To travel is to live.

Budilka nas je spet zbudila ob rani uri in hočeš-nočeš smo morali spakirati. Preveč pa se nismo smeli obirati, saj letala nismo smeli zamuditi. Iz mrzle Ushuaie smo se ta dan odpravili proti severu, v Buenos Aires. Po nekajurnem letu smo ujeli avtobus in se z njim odpeljali do avtobusne postaje. Temperaturna razlika je vse kar precej šokirala, saj smo iz desetih stopinj prileteli v vlažnih 35. Naša naslednja postojanka so bili slapovi Iguasu, do katerih smo se peljali s super modernimi potovalnimi avtobusi. Vsak je imel ogromno prostora, da je sedež lahko čisto polegel, prav tako so na avtobusu stregli obroke in preddvajali filme. Kot na letalu.        Iz Buenos Airesa smo krenili severno na 1300 kilometrov dolgo pot proti tromeji Argenitna – Brazilija – Paragvaj. Po nočni vožnji smo v Puerto Iguasu prispeli zgodaj dopoldne. Ko smo stopili iz avtobusa, nas je preplavila vročina in vlaga, vsi smo komaj čakali, da se stuširamo in preoblečemo. Po hitri menj...

Naslednji dan smo se odpravili proti najjužneje ležečemu mestu na svetu, Ushuaii. Čakala nas je dolga vožnja z avtobusom, ki je z vsemi postanki vred trajala več kot 12 ur. Spet smo morali izpolnjevat vize in dokumente za prestop meje in na obali Magelanovega preliva kar nekaj časa čakali na trajekt. Še dobro, da je bilo lepo vreme in smo si ob zeleno-modrem morju lahko še malo napolnili baterije. Trajekt se je naposled le prikazal in po nekajminutnem postanku smo že pluli čez Magelanov preliv. Veter je močno pihal, prav tako so nas malce premetavali visoki valovi. Če nisi bil ekstremno žejen, je bilo bolje, da si s pitjem počakal do pristanka.    Na drugi strani smo prestopili mejo in bili spet deležni temeljitega pregleda, čeprav prtljage tokrat niso posebej pregledovali. Cesta se je vila preko nižav, čez prelaze in strme doline. Ko je sonce že zahajalo, smo uzrli prve hiše predmestja Ushuaie in si oddahnili. Na avtobusni postaji smo najeli taksi, ki nas je o...

Ujeli smo jutranji avtobus do Puerto Natalesa, majhnega mesta ob čilski obali Tihega oceana. Čakala nas je dolga in utrujajoča vožnja do meje Argentina-Čile, polna poledov na zdaj pusto puščavsko, zdaj travnatno pokrajino. Na meji je sledil poseben postopek, kjer sem se počutila kot največji kriminalec. V Čile je prepovedan vnos kakršne koli hrane živalskega izvora, imajo pa še tisoč dugih omejitev, tako da smo morali že pred prihodom na mejo izpolniti posebno vstopno vizo. Nato smo morali iztopiti iz avtobusa z vso svojo prtljago in oditi na carino. Tam so vsakega posebej pregledali, na avtobus pa spustili pse. Ker, tako kot navadno, ni bilo nobenih problemov, smo tam zapravili “le” dve uri našega dragocenega časa. Pozno popoldne smo prispeli k Bernarditi, kjer smo prenočili, nato pa se odpravili še malce raziskovat mesto. Sprehajali smo se ob obali Tihega oceana in opazovali celo kolonijo kormoranov (katere vrste, bi pa Katarina bolje vedela, ko si je v svoji knjigici takoj obkl...