East USA, šestič
Prispeli smo na obrobje Miamija, kjer sva na avtobusni postaji kar kupili karte za Key Largo in se počasi odpravili na lov za trolami. Najprej sva iskali trolo »J« za Miami Beach, nato a še »C« za South Beach. Da Američani niso vajeni back-packerjev pa je bilo kmalu jasno, saj sva vedno poželi veliko zanimanja, kamorkoli sva prišli. Ko sva prispeli v hostel, sva samo odložili prtljago in se odpravili naravnost na plažo. Mmmm… spomini na Kubo… dolga bela peščena plaža, toplo morje, nizka voda, sonček tik pred zahodom,… Smisel življenja!
Da sva pozirali za novo nadaljevanje Baywatch in da mi je odprt fotoaparat padel v pesek direkt v pesek, ne bi izgubljala besed. Ko sva se zvečer v hostlu pogovarjali, sva razmišljali, kaj bi lahko v bistvu povedali o Američanih. Pa je Maja takoj začela naštevat: debeli so, totalno glupi in glede na to, da se imajo za super razvit narod, je treba še internet plačevat. Aja, pa še to, da z Maestro kartico lahko obubožaš, saj je nikjer ne sprejemajo. V vsaki zakotni vasi v Argentini in Čilu je bil narisan modro-rdeč znak, tu pa sredi največje urbane džungle niti ne vedo, da poleg American Express, Visa in MasterCarda obstaja še kaj. Hecni, tile Američani… V hostlu v Miamiju sva imeli celo zajtrk, kar nam je prišlo izredno prav, saj sva bili že siti najinih toastov. No, pa da ne bomo preveč navdušeni – na zajtrku so naju prav tako čakali toasti, vendar pa je bil občutek boljši. Po zajtrku sva spakirali, pospravili in se odjavili iz hostla. Najina naslednja nočitev je bila v Key Largu.
Šli sva si pogledat Art Deco Tour, za katerega osebno mislim, da so si ga domačini South Beacha izmislili sami, ker drugega kot plaže turistom ne morejo ponuditi. Hiše v kubanskem stilu (le malce novejše) so me spomnile na moje lansko potepanje po največjem karibskem otoku, po nekaj obiskih trgovin pa sva ugotovili, da je v Miamiju boljše znati špansko kot pa angleško. Sprehodili sva se čisto do zahodnega dela otoka, da sva lahko opazovali tisti znani kanal z visokimi stolpnicami v daljavi, ki ga tako radi pokažejo v CSI Miami, ko se bogataši vozijo z gliserji in sončijo ob obvodnih vilah.
Na plaži sva preživeli še zadnje ure do odhoda v Key Largo – vmes naju je čakalo še čakanje na trole (katere nimajo voznega reda) in nato čakanje na avtobus. Čeprav sva na prvo trolo stopili približno 20 minut do treh, sva za tistih nekaj milj potrebovali več kot uro in pol. Groza. Pa se včasih pritožujemo nad LPP v Ljubljani… Prispeli sva dobro uro pred odhodom najinega avtobusa, kar niti ni bilo tako pretirano preveč. Ravno nasprotno. Ura v čakalnici je minila izjemno hitro (saj se v čakalnicah VEDNO kaj zanimivega dogaja) in že sva sedeli na avtobusu za zadnjo postajo najinega potepanja – Key Largo. Iz Miamija smo se kar dolgo vozili, ker je bila na cesti gneča. Petek zvečer pač, so razložili. Zapeljali smo na Highway No.1, ki se razprostira prek širnih močvirij floridskega Evergladesa do južnih otokov Florida Keys. Po uro in pol dolgi vožnji smo prispeli v Key Largo. Okolica in majhne hiške so dajali vtis, da je čas pozabil na ta mali otok, vse se je zdelo tako…zakotno. A kasneje sva že videli nekaj trgovin in avtobus je ustavil zelo blizu najinega hotela. Natovorjeni kot dve partizanski muli sva vstopili v hotel in se prijavili. Soba je bila super, namesto ene king-size postelje sva dobili kar dve, balkon pa je gledal na hotelski bazen in marino. Boljšega si za konec najinega potovanja skoraj ne bi mogla želeti. O obveznem tuširanju sva postali tako utrujeni, da sva šli naravnost v posteljo.
Malce naju je opeklo sonce, a nič ne de. Izležavanje na plaži v Miamiju je pač pustilo malce posledic. Po televiziji so ravno preddvajali oddajo o playboyevih zajčicah, ki so se potepale po New Yorku. Zabavno je bilo, ker sva prepoznale skoraj vse atrakcije in si rekle: tu sva pa bile! Prav zanimalo me je, kako bo Key Largo izgledal zjutraj.
Nadaljevanje
Da sva pozirali za novo nadaljevanje Baywatch in da mi je odprt fotoaparat padel v pesek direkt v pesek, ne bi izgubljala besed. Ko sva se zvečer v hostlu pogovarjali, sva razmišljali, kaj bi lahko v bistvu povedali o Američanih. Pa je Maja takoj začela naštevat: debeli so, totalno glupi in glede na to, da se imajo za super razvit narod, je treba še internet plačevat. Aja, pa še to, da z Maestro kartico lahko obubožaš, saj je nikjer ne sprejemajo. V vsaki zakotni vasi v Argentini in Čilu je bil narisan modro-rdeč znak, tu pa sredi največje urbane džungle niti ne vedo, da poleg American Express, Visa in MasterCarda obstaja še kaj. Hecni, tile Američani… V hostlu v Miamiju sva imeli celo zajtrk, kar nam je prišlo izredno prav, saj sva bili že siti najinih toastov. No, pa da ne bomo preveč navdušeni – na zajtrku so naju prav tako čakali toasti, vendar pa je bil občutek boljši. Po zajtrku sva spakirali, pospravili in se odjavili iz hostla. Najina naslednja nočitev je bila v Key Largu.
Šli sva si pogledat Art Deco Tour, za katerega osebno mislim, da so si ga domačini South Beacha izmislili sami, ker drugega kot plaže turistom ne morejo ponuditi. Hiše v kubanskem stilu (le malce novejše) so me spomnile na moje lansko potepanje po največjem karibskem otoku, po nekaj obiskih trgovin pa sva ugotovili, da je v Miamiju boljše znati špansko kot pa angleško. Sprehodili sva se čisto do zahodnega dela otoka, da sva lahko opazovali tisti znani kanal z visokimi stolpnicami v daljavi, ki ga tako radi pokažejo v CSI Miami, ko se bogataši vozijo z gliserji in sončijo ob obvodnih vilah.
Na plaži sva preživeli še zadnje ure do odhoda v Key Largo – vmes naju je čakalo še čakanje na trole (katere nimajo voznega reda) in nato čakanje na avtobus. Čeprav sva na prvo trolo stopili približno 20 minut do treh, sva za tistih nekaj milj potrebovali več kot uro in pol. Groza. Pa se včasih pritožujemo nad LPP v Ljubljani… Prispeli sva dobro uro pred odhodom najinega avtobusa, kar niti ni bilo tako pretirano preveč. Ravno nasprotno. Ura v čakalnici je minila izjemno hitro (saj se v čakalnicah VEDNO kaj zanimivega dogaja) in že sva sedeli na avtobusu za zadnjo postajo najinega potepanja – Key Largo. Iz Miamija smo se kar dolgo vozili, ker je bila na cesti gneča. Petek zvečer pač, so razložili. Zapeljali smo na Highway No.1, ki se razprostira prek širnih močvirij floridskega Evergladesa do južnih otokov Florida Keys. Po uro in pol dolgi vožnji smo prispeli v Key Largo. Okolica in majhne hiške so dajali vtis, da je čas pozabil na ta mali otok, vse se je zdelo tako…zakotno. A kasneje sva že videli nekaj trgovin in avtobus je ustavil zelo blizu najinega hotela. Natovorjeni kot dve partizanski muli sva vstopili v hotel in se prijavili. Soba je bila super, namesto ene king-size postelje sva dobili kar dve, balkon pa je gledal na hotelski bazen in marino. Boljšega si za konec najinega potovanja skoraj ne bi mogla želeti. O obveznem tuširanju sva postali tako utrujeni, da sva šli naravnost v posteljo.
Malce naju je opeklo sonce, a nič ne de. Izležavanje na plaži v Miamiju je pač pustilo malce posledic. Po televiziji so ravno preddvajali oddajo o playboyevih zajčicah, ki so se potepale po New Yorku. Zabavno je bilo, ker sva prepoznale skoraj vse atrakcije in si rekle: tu sva pa bile! Prav zanimalo me je, kako bo Key Largo izgledal zjutraj. Nadaljevanje
Comments