Argentina, četrtič
Naslednji dan smo se odpravili proti najjužneje ležečemu mestu na svetu, Ushuaii. Čakala nas je dolga vožnja z avtobusom, ki je z vsemi postanki vred trajala več kot 12 ur. Spet smo morali izpolnjevat vize in dokumente za prestop meje in na obali Magelanovega preliva kar nekaj časa čakali na trajekt. Še dobro, da je bilo lepo vreme in smo si ob zeleno-modrem morju lahko še malo napolnili baterije. Trajekt se je naposled le prikazal in po nekajminutnem postanku smo že pluli čez Magelanov preliv. Veter je močno pihal, prav tako so nas malce premetavali visoki valovi. Če nisi bil ekstremno žejen, je bilo bolje, da si s pitjem počakal do pristanka.
Na drugi strani smo prestopili mejo in bili spet deležni temeljitega pregleda, čeprav prtljage tokrat niso posebej pregledovali. Cesta se je vila preko nižav, čez prelaze in strme doline. Ko je sonce že zahajalo, smo uzrli prve hiše predmestja Ushuaie in si oddahnili. Na avtobusni postaji smo najeli taksi, ki nas je odpeljal do sob. Seveda bi bilo prelepo, če bi se teklo gladko – gospodarica je naše sobe že oddala drugim, ker naše rezervacije ni resno jemala, uredila pa, da smo nekaj noči preživeli v sobah njenega sina. Sicer je imel precej dražjo nastanitev, vendar nam zaradi lastne napake niso zaračunali več, kot bi plačali prej. Le do centra mesta nismo več mogli hoditi peš, saj smo še s taksiji rabili kar precej časa, da smo prišli do pristanišča. Po zasluženem počitku smo se zjutraj zbudili v prelepo sončno jutro, ki je kar klicalo po potepu po simpatičnem in zelo unikatnem mestu. Ushuaia ali Fin del Mondo (konec sveta) je središče argentinske province Tierra del Fuego ali po naše Ognjene zemlje. Tam živi nekaj manj kot 70.000 prebivalcev, za katere, roko na srce, nimam pojma, kje živijo, saj mesto ni prav veliko, prav tako pa ne premore večstanovanjskih hiš ali blokov. Vseskozi so se v Ushuaio priseljevali ljudje iz Evrope, predvsem zaradi težav, ki so jih imeli s tukajšnjim režimom.
Sprehajali smo se po edini glavni cesti po mestu, v pristanišču opazovali ogromne križarke, ki so se vračale ali pa odhajale na Antarktiko, si šli ogledat muzej staroselcev in znani zapor. Zelo me je presenetila tipična arhitektura, ki me morda spominja na skandinavsko – nizke hišice vseh barv in oblik, ozke ulice in veliko trgovin z izdelki, značilnimi za to območje. Po celem mestu se pravzaprav občuti povezanost z zaporom, ki so ga ustanovili leta 1902. Ker je bila njegova lega “na koncu sveta” tako odročna, prestopniki praktično niso imeli kam pobegniti, zato v zaproru tudi niso imeli preveč okrepljenega varnostnega sistema. Zaporniki so v okoliških gozdovih sekali drevesa in zgradili železniško progo, ki, mimogrede, deluje še danes. Leta 1947 je bil zapor odpravljen in tako postal oporišče za ekspedicije na Antarktiko. Danes je večina zapora preurejena v muzej in tako lahko obiskovalec od blizu spozna, kakšni ljudje so tu prebivali in kakšne so bile njihove zgodbe. Nekateri zaporniki so imeli kar bogate dosjeje. Ob povratku v mesto smo bili pred marino še priča narodnim plesom, ki so jih prikazali mladi domači plesalci, nato pa smo polni pričakovanj odšli spat, saj nas je naslednji dan čakala vožnja z ladjico po kanalu Beagle.
In res, dopoldne smo se že sprehajali proti marini in ugibali, katera ladja bo peljala nas. Ko smo se ukrcali in gledali čez palubo, smo kakih 50 metrov stran zagledali jadrnico s slovensko zastavo. Pa kaj presenečenj na tem potovanju še ne bo konec? Začeli smo vpiti po slovensko, mahati in kričati, naposled pa se je izpod palube končno prikazala kosmata glava s sončnimi očali. Nekako smo se sporazumeli, da ga pridemo obiskat, ko se vrnemo iz izleta. Da ni panike, je rekel, ker mora tako še popravit svojo jadrnico. V redu, pa smo izpluli iz marine.
Kmalu smo lahko za seboj ugledali celotno Ushuaio, ki se je kopala v dopoldanskem soncu. Na palubi je bil kar mraz, vendar za noben denar nisem hotela izpustiti pogleda na otok morskih levov, katerega smo prvega zaobšli. Kmalu se je na obzorju pokazal znameniti rdeče-beli svetilnik, ki slovi za svetilnik, ki leži najbolj južno. To seveda ni res, ker svetilnik na polotoku Horn leži še nekaj kilometrov južneje, ni pa tako znan.
Po daljši vožnji smo se ustavili pri otoku pingvinov, menda tistih “navadnih”, med njimi pa smo ugledali tudi enega kraljevskega, ki se je očitno izgubil na poti na Antarktiko. Pinvini so nas kar nekaj časa zabavali s svojo nerodnostjo in norčijami, nato pa smo odpluli naprej in se ustavili pri eni kmetiji. Od tam smo se nazaj vrnili z avtobusom, vmes pa še občudovali poplavljen gozd, za katerega so krivi – bobri!
Ko smo se vrnili v Ushuaio, smo se odpravili v marino, kjer bi se dobili z Borisom. Noter nas niso spustili, eden izmed varnostnikov pa je bil tako prijazen, da je odšel do Borisove jadnice in ga poklical. Preživeli smo zanimiv večer v eni izmed gostilnic, kjer nam je Boris pripovedoval svoje prigode iz tedaj skoraj dvoletnega jadranja okrog sveta. V Ushuaio je prišel zgolj zato, ker se mu je pokvarila radijska postaja. Nekako jo je usposobil in klical na pomoč, saj mu je neurje poškodovalo jadrnico. Nekako se je pripeljal do kanala Beagle, iskat so ga prišli Čilenci, ker je bil na njihovi strani. Ni preteklo nekaj ur, ko so se odzvali Argentinci in ga prišli iskart, rekoč, da je bil na njihovi strani. Spori med obema državama so v kanalu Beagle menda kar pogosti. Tu so mu ponudili tudi tehnično pomoč in v dveh dneh naj bi nadaljeval svojo pot. Pripovedoval je osupljive zgodbe svojih srečanj s živalmi, od galebov do kitov. Boril se je z brezveterjem in ogromnimi valovi. Ker je bil utrujen, smo se dogovorili, da se naslednji dan spet srečamo.
Prebudili smo se v petnajsti dan na potovanju. Ogledat smo si šli še Ushuaiski muzej, se šli slikat k tabli “Ushuaia – Fin del Mondo” in še malce sprehajat po trgovinah. Ob dogovorjeni uri smo spet pridšli do marine, kjer smo počakali Borisa. Ko je prišel, pa nismo bili edini, ki smo ga prišli pozdravit. Prišel je tudi Ivan, menda mora imeti možakar že krepko čez 80 let, ki v Ushuaii živi že od svojega dvajsetega leta in si je tu ustvaril novo življenje. Za Borisa je slišal pri poročilih, ko so poročali o slovenskem brodolomcu in njihovi pomoči. Sklenil je, da ga pride pozdravit, seveda pa se mu niti sanjalo ni, da bo namesto enega našel kar sedem Slovencev. Vse nas je povabil na kavo v eno izmed bolj eltinih kavarn ob pristanišču in skupaj smo klepetali kar nekaj ur. Bil je vodovodar in posel mu je v Ushuaii kar cvetel, saj, kot je sam povedal: “… ko si prišel do zadnje hiše, se je spet kaj pokvarilo v prvi in tako si imel dela vedno dovolj.” Seveda takrat Ushuaia še zdaleč ni bila tako veliko mesto, največji val je podeseteril število prebivalcev po letu 1970, saj je Ushuaia veljala za eno izmed finančnih oaz Argentine. Boris je povedal, da so mu jadrnico danes predčasno popravili in da so ga že napol odgnali iz marine. Po neverjetni sreči mu je nekako uspelo ostati in se od nas posloviti. Napisal nam je tudi pismo, v primeru, če se ne bi več videli, da bi nam ga izročili varnostniki v marini. Vsebine ganljivega pisma ne izdam, priznam pa, da sem o tem neverjetnem človeku v postelji razmišljala še dolgo, preden sem zaspala.
Comments