East USA, sedmič
Pogled ob pol osmih zjutraj ni bil ravno optimističen. Ko sem odgrnila zavese, me ni pozdravilo toplo tropsko sonce, temveč črni nevihtni oblaki, ki skozenj niso spustili niti enega sončnega žarka. Rekla sem si: V redu, vsaj dežja ni. Pa se je tudi to kaj kmalu spremenilo. Ko sem naslednjič pogledala skozi okno, sem v bazenu že videla dežne kaplje. Kar pobralo mi je voljo. Šli sva na zajtrk in ko sva se vrnili nazaj v sobo, se je nebo razjasnilo in posijalo je sonce, ki je v minuti začelo sijati na vso moč. Pa saj to ne moreš verjet!
Hoteli sva se odpraviti na plažo, pa so nama povedali, da je kar daleč. Sva se odločili, da greva pa rezervirat plavanje z delfini za naslednji dan. Sonce je prav nažigalo, ko sva hodili ob cesti in komaj sva prišli do zaliva, kjer ima svoje prostore Dolphin Plus. Nobeni ni bilo ravno po godu, da bi naslednji dan po taki vročini še enkrat hodili tja, tako da sva se odločili, da greva kar takoj. Ker sva bili prvi in se pogovarjali z zaposlenimi (ali pa sva bili starejši uslužbenki samo tako simpatični), sva imeli celo privilegij, da so naju povabili na zunanje stopnice, ki so gledale na zaliv. Tam so plavali delfini, ki sva jih kar nekaj časa opazovali in se jim smejali, potem pa nama je postalo prevroče in vrnili sva se v hiško. Kmalu so se zbrali še ostali in odšli smo do zaliva. Tam nam je ena prijetna punca razložila nekaj stvari, nato pa smo se razdelili v skupine in odšli s trenerjem na pomol. Midve z Majo sva v vodo odšli prvi.
Na koncu sva ugotovili, da je bilo tako še najbolje, saj sta kasneje delfina postala naveličana in manj poslušljiva. Najprej sta se prišla pobožat, potem pa sta naju odpeljala na drug konec zaliva. Pa še nazaj. Skakala sta skozi obroč, naju zalivala z vodo, dala poljubček in se rokovala. Za konec pa sta nama prinesla še darilo – morsko travo z dna zaliva. Človek bi to lahko počel vsak dan!
Po plavanju sva še nekaj časa ostali pred hiško, kjer sva spoznali sila prijazno gospo Renee , ki nama je veliko pomagala, povedala in svetovala. Ponudila se je tudi, da naju naslednji dan zapelje do tiste plaže, na katero sva hoteli danes. Ker se kasneje nismo več videli, sva jo z Majo popihale nazaj proti hotelu. Na poti naju je Renee dohitela in nama dala še svojo telefonsko številko. Šla je domov, midve pa na kosilo in v hotel. Kar dobro me je bolela glava od tega sonce. Baje so bile letos v oktobru rekordno visoke temperature na Floridi, je ponavadi bistveno hladneje in manj vlažno. Po kratkem oddihu sem odšla na bazen, Maja pa na chat na internet. Tu ga začuda niso zaračunavali. Kmalu se mi je pridružila in na ležalnikih sva klepetali še dolgo po sončnem zahodu.
Prva stvar, ki sem jo zjutraj vprašala Majo, ko je odgrnila zavese, je bila: Kakšno je vreme? Lepo, sonce je na polno sijalo že ob osmih zjutraj in kazalo je na lep vroč dan. Na zajtrku sva si naredili zaloge za cel dan in pospravili sva sobo. Prijazen receptor je poklical Renee, ki je rekla, da naju z veseljem pride iskat, sploh pa da gre ravno njena prijateljica v tisto smer in naju bo kar ona tja peljala. Kar dolgo smo se vozili, ko naju je odložila ob cesti. 3 milje baje. Od tam sva do obale šle peš, ki pa naju je zares razočarala. Namesto palm in peščene plaže naju je pričakala skalnata plaža in kar nekaj domačinov. Ne bi je ravno oklicala za raj. Malo nama je bilo žal, vseeno pa sva tam ostali nekaj časa, nato pa se peš odpravili nazaj. Če bi vedeli, kako dolge so lahko 3 milje, najbrž ne bi šli. To sva ugotavljali kasneje, ko sva se z avtobusom vračali nazaj v Miami. Nebo nama je bilo naklonjeno, saj nama je ob 2h popoldne pripodilo kar nekaj oblakov in nama nudili senco. Maja je v selu Key Largo dobila svoje težko pričakovane Crockse (ki jih namreč nisva dobili nikjer na najini poti – ironija) in vrnitev domov je bila zdaj odobrena. Hodili sva več kot uro in pol, šli na kosilo in se vrnili v hotel, kjer sva uživali gostoljubje kljub temu, da uradno nisva bili več gostji.
Ura se je kar hitro bližala najinemu odhodu, tako da sva se ob mraku odpravili na postajališče. Ali bolje rečeno malo makadamskega obronka pri cesti, kjer stoji razmajan in rjast znak nerazpoznavnih potiskov. To bo Greyhoundova postaja. Malo za šalo, malo zares sva že ugotavljali, kaj bi naredili, če bi avtobus šel kar mimo. No, na srečo se to ni zgodilo in ustavil je točno pri nama. Odložil naju je kar na letališču, kar se nama je zdelo zelo ugodno, saj nočni avtobusi v Miamiju vozijo še bolj poredko kot dnevni. In tako se je z dvanajsturnim čakanjem na let za JFK New York končala najina avantura po vzhodni obali ZDA.
Hoteli sva se odpraviti na plažo, pa so nama povedali, da je kar daleč. Sva se odločili, da greva pa rezervirat plavanje z delfini za naslednji dan. Sonce je prav nažigalo, ko sva hodili ob cesti in komaj sva prišli do zaliva, kjer ima svoje prostore Dolphin Plus. Nobeni ni bilo ravno po godu, da bi naslednji dan po taki vročini še enkrat hodili tja, tako da sva se odločili, da greva kar takoj. Ker sva bili prvi in se pogovarjali z zaposlenimi (ali pa sva bili starejši uslužbenki samo tako simpatični), sva imeli celo privilegij, da so naju povabili na zunanje stopnice, ki so gledale na zaliv. Tam so plavali delfini, ki sva jih kar nekaj časa opazovali in se jim smejali, potem pa nama je postalo prevroče in vrnili sva se v hiško. Kmalu so se zbrali še ostali in odšli smo do zaliva. Tam nam je ena prijetna punca razložila nekaj stvari, nato pa smo se razdelili v skupine in odšli s trenerjem na pomol. Midve z Majo sva v vodo odšli prvi.
Na koncu sva ugotovili, da je bilo tako še najbolje, saj sta kasneje delfina postala naveličana in manj poslušljiva. Najprej sta se prišla pobožat, potem pa sta naju odpeljala na drug konec zaliva. Pa še nazaj. Skakala sta skozi obroč, naju zalivala z vodo, dala poljubček in se rokovala. Za konec pa sta nama prinesla še darilo – morsko travo z dna zaliva. Človek bi to lahko počel vsak dan!
Po plavanju sva še nekaj časa ostali pred hiško, kjer sva spoznali sila prijazno gospo Renee , ki nama je veliko pomagala, povedala in svetovala. Ponudila se je tudi, da naju naslednji dan zapelje do tiste plaže, na katero sva hoteli danes. Ker se kasneje nismo več videli, sva jo z Majo popihale nazaj proti hotelu. Na poti naju je Renee dohitela in nama dala še svojo telefonsko številko. Šla je domov, midve pa na kosilo in v hotel. Kar dobro me je bolela glava od tega sonce. Baje so bile letos v oktobru rekordno visoke temperature na Floridi, je ponavadi bistveno hladneje in manj vlažno. Po kratkem oddihu sem odšla na bazen, Maja pa na chat na internet. Tu ga začuda niso zaračunavali. Kmalu se mi je pridružila in na ležalnikih sva klepetali še dolgo po sončnem zahodu.
Prva stvar, ki sem jo zjutraj vprašala Majo, ko je odgrnila zavese, je bila: Kakšno je vreme? Lepo, sonce je na polno sijalo že ob osmih zjutraj in kazalo je na lep vroč dan. Na zajtrku sva si naredili zaloge za cel dan in pospravili sva sobo. Prijazen receptor je poklical Renee, ki je rekla, da naju z veseljem pride iskat, sploh pa da gre ravno njena prijateljica v tisto smer in naju bo kar ona tja peljala. Kar dolgo smo se vozili, ko naju je odložila ob cesti. 3 milje baje. Od tam sva do obale šle peš, ki pa naju je zares razočarala. Namesto palm in peščene plaže naju je pričakala skalnata plaža in kar nekaj domačinov. Ne bi je ravno oklicala za raj. Malo nama je bilo žal, vseeno pa sva tam ostali nekaj časa, nato pa se peš odpravili nazaj. Če bi vedeli, kako dolge so lahko 3 milje, najbrž ne bi šli. To sva ugotavljali kasneje, ko sva se z avtobusom vračali nazaj v Miami. Nebo nama je bilo naklonjeno, saj nama je ob 2h popoldne pripodilo kar nekaj oblakov in nama nudili senco. Maja je v selu Key Largo dobila svoje težko pričakovane Crockse (ki jih namreč nisva dobili nikjer na najini poti – ironija) in vrnitev domov je bila zdaj odobrena. Hodili sva več kot uro in pol, šli na kosilo in se vrnili v hotel, kjer sva uživali gostoljubje kljub temu, da uradno nisva bili več gostji.
Ura se je kar hitro bližala najinemu odhodu, tako da sva se ob mraku odpravili na postajališče. Ali bolje rečeno malo makadamskega obronka pri cesti, kjer stoji razmajan in rjast znak nerazpoznavnih potiskov. To bo Greyhoundova postaja. Malo za šalo, malo zares sva že ugotavljali, kaj bi naredili, če bi avtobus šel kar mimo. No, na srečo se to ni zgodilo in ustavil je točno pri nama. Odložil naju je kar na letališču, kar se nama je zdelo zelo ugodno, saj nočni avtobusi v Miamiju vozijo še bolj poredko kot dnevni. In tako se je z dvanajsturnim čakanjem na let za JFK New York končala najina avantura po vzhodni obali ZDA. 
Comments