Nordkapp, tretjič

Zjutraj sva prespali budilko in se zbudili kakšno uro kasneje. Eh, nič ne de, saj sva na dopustu. Do Trondheima naju je ločevalo še 250 kilometrov in tažko sva se spravili v pogon. Ker so  najino klopco zasedli neki prišleki, ki so prišli na počivališče zajtrkovat, sva morali k drugi. Pa še tisti sitni Indijanec je bolj grdo gledal, zato sva kar pohiteli. Ker ni bilo WCja, sva morali dalje in se ustavili na drugem počivališču, ki je poleg WCja imel tudi prekrasen razgled na deročo reko. Sončni žarki so napovedovali krasen dan, ki sva ga ob enih popoldne začeli v prijetnem mestu Trondheim, tretjem največjem mestu na Norveškem, sicer pa nekdanji prestolnici. Parkirali sva prav pri Nidersovi katedrali, od koder sva stari del mesta, ki leži obdan z reko Nides in je kot otoček na sredini, imeli na dosegu roke. Sprehodili sva se skozi park pod katedralo, kjer so se ljudje na travi sončili v kopalkah (in to pri borih 20 stopinjah, midve pa oblečeni kot dva medveda). Na mostu čez reko Nides sva občudovali stara barvita poslopja na nabrežju, ki so se kopala v opoldanskem soncu. Tišina, mir. Prav spokojno je bilo tam. Človeka kar skulira.

 

Pred kosilom na »Trondheinskem Prešercu«, kakor sva krstili glavni trg v mestu, sva si pogledali še staro leseno palačo, nato pa jo mahnili naprej proti severu. Ker sva včeraj naredili nekoliko manj kilometrov, kot sva načrtovali, sva ta dan morali priti čim bližje mestu Bodo, od koder sva se imeli namen naslednji dan s trajektom odpraviti na Lofotske otoke. Ker je vremenska napoved bolj slaba in ker je vprašanje, do kod nama bo ta dan uspelo priti (od Trondheima do Bodoja je namreč 710 kilometrov), sva si splanirali, da greva na trajekt nekaj ur kasneje kot sprva načrtovano. Ja, plan na potovanjih je pač živ organizem, le preveč ne sme uiti iz nadzora. In sva šli, vzeli pot pod noge. Cesta, ki je označena kot E6 – Nordkappveggen ali Artic Highway, ni ravno v ponos Norveški, saj bolj, ko se voziš proti severu, v slabšem stanju je. Pa da ne bo pomote, cesta je čisto OK, človek bi le pričakoval, da bo edina cestna povezava juga s severom malce bolj posodobljena. Vozili sva se mimo obširnih gozdov, čez prelaze, mimo neštetih jezer in fjordov, cesta pa je bila po večini vijugasta in je povečini zahtevala omejitev med 70 in 80 km/h, le redko se je dvignila na 90 km/h. Ko sva se takole vozili in ko je Mici naračunala, da v Bodo prispeva ob enih zjutraj, je morala sicer malo padla, a ker je bilo svetlo praktično non-stop, sva se odločili, da potegneva do Bodoja. Kakih 70kilometrov severno od Mo i Rane sva prečkali polarni krog, ob 11. uri zvečer se je še zelo lepo videl sončni zahod. Po kratkem postanku in pretegnitvi udov na svežem polarnem mejniku sva jo mahnili naprej. Do Bodoja torej še 2 uri. Ma kaj je ta Bodo na koncu sveta?! 

Sonce to noč ni zašlo, čeprav sva za hribi videli žareč zahod, se je v nekaj trenutkih spremenil v jutranjo zarjo. Pa saj ne moreš verjet, narava res dela čudeže! Norvežani pa, dnevu primerno, ob polnoči še lepo tečejo, vozijo pse na sprehode in se vozijo z avtomobili. Ob 1h zjutraj je bilo v Bodoju več prometa kot naslednji dan zjutraj, ko sva šle tankat. Nič čudnega torej, da Skandinavci zjutraj oživijo šele po 11. uri. V Bodo naju je Mici pripeljala direkt na trajekt za Lofote, tam so ljudje že čakali na trajekt za ob 2h ponoči. Prijazna delavka naju je povabila, da greva kar na tistega, a sva se samo zasmejali. Vse, kar sva si tistega dne še želeli, je bila postelja. Ker vozovnice za trajekt vnaprej nisva mogli kupiti, sva se parkirali kakšnih 200 metrov stran od terminala in za enim starim čolnom v miru prenočili. 

 

Naslednji dan sva se najprej odpravili na bencinsko črpalko, saj sva prejšnji dan pokurili več kot tri četrtine rezervoarja. Nerodno bi bilo na Lofotih najprej iskati bencinsko… Ob pol devetih sva že stali v vrsti za trajekt, tam sva si tudi pripravili zajtrk, ki je bil očitno zelo všeč tudi najinemu sosedu zadaj, a jördbåremårmelåde ne dava! Ko sva tako čakali na trajekt, sva prvič resneje srečali tudi dva slovenska kemperja iz Novega mesta. Enega sva videli že zadnjič pred neko trgovino, a tokrat tudi prvi slovenski pozdrav: »Živjo!«. Teja je takoj prečekirala in videla, da ima tablice od foruma, tako da bosta z atom Bojanom doma lahko preverila, koga sva srečali. Vožnja s trajektom je trajala tri ure in pol, na žalost pa to ni bilo dovolj, da bi pregnali slabo vreme. V Moskanesu na Lofotih sta bila namreč prav tako megla in dež kot na celini. A naju to ni zmedlo in sva se najprej odpravili do vasice z najkrajšim imenom na svetu Å na skrajnem zahodu otočja. Tam sva se malce sprehodili in poslušali hrupne galebe, ki so gnezdili na eni izmed hišk. Na žalost ni bilo tako lepega pogleda na to vasico, kot bi bil v soncu – a s Tejo sva bili sklepčni: že tako je lepo, kako lepo bi bilo šele ob sončnem vremenu!

Tako sva se počasi napotili proti Svolevearju, vmes občudovali razgibano obalo z ribiškimi vasicami in opazovali skrivnostne meglice, ki so se dvigale k vrhovom visokih hribov. V Svolevearju se je megla že precej razkadila in nama odprla pogled na polno marino. V gostilni Bacalao sva si privoščili tudi pozno kosilo (Teja je jedla Bacalao, jaz pa sem se v izogib ribam raje držala preverjenih makaronov). Tako sva počasi zapustili skrivnostni svet Lofotov in krenili na sever na Vesterålsko otočje. Tam sva k raju Stave imeli rezervirano prenočišče. Pot do tja pa je na trenutke spominjala na pot v Lysebotn, ko nikjer nisva srečali žive duše, čeprav so na nekaterih parkiriščih samevali kemperji. Celo vasice ob zahodni obali so bile popolnoma prazne. In ko se je Teji že spet porodila misel o krvoločnih ovcah (ki, mimogrede, niso res krvoločne, so pa prosto po Prešernu prepuščene same sebi v naravi brez kakršne koli ograde), sva v nekem zaselku srečali tri ljudi. OK, še je upanje… Da o mislih na NASO in vesoljce niti ne govorim, ko sva se vozili mimo ogromnih inštalacij žic in kombijev z ogromnimi oddajniki na strehah. A vsakršna skrb je bila odveč – najino prenočišče je bilo prav fletno, čeprav morda nekoliko po kavbojsko. Kakorkoli – prišli sva do toplega tuša, tople sobe in free wi-fi interneta, s pomočjo katerega sva rezervirali hostel v Helsinkih. Misija za ta dan zaključena! No, če izvzamem sonce, ki ti skozi okno nažiga direkt v glavo in misliš, da si zaspal budilko. Ko pa pogledaš na uro, vidiš, da je šele 2:15. Ne moreš verjet…

Sonček naju je počakal do jutra in tako sva se najprej odpravili na potep po Vesterålskih otokih, ker pa je bil tako lep dan, sva nazaj grede spet zavili na Lofote. Škoda se nama je zdelo zamuditi tako lepega vremena in prav sva imeli. Otočki so v sončnem vremenu res prekrasni, prav kičasti. Prejšnji dan si nisva mogli niti predstavljati, kako visoko nad morje se dvigajo otoki, ker jih je zakrivala megla. Danes pa so se pokazali v vsej svoji lepoti. Ponekod so bile peščene plaže prav vabljive in morje se je tako modro lesketalo, kot da bi imelo 25 stopinj. Skratka – kot da se ne bi potikali nekaj stopinj nad severnim tečajnikom. Tako sva se zapeljali še malce po Lofotih in občudovali prekrasno naravo v idiličnem vremenu. Receptorka v kampu je prejšnji večer povedala, da je bil celoten julij bolj klavrn z vremenom tako na Lofotih kot Vesterålih, in imava res srečo, da sva se na izlet odpravili kasnejši termin. Jap, pa še res je… kosilo sva si pripravili na počivališču kakih 30 kilometrov iz Svolvearja, kjer je starejši danski par pravkar pokosil. Medtem, ko sva pripravljali kosilo, pa je gospa skrtačila njunega samojeda. In na koncu se je na tleh nabralo toliko dlake, da bi človek mislil, da od psa ni nič ostalo.

 Po poti proti Tromsoju sem dobila prvo lekcijo o avtodomih (ja, in še danes znam – alkoven (in ne alkalen), polintegrirc in integrirc), na poti sva šli še enkrat tankat in ob pol desetih prispeli v Tromso, kjer naju je pričakal najbolj nor sončni zahod, kar sem jih kdaj videla. Ko sva končni po kakem polurnem iskanju našli prostor za spanje (»Stop št. 36 – kosilo«), pa sem bila deležna še druge lekcije o izrazih v avtodomarskem slengu.

Jutranji pogled na megleni Tromso nobeni izmed naju ni dajal kakšne posebne motivacije, da bi se premaknili iz postelje, zato sva poležavali tja do pol desetih. Sicer pa se nobenemu izmed najinih sosedov prav tako ni nikamor mudilo. Še celo avstrijski par v modrem VW Caddyju je leno poležaval. Odpravili sva se do t.i. arktične katedrale in se nato zapeljali v mesto na lov za WCjem. Našli sva ga v majhni kavarnici, kjer sva si tudi privoščili pregrešno drag in povrhu še prav nič okusen kapučino (kljub temu, da je izgledal prav mamljivo). Na kratko sva se sprehodili po strogem centru Tromsoja, ki, mimogrede, že tako ni nič od mesta, pa je največja naselbina na severu Norveške – in z najvišje severno ležečim botaničnim vrtom, univerzo in Burger Kingom. Svašta…

Ljubko majhno mestece, ki je s celino povezan z več kot 1km dolgim mostom, ni nikakršna posebna destinacija, zato sva se napokali v avto in odšli proti Alti. Ker je bila najbližja pot s trajekti, sva se držali kar te poti, za kar pa nama je postalo žal že kmal po prihodu na prvi terminal. Trajekta namreč ni in ni hotelo biti. Terminal pa širok za 10 kolon vozil, kot da bi bilo to glavno pristanišče na Norveškem. Po eni uri čakanja smo se končno vkrcali na trajekt, ki nas je zapeljal približno 20 minut na en otok, na koncu tistega otoka pa nas je čakal še drugi trajekt, da nas je zapeljal nazaj na celino. K sreči sta bila vsaj toliko usklajena, da nas je tisti drugi počakal in nismo čakali več ur še nanj. Od prihoda na celino naju je čakalo še približno 200 kilometrov do Alte in od tam še 240 kilometrov do Nordkappa. Vreme pa tako lepo, kot bi ga narisal. Po kosilu sva pičili dalje in Alto samo obšli. Iz gozdnate pokrajine sva prešli na pusta območja z nizkim rastjem in obilo skalovja. Vsake toliko časa nama je pot prekrižal kakšen severni jelen (ali pa kar cela horda severnih jelenov, ki seje prišla past na travo ob cesti), zaradi katerih sva morali biti še toliko bolj previdni. Imajo neverjetno dobro varovalno barvo, najraje pa se seveda postavijo prav na sredino ceste, še raje takoj za ovinkom. A ljubki jelenčki niso prav nič plašne živali, ljudi so navajeni (mogoče še preveč) in se za avtomobile, ki mimo drvijo z 90 km/h, niti ne zmenijo. 

Ob cesti sva srečali tudi veliko število šotorov Samijev, staroselcev severne Skandinavije, ki so prodajali razne ročne umetnine, jelenje kože in rogove. Pri vsakem postajališču pa je bil seveda obvezen šotor, ki je privabljal turiste, predvsem otroke. Norvežani so smešni ljudje, izjemno prijazni, ustrežljivi in pripravljeni pomagati, po drui strani pa dokaj zaprti in nedostopni. Ko sva s Tejo prejšnjo dan tako na glas razmišljali o tem (ja, v avtu imaš na tako dolgih vožnjah res časa, da čuda stvari pogruntaš), me je prešinilo, da so pa vseeno boljši kot Finci (če že ravno poislim na Raikkonena). A tudi za Fince pride čas – naslednji dan. Nazaj k Nordkappu. Najina pot se je počasi bližala koncu, ko sva se vozili po obalni cesti proti Nordkappu. Na eni strani sonce, na drugi oblačno, a vidljivost je bila odlična. Ko bi le imeli tako vreme tudi na skrajni severni točki Evrope! A še preden sva se spustili skozi predor Nordkapptunell (dolžina 6800m, najnižja točka pa 231 metrov pod morjem), je otok, na katerem leži Nordkapp, zajela gosta megla. Ko sva pa prišli na otok, je bilo pa le še slabše. Megla je bila tako gosta, da človek ni videl niti 20 metrov pred sabo, najhujše je bilo ravno pred vstopno točko na Nordkapp, kjer sem komaj pošicala hiško z blagajnikom. Pa ne ravno danes, no! Prijazen poba v hišici nama je prodaj cenejše karte za študente in ko sva se parkirali na makadamsko parkirišče poleg glavne stavbe, tudi približno nisem vedela, kje sem. Šli sva iskat tisto čudežno kroglo, ki označuje Nordkapp, saj sva mislili, da bo precej daleč. Dejansko pa je bila od najinega avta oddaljena le kakih 200 metrov. Megla človeku res vzame vso orientacijo… 

Oblekla sem bundo, v skromnih 7 stopinj se res ni za hecat. Ko sva videli, da se megla le ne bo čudežno dvignila ob najinem prihodu, sva jo popihali v suvenir šop, oddali razglednice (da bodo imele žig »Nordkapp«) in počasi šle spat. Ob taki svetlobi človek izgubi občutek za čas, a jutri bova lahko dalj časa spali. Tokrat polnočnega sonca sicer nisem videla (tudi če bi ga, je bila ura ob pisanju dnevnika že precej čez polnoč), upala pa sem, da se bo naslednji dan megla vsaj toliko odmaknila, da bova lahko videli to čudo. Človek kaj drugega, kot upati po 6258 kilometrih poti od doma, pač ne more.

Nadaljevanje