na pot odpravila kar v smučarskem perilu. Kar bi bilo še OK, če dekle ne bi imelo pikčastega perila živih barv. Pa še ogovorila naju je takoj, ko smo si prišli bližje, najbrž je hotela samo mao zavlačevati z izgovorom, da bi si malo odpočila. Bili sva veseli, da sva se odpravili dovolj zgodaj, ko pa sva se vrnili k avtu, naju je za brisalcem čakal listek s kaznijo, ker nisva plačali parkirnine. Seveda ne, če je pa avtomat jemal samo kovance, katerih pa tudi približno nisva imeli dovolj. 

Zato je Teja mogla it še k spovedi, ko sva se vrnili nazaj domov, ker je prodajalki v koči natvezila, da sva včeraj zvečer že plačali parkirnino, a da nama avtomat ni hotel dati listka. Menda je prodajalka kazen zmečkala in jo vrgla v smeti, midve pa sva privarčevali na trikratnem znesku parkirnine, koliko je sicer znašala kazen. Sledijo je tuširanje v ledeno mrzli vodi (ampak res ledeni) v skupnih tuših, nato pa sva se odpravili v Lysebotn, če bo na trajektu slučajno še kaj prostora, da greva z njim tudi midve. Žal je bil zaseden, zato sva se v Lauviik odpravili po cesti. Do Lauviika naju je nato čakalo še okoli 70 kilometrov vožnje, vmes se nama je najina Mici še izgubila in končno sva prispeli na trajekt Oanes. Na blagajni pa napis »Yes, this is the way to Preikestolen«. Očitno veliko turistov išče to slavno pečino… Po 15 minutah vožnje sva do najinega tokratnega cilja morali prevoziti še kakšnih 20 kilometrov. Ko sva prispeli na izhodiščno točko za treking na Preikestolen, sva ugotovili, da tam ne bo dober prostor za spanje, ker so čuvaji hodili naokrog. Zato sva nekaj kilometrov nazaj zavili iz glavne ceste in našli golf klub in se na njegovem parkirišču pripravili na nočitev. Uffff, bil je dolg dan…

Ko sva se zjutraj zbudili, sva veseli ugotovili, da naju ponoči ni nihče prišel podit stran. Glede na to, da se po poti do izhodiščne pohodne točke za Preikestolen nikjer ni mogoče zastonj vkampirati, je bila najina rešitev takorekoč idealna. Ker so naju napadle sitne živalce, sva jo hitro pobrisali na zajutrk nekaj kilometrov naprej, kjer naju je potem prijazna redarka zmotila in napotila na zgornje parkirišče. Seveda – tisto je bilo za plačat, spodnje pa ne. In tako sva šli, zopet po megli in rahlem rosenju, a tokrat po bistveno drugačni poti – široki in polni ljudi. A tile gredo vsi tja? Masovni turizem in Lonely Planet očitno delata svoje… OK, greva pa še midve.

Po prvih dveh vzponih sva ugotovili, da sva pot pravzaprav podcenjevali, saj je bila na nekaterih delih precej zahtevna. Prehitevali sva popotnike, večinoma seniorje. In spet – vidiš vse, od Tevic, Allstark in Dr. Martens bulerjev. Čeprav pot kar kliče po gojzarjih ali vsaj treking čevljih. Vreme se ni in ni hotelo izboljšati, ko sva po uri in štirideset minut prišli na slavno pečino, klifa pod nama pa zaradi goste megle še videli nisva. Da ne govorim o tem, da sva si zaradi dežja nadeli celo pelerine. Malce razočarani, ker nisva bili deležni krasnega pogleda na Lysefjod, sem slikala dol v meglo in si sama pri sebi mislila, da najbrž človek prav vedno ne more imeti sreče. Ko sva se po 10 minutah že spogledovali, češ, da se vrneva, se je od severa megla začela razkrojevati in razprl se je pogled na fjord pod nama. Številni ljudje, ki so stali na klifu, so začeli glasno in razburljivo čebljati, midve pa sva pohiteli k njim. Četudi je bilo oblačno, je bil pogled na fjord tako veličasten, da mi je zaigralo srce. Na klifu se je naprej slikala Teja, ker pa se je megla vmes vrnila, sem na svojo sliko morala počakati še kakšnih 20 minut. Ni bila sicer taka kot v brošurah, bila pa je moja, prekrasna! 

Gruče ljudi so se valile na klif (res, človek ne more verjet, o kakšnem številu je govora!), zato sva se odločili, da ga zapustiva v megli in se počasi vrneva. Vendar pa je bilo to lažje reči kot storiti, saj je bila pot do pakririšča (beri: cca 4500 metrov, štirje vzponi, d tega dva precej zahtevna), nabasana z ljudmi, ki so rinili na Preikestolen. Od kje so se vzeli, madonca?! Ko sva končno prispeli nazaj k avtu, je bilo prav blagodejno sezuti čevlje in se nastaviti soncu – ta se je prikazal in zjasnil nebo nekje na poti. Klif za griči pa je bil še vedno v megli. Veseli, da nama je vreme spet pogledalo skozi prste, sva se počasi odpravili proti Bergnu. A kakšen šok! Ko sva se vračali nazaj po cesti, so bili avtomobili parkirani ob cesti še kakšne 3 kilometre proti glavni cesti, ob tem, da so bila vsa parkirišča nabito polna. OK, zdaj mi je jasno, od kod toliko ljudi na poti. Niso pa tile popotniki prav zgodnje sorte.

Kakorkoli, midve sva vzeli pot pod noge in se mimo Stavangerja (kjer se, mimogrede, obvoznica konča s krožnim križiščem v središču mesta) podali proti Bergnu. Na tej poti sva se poslužili več trajektov, mostov in predorov. Nekaj predorov je potekalo tudi pod morjem, najgloblji se je spustil kar 200 metrov pod morjem! Ves čas naju je spremljalo čudovito vreme in ko sva se bližali Bergnu, sem na glas razmišljala, da kaj, ko bi vseeno že danes odšli pogledat Bryggen, ker bo zaradi lepega vremena gotovo lepo. Sploh za Bergen, v katerem vedno dežuje. In res sva šli, le da se je takrat z morja prikradel velikanski oblak in naju prikrajšal za čudovit sončni zahod. No, saj bi bilo res kar preveč kičasto. 

Malo sva se sprehodili po ulici, nato pa se pustili zapeljati Mici še tistih nekaj sto metrov do najinega hostla. Parkirali sva na ulici, saj povečini v centru ponoči nimajo plačljivih parkirišč. Ko sva prišli v stavbo, v kateri naj bi bil najin hostel, sva se kar malo spogledali: stara ogromna in prazna hiša, ki je v pritličju imela še bolj staro leseno dvigalo. OK… a sem noter morava??? V 4. nadstropju pa naju je čakalo čisto nasprotje – čist in prijazen mini hostel, le receptor je bil malenkostno preveč vljuden. Soba super, postelja še bolj. Juhu, končno pravi tuš s toplo vodo, tokrat si bom pa odpočila! Teja je dala še prat svoje blatne cunje, potem pa sva sladko zaspali. Spet je bil za nama en krasen dan…
 Naslednje jutro sva se počasi prebudili. Ker nisva nameravali sredi ceste zajtrkovati, sva si zajtrk privoščili kar v trgovinici ob pomolu pri ribji tržnici. Norvežani so bolj pozne sorte, večino lokalov in trgovin odprejo šele po 11. uri dopoldne. Midve pa po Bergnu noreli že ob 9. uri. Ravno so ribiči postavljali svoj prvi ulov na mize, ko sva se sprehodili skozi ribjo tržnico. Sprehodili sva se ob pomolu, na klopci popili kavo in čez kanal gledali slavne lesene hiške predela Bryggen. Bilo je oblačno, a oblaki so se trgali in vse je napovedovalo na sončen dan. Sončen dan v Bergnu? Ne me hecat… To je skoraj taka sreča, kot če v Dolini smrti ujameš dež. No, očitno sva midve rojeni pod to srečno zvezdo, daj se je kmalu zjasnilo in na stari pristaniški predel je posijalo sonce. Malce sva se še sprehodili med ulicami, kupili še par spominkov in ravno pred prihodom gruče rižotkotov krenili proti avtu. 

Čakal naju je dolg dan, saj sva nameravali preko Trollstigena priti čim bližje Trondheimu, kar sicer ne pomeni veliko kilometrov, vendar zaradi specifike cest pomeni veliko ur vožnje, vsaj dvakrat pa si odvisen še od trajektov. Narava na Norveškem res ni skoparila, mi je šinilo skozi glavo, ko sem občudovala čudovite fjorde, ki jih obdajajo griči z gozdovi prav do vode. In ko se takole voziš med fjordi in po tunelih, lahko naletiš še na križarko v vodi, ki spokojno drsi po gladini, ravni kot ogledalo. Neverjetno krasen prizor, prav za v prospekt! Po dolgih urah vožnje sva končno prispeli do Trollstigena, ceste, ki je bila ocenjena med to 10 cest na svetu. Hmmm, le zakaj? Del ceste 63 se po serpentinah vije od vrha hriba vse tja v dolino in zariše zanimivo vijugo, ki so jo Norvežani razglasili za znamenitost in zdaj privablja na tisoče obiskovalcev. Ko sva midve prispeli na parkirišče, so bili vrhovi sosednjih hribov že precej v megli, čeprav so bili beli tudi zaradi snega, ki se tam ohrani čez celo leto – pa saj se tudi lahko, na vrhu je bilo skromnih 9 stopinj. Hitro sva se po brvi sprehodili do razgledne točke in naredili nekaj fotk za spomin. Ko sva kasneje tako občudovali pogled na cesto nekaj metrov naprej, se je megla prikradla izza hriba in začela zakrivati dolino. Za dobrih 20 minut sva jo prehiteli in še ujeli pogled na Trollstigen. Veseli, ker se nama je spet za las izšlo, sva se odpravili po Trollstigenu v dolino in potem čez dobrih 40 kilometrov obcestno postajališče izbrali za najino tokratno prenočitev. 

Pripravili sva si šmorn z omakico iz domačih jagod, kupljenih ob poti, in ob polnoči sem dnevnik pisala še pri dnevni svetlobi. Da je dan prav cel dan, je pa res naporno!

Nadaljevanje