Argentina, tretjič
Ujeli smo jutranji avtobus do Puerto Natalesa, majhnega mesta ob čilski obali Tihega oceana. Čakala nas je dolga in utrujajoča vožnja do meje Argentina-Čile, polna poledov na zdaj pusto puščavsko, zdaj travnatno pokrajino. Na meji je sledil poseben postopek, kjer sem se počutila kot največji kriminalec. V Čile je prepovedan vnos kakršne koli hrane živalskega izvora, imajo pa še tisoč dugih omejitev, tako da smo morali že pred prihodom na mejo izpolniti posebno vstopno vizo. Nato smo morali iztopiti iz avtobusa z vso svojo prtljago in oditi na carino. Tam so vsakega posebej pregledali, na avtobus pa spustili pse. Ker, tako kot navadno, ni bilo nobenih problemov, smo tam zapravili “le” dve uri našega dragocenega časa. Pozno popoldne smo prispeli k Bernarditi, kjer smo prenočili, nato pa se odpravili še malce raziskovat mesto.
Sprehajali smo se ob obali Tihega oceana in opazovali celo kolonijo kormoranov (katere vrste, bi pa Katarina bolje vedela, ko si je v svoji knjigici takoj obkljukala slikco), ki so se nastavljali zahajajočemu soncu na zapuščenem pomolu. Iznad morja so se dvigale mogočne gore z zasneženimi vrhovi in poovarjali smo se o tem, kam nas bo pot peljala naslednji dan. Ko smo prišli nazaj v sobe, smo morali ponovno prepakirati vse svoje stvari, saj smo stvari, ki jih na naslednjem trekingu nismo potrebovali, lahko pustili pri Bernarditi.
Zjutraj smo se po skromnem zajtrku natovorili na avtobus, ki nas je peljal proti nacionalnemu parku Torres del Paine. Naš namen je bil osvojiti “trekking W” in dan je napovedoval lepo in jasno vreme. Ob poti smo lahko opazovali mogočne kondorje v letu, oprezali za guanaki in falmingoti.
Mali katamaran nas je zapeljal čez Lago Pehoe do naslednjega kampa Perugio Lago Pehoe. Ko smo postavili šotore, smo se šli drenjat v edino pokrito kuhinjo v kampu, ki je bila zaradi nizkih temperature zunaj zelo oblegana. Zjutraj smo se odpravili proti ledeniku Grey. Pot nas je naprej vodila navkreber po melišču do manjšega prelaza, od tam naprej pa po gozdni poti proti slemenu.
Na slemenu je pihalo tako močno, da vetru nisem bila kos in me je, kljub temu, da sem se upirala z vso močjo, odnašalo po svoje. Zaradi nevarnosti, da bi se komu kaj zgodilo, smo pot nadaljevali le do razgledne točke na ledenik Lago Grey, nato pa se obrnili in odšli počivat v zaveterje gozda. Noro.
Ko smo prispeli nazaj v kamp, smo na eni izmed hišk zagledali vremensko napoved (in to v sliki) za nekaj nadaljnih dni. No, napoved ni bila ravno navdušujoča, posebej zato, ker so oblaki zakrivali mogočnega orjaka nad našim kampom. Resnici na ljubo, sploh nisem vedela, kako Torres del Paine izgleda. Človek pride čez pol sveta in nato sploh ne vidi svojega cilja. Že res, da smo imeli na prejšnjem trekingu izjemno srečo, pa vendar se mi je zdelo, da bi jo lahko imeli tudi tu. Po drugi strani pa – kaj pa sem jaz, da mi bo vedno ugodeno? Ker napoved za naslednje dni ni bila ugodna, smo se skupaj odločili, da se z naslednjim katamaranom vrnemo proti Puerto Natalesu. Na pomol smo prispeli kar dosti pred napovedanim odhodom katamarana, tam pa nas je že čakalo presenečenje.
Skoraj vsi pohodniki iz kampa so namreč (tako kot mi) slišali za vremensko napoved in vsi so hoteli nazaj. Vrsta je bila tako dolga, da smo bili primorani počakati, da se je katamaran s prvimi vrnil nazaj in pobral še nas. So tile Čilenci zares prijazni, še nazaj so se vrnili… Ko smo čakali na pomolu, je Katarina ugotovila, da v Lago Pehoe stresajo modro galico, da je bolj privlačen za turiste. Šalo na stran, saj se je pred nami za par minut odprlo nebo in pokazalo s soncem v celoti obsijan slavni Torres. Pa naj še kdo reče, da nismo imeli sreče in to le kakšnih deset minut preden smo se vkrcali na katamaran.
Na drugi strani jezera nas je čakalo ponovno presenečenje. Avtobusarji namreč niso pričakovali takega navala ljudi in se niso kaj posebej na to pripravljali. Dva avtobusa navadno zadoščata za ljudi, ki se pripeljejo s katamaranom, niso pa pričakovali, da bo ljudi za dva katamarana. Ker smo prišli zadnji, smo najprej mislili, da bomo morali počakati do večera, vendar sta šoferja samozavestno polnila že tako nabasana avtobusa in se smejala, rekoč: dovolj je prostora, dovolj. Sama nisem bila preveč prepričana, ko sem skozi okna gledala pohdnike, ki so se v notranjosti stiskali kot sardine. Ko je tudi šofer ocenil, da več ljudi ne more spraviti v avtobus in zagledal še štiri prestrašene obraze (med katerimi sem bila tudi jaz), nas je povabil k sebi v šofersko kabino. Radio je navil na ves glas in odpravili smo se proti Puerto Natalesu.
Počutila sem se res priviligirano, saj smo spredaj imeli veliko prostora, zadaj pa so pohodniki ležali eden po drugemu. Opazovali smo guanake ob cesti in kondorje v letu visoko nad nami. Po večernem prihodu v Puerto Natales nas je čakalo ponovno presenečenje. Bernardita nas je narobe razumela in mislila, da pridemo šele naslednji dan, naše sobe pa oddala drugim. Tako smo po napornem dnevu zvečer iskali še prenočišče. Našli smo ga na robu mesteca, bili pa smo tudi prvi gosti in izkoristili toplo gostoljubje Čilencev.
Nadaljevanje
Sprehajali smo se ob obali Tihega oceana in opazovali celo kolonijo kormoranov (katere vrste, bi pa Katarina bolje vedela, ko si je v svoji knjigici takoj obkljukala slikco), ki so se nastavljali zahajajočemu soncu na zapuščenem pomolu. Iznad morja so se dvigale mogočne gore z zasneženimi vrhovi in poovarjali smo se o tem, kam nas bo pot peljala naslednji dan. Ko smo prišli nazaj v sobe, smo morali ponovno prepakirati vse svoje stvari, saj smo stvari, ki jih na naslednjem trekingu nismo potrebovali, lahko pustili pri Bernarditi.
Zjutraj smo se po skromnem zajtrku natovorili na avtobus, ki nas je peljal proti nacionalnemu parku Torres del Paine. Naš namen je bil osvojiti “trekking W” in dan je napovedoval lepo in jasno vreme. Ob poti smo lahko opazovali mogočne kondorje v letu, oprezali za guanaki in falmingoti.
Pri vhodu v nacionalni park smo se presedli v drug, manjši avtobus, ki nas je zapeljal kampa. Po planih bi tisti dan morali potegniti do naslednjega kampa, od koder bi naslednji dan šli na razgledno točko. Vendar se je vreme v nekaj minutkah poslabšalo, megla je zakrivala pogled nad 20 metrov in začutili smo prve dežne kaplje. Ja, vremena se v Patagoniji res ne da napovedat. Tako smo se utaborili kar v omenjenem kampu, kjer nam je oskrbnik prijazno skuhal njihov slavni mate čaj (fuj in fej!) in se pogovarjal z nami. Naslenje jutro se je zjasnilo, ker pa smo bili za trekking W že en dan v zamudi, smo se odločili, da ga bomo okrnili. Dan je bil namenjen raziskovanju okolice in slikanjem divjih živali, o katerih je Katarina doma kasneje napisala članek. Megla in nizki oblaki se niso hoteli umakniti, da bi uzrli slavni Torres del Paine, pa čeprav smo v njegovo smer pogledovali cel dan.
Mali katamaran nas je zapeljal čez Lago Pehoe do naslednjega kampa Perugio Lago Pehoe. Ko smo postavili šotore, smo se šli drenjat v edino pokrito kuhinjo v kampu, ki je bila zaradi nizkih temperature zunaj zelo oblegana. Zjutraj smo se odpravili proti ledeniku Grey. Pot nas je naprej vodila navkreber po melišču do manjšega prelaza, od tam naprej pa po gozdni poti proti slemenu.
Na slemenu je pihalo tako močno, da vetru nisem bila kos in me je, kljub temu, da sem se upirala z vso močjo, odnašalo po svoje. Zaradi nevarnosti, da bi se komu kaj zgodilo, smo pot nadaljevali le do razgledne točke na ledenik Lago Grey, nato pa se obrnili in odšli počivat v zaveterje gozda. Noro.
Ko smo prispeli nazaj v kamp, smo na eni izmed hišk zagledali vremensko napoved (in to v sliki) za nekaj nadaljnih dni. No, napoved ni bila ravno navdušujoča, posebej zato, ker so oblaki zakrivali mogočnega orjaka nad našim kampom. Resnici na ljubo, sploh nisem vedela, kako Torres del Paine izgleda. Človek pride čez pol sveta in nato sploh ne vidi svojega cilja. Že res, da smo imeli na prejšnjem trekingu izjemno srečo, pa vendar se mi je zdelo, da bi jo lahko imeli tudi tu. Po drugi strani pa – kaj pa sem jaz, da mi bo vedno ugodeno? Ker napoved za naslednje dni ni bila ugodna, smo se skupaj odločili, da se z naslednjim katamaranom vrnemo proti Puerto Natalesu. Na pomol smo prispeli kar dosti pred napovedanim odhodom katamarana, tam pa nas je že čakalo presenečenje.
Skoraj vsi pohodniki iz kampa so namreč (tako kot mi) slišali za vremensko napoved in vsi so hoteli nazaj. Vrsta je bila tako dolga, da smo bili primorani počakati, da se je katamaran s prvimi vrnil nazaj in pobral še nas. So tile Čilenci zares prijazni, še nazaj so se vrnili… Ko smo čakali na pomolu, je Katarina ugotovila, da v Lago Pehoe stresajo modro galico, da je bolj privlačen za turiste. Šalo na stran, saj se je pred nami za par minut odprlo nebo in pokazalo s soncem v celoti obsijan slavni Torres. Pa naj še kdo reče, da nismo imeli sreče in to le kakšnih deset minut preden smo se vkrcali na katamaran.
Na drugi strani jezera nas je čakalo ponovno presenečenje. Avtobusarji namreč niso pričakovali takega navala ljudi in se niso kaj posebej na to pripravljali. Dva avtobusa navadno zadoščata za ljudi, ki se pripeljejo s katamaranom, niso pa pričakovali, da bo ljudi za dva katamarana. Ker smo prišli zadnji, smo najprej mislili, da bomo morali počakati do večera, vendar sta šoferja samozavestno polnila že tako nabasana avtobusa in se smejala, rekoč: dovolj je prostora, dovolj. Sama nisem bila preveč prepričana, ko sem skozi okna gledala pohdnike, ki so se v notranjosti stiskali kot sardine. Ko je tudi šofer ocenil, da več ljudi ne more spraviti v avtobus in zagledal še štiri prestrašene obraze (med katerimi sem bila tudi jaz), nas je povabil k sebi v šofersko kabino. Radio je navil na ves glas in odpravili smo se proti Puerto Natalesu.
Počutila sem se res priviligirano, saj smo spredaj imeli veliko prostora, zadaj pa so pohodniki ležali eden po drugemu. Opazovali smo guanake ob cesti in kondorje v letu visoko nad nami. Po večernem prihodu v Puerto Natales nas je čakalo ponovno presenečenje. Bernardita nas je narobe razumela in mislila, da pridemo šele naslednji dan, naše sobe pa oddala drugim. Tako smo po napornem dnevu zvečer iskali še prenočišče. Našli smo ga na robu mesteca, bili pa smo tudi prvi gosti in izkoristili toplo gostoljubje Čilencev.
Nadaljevanje
Comments