Argentina, petič
Budilka nas je spet zbudila ob rani uri in hočeš-nočeš smo morali spakirati. Preveč pa se nismo smeli obirati, saj letala nismo smeli zamuditi. Iz mrzle Ushuaie smo se ta dan odpravili proti severu, v Buenos Aires. Po nekajurnem letu smo ujeli avtobus in se z njim odpeljali do avtobusne postaje. Temperaturna razlika je vse kar precej šokirala, saj smo iz desetih stopinj prileteli v vlažnih 35. Naša naslednja postojanka so bili slapovi Iguasu, do katerih smo se peljali s super modernimi potovalnimi avtobusi. Vsak je imel ogromno prostora, da je sedež lahko čisto polegel, prav tako so na avtobusu stregli obroke in preddvajali filme. Kot na letalu.
Zvečer smo poslušali vremensko napoved za naslednji dan, ko bi morali oditi na izlet do slapov Iguasu. Napoved ni bila ravno navdušujoča, čeprav se baje tu vreme spreminja ravno tako hitro kot v Patagoniji. Ustali smo še v mraku in pred hotelčkom čakali na kombi, da nas bo zapeljal do narodnega parka. Nebo je bilo jasno in med oranžno vijoličastimi odtenki so se še iskrile najbolj močne zvezde. Samo, da ne bo dežja!
Po kratki vožnji smo prispeli do vstopa v park, kjer smo že srečali prve obiskovalce. S prvim terencem smo oddrveli po džungli in poslušali glasove opic in ptic v goščavi. Prispeli smo do reke, kjer nas je čakal gliser.
Vse svoje stvari, vključno z obleko, smo spravili v vodoodporne vreče in se zgolj v kopalkah odpravili na pot po reki, ki ločuje Argentino od Brazililje. Po nekajminutni vožnji smo ugledali prve slapove, ki so se mogočno kopali v dopoldanskem soncu. Še dobro, da je pred dnevi močno deževalo, saj v sušnih dobah slapovi tudi skoraj izginejo. Z gliserjem smo se zapeljali prav pod slap in takoj mi je postalo jasno, zakaj smo vse stvari morali dati v vreče. Bili smo namreč popolnoma premočeni, a hrati navdušeni nad adrenalinsko vožnjo čez valove.
Nato smo se peš odpravili raziskovat argentinski del slapov, sproti pa še skočili v osvežujočo vodo pod slapovi. Najprej smo si ogledali slapove iz malega otoka, nato pa smo šli še čez greben. Na poti smo se ustavili pri eni izmed informacijskih točk, kjer sem radodarno delila informacije, ampak samo v angleščini (so rekli, da ne upam!) in se na koncu odpravili še proti Hudičevemu slapu. Pot nam je malce prihranil tudi mini vlakec, ki je turiste vozil na skrajno točko slapov. Na poti nas je spremljalo nekaj želv in krokodilov, vsi pa smo na koncu komaj že čakali, da se pozno popoldne vrnemo nazaj. Park je namreč ogromen in če želiš videti vse, se dodobra nahodiš. In menda so slapovi tako močni, da zaradi njih nastajajo oblaki in dež nad okolico.
Zjutraj nas je ponovno čakalo zgodnje ustajanje in vožnja do letališča, od koder smo poleteli nazaj proti Buenos Airesu. Tam so nas čakali temni oblaki in nevihta, kar ne šteje prav za kakšno posebno dobrodošlico. S taksiji smo se zapeljali do našega hostla in z veseljem ugotovili, da gre za povsem nov, modern hostel. Ker Buenos Aires velja za pravi “meltin-pot” Argentine, kjer domujejo priseljenci s prav vsega sveta, je prav tako raznolika tudi njihova kuhinja. V hrani se še največ čuti italijanski pridih, ki smo ga za časa našega potepanja po Buenos Airesu s pridom izkoriščali v bližnji restavraciji. Ne gre pozabiti na slavni argentinski zrezek, ki pa, resnici na ljubo, name ni napravil kakšnega posebnega vtisa. Napol surovo meso, iz katerega še curklja kri in ti škripa med zobmi – ne, hvala.
Sonček nas je prebudil v nov dan, natančneje v predzadnji dan našega potovanja, ki nam je pognal novih moči v telo. Odpravili smo se po mestu in si ogledali eno izmed bolj znanih cerkva, ogromni obelisk sredi najširše ulice na svetu in se zapeljali tudi s podzemno železnico. A pozor, podzemna železnica je v Buenos Airesu pravo leglo žeparjev in tatov, kar smo občutili tudi na lastni koži, ko je enemu izmed nas iz žepa čudežno izginilo 200 dolarjev.
Tudi drugi dan smo nadaljevali z ogledi in pričeli z La Ricoletto, pokopališčem slavnih. Tam smo obiskali grobnico slavne Evite Peron in se čudili nad izjemnim bogastvom, ki ga nekateri vlagajo v grobove. V bližini smo se izgubili med stojnicami lokalnega sejma in se nato odpravili proti novemu delu največjega argentinskega mesta. Tam kar mrgoli visokih stolpnic in gradbišč, ob reki Rio de la Plata pa kar mrgoli finih restavracij in barov. Za zadnji večer v Južni Ameriki smo si privoščili ogled predstave tanga, ki nas je popolnoma navdušila, Toni pa je s plesalko zaplesal tudi nekaj korakov. Pa kje vedno Tonija najdejo!
Na dan odhoda smo se odpravili v slikoviti predel La Boca. Pravijo, da so hiše tu tako živopisane zato, ker so ljudje za barvanje porabili kar bravo, s katero so barvali svoje čolne. Spet drugi so mnenja, da je to zgolj marketinška poteza. Odločitev prepuščam vam, sama pa lahko rečem, da me (pre)velika množica ljudi in nesramno navite cene niso prepričali.
Raje sem se sprehodila po stadionu La Bonboniera in si poskušala predstavljati nabito polne tribune. Po kar dolgem iskanju sem na pločniku končno našla zvezdo Diega Armanda Maradone in se vrnila v stari del mesta. Po kosilu smo šli še na sladoled in moram priznati, da se je bilo kar težko odločiti med 42 (!) vrstami sladoleda. Kako to izgleda v Buenos Airesu, si lahko ogledate na spodnji sliki. Ura nas je priganjala in kmalu smo morali zapustiti mesto ter se odpraviti proti letališču.
Polni vtisov in z občutki neverjetne sreče, ki nam je bila na poti namenjena, smo se vkrcali na letalo in poleteli proti Evropi. Da pa ni bilo vse čisto po planih, so nam v Benetkah še izgubili prtljago, na katero smo nato čakali še nekaj ur. Ah, kaj pa je nekaj ur v primerjavi z večnostjo… večnostjo naših spominov na še eno nepozabno potovanje.
Comments