West USA, drugič

 Zjutraj sva se že zgodaj odpravili pečt palačinke v kuhinjo. Čakal naju je namreč premik v Las Vegas. Otovorjeni kot dve muli sva odkravsali do avtobusne postaje, ki sva jo locirali že prejšnji večer. Najprej smo se zapeljali do glavne postaje, od tam naprej pa naju je čakala dolga pot v Nevado. Z nekaj krajšimi postanki so nam čas krajšali tudi nekateri potniki, ki so tekom poti »nažagali« dovolj za celo zimo, pa tudi avtobus se je vmes na enem klancu sredi puščave pregrel, tako da smo se v vse nadaljne klance morali voziti brez klime. V žgočem dopoldanskem soncu sredi puščave v pregreti pločevini gotovo ni najbolj prijeten občutek – ampak, saj smo na dopustu! Zjutraj je napovedovalka vremena na lokalni televiziji govorila o temperaturah v Dolini smrti, ki naj bi presegla 47 stopinj Celzija. No, prav veliko manj stopinj v tistem avtobusu prav gotovo ni bilo. Ko smo se vozili po štiripasovni avtocesti, si nisem mogla kaj, da ne bi opazovala avtomobilov na nasprotni strani. Izredno veliko Mustangov in Dodgeov, kot da bi jih prodajali po 1000 dolarjev. Sami novi avtomobili, od tega pa še nadaljna večina terencev in pick-upov. Vse lepo in prav, ampak kaj za vraga ima Američan v državi, kjer se nadmorska višina skoraj povečini ne dvigne nad 200 metrov nad morjem, rabit terenca?! Avtomobilov na cesti pa na tisoče in minila ni niti ena minuta, ne da bi videli vsaj enega Mustang Shelbyja. Pa kaj so nori ti Američani??? O sem bolj razmišljala o silnem prometu na cesti, ki povezuje Los Angeles in Las Vegas, sem ugotovila, da mora večina teh avtomobilov pravzaprav iti v Las Vegas, saj na širšem delu Nevade tu pravzaprav ni ničesar. Začela sem biti že zelo radovedna, kako Las Vegas sploh izgleda…

  Po približno šestih urah vožnje smo končno prispeli v razbeljeni Las Vegas. Luksuzni hoteli so se dvigovali v višave, medtem ko smo se po obvoznici peljali mimo slavnega Stripa. Noro. A to ni bilo še nič v primerjavi s tistim, kar naju je še čakalo. A o tem kasneje. Prijazna uslužbenka na avtobusni postaji naju je napotila do najbližje postaje mestnega avtobusa, tam izvedeli podatke o »najini« liniji in otovorjeni odpešačili do zbirnega mesta. Za nama je pritekel temnopolti uslužbenec tamkajšnjega terminala in naju pravilno usmeril, hkrati pa še poskrbel, da nisva plačali polne cene vozovnice, ker sva se peljali samo v eno smer. Očitno sva res izgledali tako simpatično izgubljeni s temi najinimi nahrbtniki… Spravili sva se torej na prvi avtobus in se odpeljali na čisto drugi konec Las Vegasa v najin hotel Excalibur. Ko smo se vozili po Stripu, sva odprtih ust strmeli v mogočne hotele in kazinoje, prepredene z živopisanimi napisi in big screeni. Mimo naju so se vozile dolge limuzine, ljudje so polni nakupovalnih vreč hiteli po pločnikih in nad nama so krožili helikopterji. Welcome to Las Vegas, baby!

 Avtobus se je ustavil tik ob najinem hotelu in presenečeni sva po dolgem času recepcije ugotovili, da je tista dolga vrsta ljudi pred pultom pravzaprav tista vrsta za check-in. Groza. Tu se menjajo ljudje hitreje kot po tekočem traku… Pravo mravljišče. Končno sva dobili svojo sobo z big screen TV-jem in pogledom na New York New York, MGM ter Planet Hollywood. Najprej sva si na polici pred oknom privoščili večerjo s Tejino domačo klobaso, nato pa sva se po obveznem postanku v kopalnici odpravili ven. Stemnilo se je in Las Vegas je zažarel v vsem svojem sijaju. Kar malce nelagodno sem se počutila, ker se nisem popolnoma nič znašla v vsej množici ljudi na ulici. Zanimivo, kako trume ljudi hodijo skozi hotele, ki so prava paša za oči in prav tekmujejo, kateri izmed njih bo požel večje navdušenje. Vsak hotel ima svoj splet ogromnih hodnikov, ki so na voljo vsem obiskovalcem. So polni raznih trgovin in restavracij, barov in kazinojev. Po drugi strani pa je za gosta izredno težno najti recepcijo, ker je navadno nekje bolj dislocirana. V ospredju so ponavadi stvari, ki privabljajo obiskovalce, v ozadju pa so visoke stavbe, v katerih so sobe. Nepregledna množica ljudi se tako vsak večer vije po celtni dolžini Stripa, ponekod tudi kar skozi hotele. V MGM-mu lahko na primer opazujete divje mačke, pred Bellagiom zvečer na vsakih 15 minut zbrane zabava gigantski vodomet (ki, mimogrede, vodo iz šob potiska po glasbi), v Venetianu se z gondolo lahko zapeljete po beneškem Grand Canalu in v hodnikih Flaminga kupite praktično vse, kar vam srce poželi. Noro mesto, tale Las Vegas. Vsake toliko časa se iz kakšne izmed igralnic zasliši bučno veselje, sicer pa glasba doni vzdolž Stripa in preglasi pogovore ljudi. Megalomansko, noro, odštekano, navdušujoče in presenetljivo – to je Las Vegas. V pičlih 15 minutah is lahko v gondoli v Benetkah, ne Eifflovem stolpu v Parizu, na Kipu svobode v New Yorku ali pa pred piramido v Kairu. Ja, Las Vegas je svet v malem.

 

 

  

 Prihodnji dan je bil namenjen reklaksiranju po napornih dneh, ki so bili za nama, čeprav sva zvečer spet prišli popolnoma izmučeni nazaj v hotel. Kmalu po zajtrku na najini okenski polici (ki je, mimogrede, imela čudovit razgled na bližnje hotele), sva se odpravili do Downtowna v outlet center, ker je dan prej Teja tam videla Nike trgovino in si je želela kupit copate za tečt. Najprej smo kot mone čakali na avtobus, nato pa sva na drugi postaji naleteli še na ostarelo Poljakinjo, ki je rada zelo glasno izražala svoje anti-ameriško mnenje. No, dan se res ni začel najbolj vzpodbudno. Ko sva po več kot uri prišli do outleta, je bila ura že skoraj 12. Ni lepšega, kot sprehajanje po žgočem soncu pri 40 stopnjah Celzija (v senci!). A trgovine so bile klimatizirane in Teja je končno dobila, kar je iskala. No, pa tudi veliko drugega. Po prihodu nazaj v hotel je napočil najlepši del dneva – pozno popoldansko namakanje v hotelskem bazenu, katerega temperatura sicer ni bila ravno namenjena osvežitvi, a vseeno. Poležavali sva na soncu in vzdihovali, da nama gre pa res zelo slabo, če sva v Vegasu… Zvečer sva se odpravili nazaj v Downtown na Fremont Street, kjer stoji kar nekaj hotelov in kazinojev, glavna atrakcija pa je ogromen obok nad celotno ulico. Dolg je gotovo vsaj 200 metrov, prepreden pa je z LED lučkami in zvečer se tam vsako uro odvija pravi šov, imenovan Fremont Street Experiance. Ta teden je bil v znamenju 80-ih in tematika je bila temu primerna – The Doors. Domiselno in zanimivo, prav gotovo nekaj, kar privablja turiste iz Stripa v mestno središče. 

  

Nazaj grede sva se ustavili še v gift shopu in si na Stripu šli pogledat še hotela Mandalay Bay in Luxor. Dober del poti sva opravili z vlakcem, nato pa se peš odpravili nazaj. Ne glede na to, da sva morali zgodaj spat zaradi zgodnjega štarta naslednje jutro, je bila ura vseeno krepko čez 23, ko sva se ulegli v posteljo. Z mislimi na lene levinje, ki sva jih videli tisto popoldne v MGM-u, sem zaspala.

Nadaljevanje