Mehika, drugič

V samem centru mesta se nahaja tudi trg treh kultur Plaza de la tres Culturas – Aztekov, Špancev in mesticev. Vsaka kultura izmed njih je trgu dodala svoj pečat, hkrati pa ni preveč rušila prejšnjih zgradb. Trg je danes urejen v nekakšno arheološko najdišče, na ruševinah pa se še lepo vidijo ostanki arhitektur in gradenj različnih časovnih obdobij.

Na robu Mexico Cityja stoji ogromno romarsko središče Mehike, Guadalupe, ki vsako leto privablja na milijone ljudi. Mehičani so namreč izredno versko ozaveščeni in v vsakem domovanju se najde »Jezusov kot«. Bazilika Guadalupe je nastala na podlagi zgodbe, ko naj bi se na tistem mestu nekemu možakarju prikazala Devica Marija. Za seboj je pustila tudi sled in sicer svojo podobo na njegovemu plašču. Ta plašč je danes na ogled v novi baziliki Guadalupe, saj je stara postala pretesna za vse množice ljudi, ki se dnevno zgrinjajo v to romarsko središče.

Da je plašč ogromna atrakcija, priča tudi pristop odgovornih, s katerim so se rešili prevelike gneče pred razstavljenim eksponatom. Obiskovalci namreč stopijo na tekoče stopnice, ki jih zapeljejo mimo plašča na zidu najprej v eno, nato pa še v drugo stran. Na koncu je izhod in ljudi prisili k čimprejšnjemu odhodu, tako pa imajo vsi enako časa, da si plašč ogledajo in potem izstopijo. Središče Guadalupe sestavlja več posvečenih zgradb – v prvi vrsti seveda staro baziliko, poleg nje stoji novejša in večja, zraven pa še kup manjših cerkvic, posvečenih različnim etničnim skupinam in namenom. Omenili smo že, da je Mexico City zgrajen na močvirju in posledice ugrezanja se čutijo tudi tu. Včasih je bila razdalja med staro baziliko in cerkvijo Indijancev le 3,5 metra, danes ta širina znaša že 6 metrov. Tudi zgradbe že stojijo precej poševno in pogrezanje skušajo omiliti s posebnimi betonskimi vložki pod zemljo, kar pa bo le upočasnilo ugrezanje, ne pa tudi ustavilo.

Kar dolgo smo se že vozili po obrobju mesta, ko smo izza hriba ugledali na milijone majhnih hišk, združenih v favele, kjer naj bi neuradno stanovalo kar deset milijonov ljudi. Beda in revščina, vse to v želji po boljšem jutri. V daljavi smo lahko ves čas opazovali mogočna vulkana Popocatepetl in Iztacchiuatl, ki sta se v sinje modrem nebu bleščala v vsej svoji veličini. Iztacchiuatl dejansko pomeni bela ženska – bela zato, ker vrh vedno prekriva sneg, ženska pa zato, ker ima vulkan obliko ženske silhuete, ko leži na boku. Imeli smo izredno srečo, saj sta se njuna vrha lepo videla, kar je baje zelo redko.

Vendar nas je tisti trenutek bolj kot vulkani zanimalo arheološko najdišče Teotihuacan, ki se po mišljenju arheologov razteza na 30 kilometrih v dolžino S-J in 40 kilometrih v širino V-Z. Gre za nekdaj bleščečo in izredno razvito civilizacijo, na območju Teotihuacana pa naj bi živelo več kot 200.000 ljudi. Najbolj znani sta piramidi, posvečeni Soncu in Mesecu, med njima pa vodi slavna Avenija mrtvih. Pred Lunino piramido je tudi manjši trg, kjer je bil prvotno postavljen Sončev koledar in kjer so potekala množična žrtvovanja.

Vse okrog je še ogromno manjših piramid, vse skupaj pa so tedanji prebivalci zgradili z lastnimi rokami, bremena pa prenašali na lastnih plečih. Kolo, oziroma okroglo obliko so poznali, vendar pa je niso uporabljali v praktične namene, saj je okrogla oblika za njih ponazarjala Sonce, eno njihovih največjih božanstev. Ko so po padcu Teotihuacanske civilizacije na to mesto prišli Azteki, so bili nad mestom tako očarani, da zgradb sploh niso podrli, ampak jih imeli za svoja svetišča. Še jaz sem po razgledu na ogromno mesto iz Lunine piramide ostala brez besed, kaj šele Azteki! Največja Sončeva piramida v širino meri toliko kot Keopsova v Gizi, visoka pa je »le« 68 metrov.

Nanjo se obiskovalci lahko tudi povzpnejo, razgled na mesto in okolico pa je veličasten. Zanimivo je, da so tu vse piramide znotraj polne in ne votle, ob takih razsežnostih pa človek le težko ostane ravnodušen, ko pomisli, koliko materiala je dejansko zbitega pod kamenjem. Polni vtisov smo se odpravili proti mestecu Puebla, ki s 1,5 milijoni prebivalcev velja za četrto največje mesto v Mehiki, in z večernim sprehodom po mestu zaključili razburljiv dan. Svoj potep po Mehiki smo naslednji dan nadaljevali s kratkim ogledom mesta Puebla.

Najprej smo se sprehodili do trga, zocala, s katedralo in guvernerjevo palačo ob njem. Izvedeli smo, da ima skoraj vsako kolonialno mesto svoj zocalo, ob katerem sta na eni strani katedrala, na drugi pa guvernerjeva palača. Prav tako imajo Mehičani zelo stroge omejitve pri uporabi njihovih državnih simbolov. Himne na raznih športnih dogodkih ne smejo uporabljati, prav tako ne zastave. Uporaba le-teh je dovoljena le ob posebnih priložnostih, ki so zapisane v zakonu.

Sprehodili smo se po Calle 5 May, ulici 5.maja, ki ima v mehiški zgodovini posebno mesto in skoraj ni mesta v Mehiki, ki vsaj ene ulice ne bi imelo poimovane tako. Gre namreč za datum, ko so se spopadli domačini pod vodstvom generala Zaragose in vojsko evropejskih osvajalcev pod Napoleonom III. leta 1862. Slednji je imel silno željo po združitvi vse špansko govoreče dežele in zato napadel domačine pri Puebli. Vendar pa se je 4000 domačih bojevnikov siloviteje bojevala za svojo svobodo kot 7000 prišlekov in bitko dobila. Kasneje so vojno sicer izgubili, ko jih je Napoleon III. napadel s šestrat večjim številom vojakov, za Mehičane pa je zmaga v bitki pri Puebli danes pomembnejša od končnega poraza.

V Puebli najdemo tudi ulico sladkarij, kjer prodajajo tradicionalne sladkarije in »mole«. Mole je omaka iz čokolade, soli, sladkorja, oreščkov, začimb itd., ki so si ga izmislile tamkajšnje nune. Nekoč je namreč svoj obisk v njihovem samostanu napovedal sam škof, nune pa so ga morale postreči z nečim, vrednim visokega obiska. Ker pa so bile izredno revne, niso imele ničesar svečanega. V kuhinjo so prinesle vse, kar so imele v shrambi in tako je nastal slavni mole, ki se odlično ujema z mesom in drugimi mesnimi izdelki.

Da je to mesto res posebno in polno zanimivosti, priča tudi poseben arhitekturni slog s keramičnimi ploščicami, s katerimi okrasijo zgradbe. Okrašene so skoraj vse stavbe v mestu, ploščice pa predstavljajo enostavne ornamente ali pa pripovedujejo prave zgodbe. V uličicah in na tržnicah domačini prodajajo ogromno keramičnih izdelkov, ki so s svojimi belo-modrimi barvami značilni le za to območje. Pot nas je iz Pueble vodila v Oaxaco, vzdolž poti pa smo lahko občudovali najvišji vrh Mehike Pico de Orizaba, ki meri 5610 metrov nadmorske višine in se slikali ob največjem kaktusu v Mehiki.

Zvečer smo prispeli v Oaxaco, ki premore 300.000 prebivalcev in je glavno mesto istoimenske zvezne države. V bližini se namreč nahaja arheološko najdišče Monte Alban, ki leži na hribu 400 metrov nad mestom. V stari španščini Monte Alban pomeni »bela gora«, ime pa so ji nadeli španski osvajalci, ko so prvič ugledali starodavne ruševine. Vse okrog je bilo namreč na stotine dreves z belimi cvetovi in hrib je dejansko izgledal bel.


Nadaljevanje