East USA, petič
Vzeli sva taksi do motela, tam pustili prtljago in se odpravili raziskovat okolico. Po dnevih McDonaldsa in ostale maščobne golazni sta se prav prilegla solata in jabolčni sok. Ko sem malce gledala po internetu za reference, najinemu motelu niso pripisovali ravno najboljših ocen. Vendar ko sva prišli tja, so bili vsi zares prijazni, receptorka nama je celo zamenjala sobo, da sva bili bližje routerja za wireless in nama je tako delal bolje.
Mislila sem – od zdaj naprej bo vse lažje. Pa se je začelo. Da je šlo vse narobe, namreč. V Miamiju sva morali rezervirati hostel, ker mi par, ki mi je ponudil prenočišče, ni več odgovarjal na maile. Treba je bilo najti avtobus za Miami in pot, kako priti do glavne postaje. V Orlandu to namreč še zdaleč ni enostavno. Živeli sva namreč na obrobju, avtobusna postaja je bila v centru, javni potniški promet pa tako zmeden, da niti domačini niso točno vedeli, kdaj pride kateri avtobus. Orlando je bil torej prava zakotna luknja, edina rešitev je taksi, ki pa seveda ni poceni. Moja super Nokia je s pomočjo odlične MasterCard rezervirala hostel na South Beach, po dolgih urah premišljevanja pa smo ugotovili, da je najboljša rešitev do Miamija prvotno načrtovan avtobus Greyhound. Vmes sva si nabavili hrane za naslednje tri dni, se stuširali in uživali na toplem zraku. Kljub vsemu je bilo… posebno.
Naslednje jutro sva se že zgodaj zbudili, čakal naju je namreč brezplačni avtobus do Walt Disney Worlda, največjega zabaviščnega parka na svetu. Razprostira se ob jezeru Buena Vista, sestavljen pa je iz petih tematskih parkov. Midve sva si izbrali Magic Kingdom in ko sva prispeli, je bilo tam že veliko ljudi. Povsod se je slišala filmska glasba in vsi so bili veseli. Ob tem sem se spomnila na najinega sopotnika iz leta Washington-Orlando, ki je rekel: In Disney World everyone is happy. Pa še res je, še sami sva se nasmejali in uživali. Malce manj sicer, ko so bile čakalne vrste tako dolge, pa vendar.
Glede na to, da je bilo do Noči čarovnic še kar daleč, je bil celotni park okrašen z bučami, čeprav je bilo na soncu 40 stopinj. V kateri koli prostor si stopil, pa te je skoraj kap, saj so klime delala 100 na uro in garantirano ni bilo več kot 15 stopinj. Gre za kar velik zabaviščni park, opazili pa sva, da je precej več trgovin, restavracij in okrepčevalnic kot pa atrakcij. Občutek sem dobila, da gre bolj za doživetje (zapravljanja) kot pa za zabavo na igralih. To sva izkusili tudi sami, saj sva kar veliko časa preživeli v trgovinah. Vsak drugi obiskovalec je bil oblečen v Disneyevo majico, vsak tretji je hodil naokrog z mišjimi ušesi na glavi, prav vsak pa je nosil vrečko iz suvenir shopa – vključno z nama.
Veliko je atrakcij v obliki videa, predstav in vožnje z vlakci po dvoranah. Čisto po ameriško – po liniji najmanjšega odpora. Čakanje na slikanje z risanimi junaki pa se je merilo v urah, tako da sva misel na to opustili ob prvi neskončni vrsti malih in velikih otrok, ki so čakali na Miki Miško. Cel dan sva se potepali po parku, ob šestih pa sva se z najinim brezplačnim avtobusom vrnili v motel. Preznojeni, utrujeni od sonca in siti vseh oblik Miki Miške sva v motelu ugotavljali, kam bova spakirali vse najine stvari za nazaj domov. Vzdolž najine poti se je namreč nabralo kar nekaj dodatnih stvari, nahrbtnika pa nista dovoljevala kakšnih posebnih razširitev. Nekako nama je uspelo in polna nahrbtnika sta se skupaj z nama naslednje jutro že peljala v taksiju čez International Drive. Joj, ta Orlando, komaj sem čakala, da ga zapustim. Problemov milijon. Stric v taksiju je bil sila prijazen, le glede na dejstvo, da je bila ura pol osmih, je imel malce preveč našopano klimo. Občutek sem imela, da bosta na avtobusni postaji iz taksija izstopila dva pingvina, ne pa midve. Ker se je obsesija s klimo nadaljevala tudi na postaji, sva se hecali, da naju na Floridi bolj zebe, kot naju je v Torontu in New Yorku (kjer je bilo kakšna dva dneva res mraz). Se pa po teh avtobusnih postajah res vedno kaj dogaja, ko sediš v čakalnici. Že zadnjič so naju zabavali v New Yorku, danes pa so za popestritev poskrbeli policaji, ki so preverjali potne liste vseh čakajočih. Zaradi priseljencev, pravijo. OK, ni problema, pokaževa potne liste. Od kje da sva, vpraša stric policaj in se po najinem odgovoru opraviči, ker ne pozna Slovenije. Ampak kljub temu pravi, da mora biti fejst država, ker so nama dali vizo v potni list. Hecen stric, tale policaj. No, vsi pa je niso tako poceni odnesli kot midve. En mladi Japonec in še en stric latinskih potez očitno nista imela urejenih papirjev, saj so ju najprej temeljito pregledali (vključno s prtljago), nato pa jima nadeli lisice in odpeljali kdo ve kam.
Uspešno sva se vkrcali na avtobus za Miami in čakala naju je dolgih pet in pol ur dolga vožnja do najinega cilja. Avtobus je bil tako razjahan, da ne vem, iz katerega odpada so ga pripeljali, najini sopotniki pa so bili tako nemarni, da je vsak zasedel po dva sedeža. Tako smo se trije, ki smo prišli zadnji, morali stiskati zadaj pri stranišču. Groza, da ne govorim o čudovitih vonjavah iz sosednjega prostora.
Nadaljevanje
Mislila sem – od zdaj naprej bo vse lažje. Pa se je začelo. Da je šlo vse narobe, namreč. V Miamiju sva morali rezervirati hostel, ker mi par, ki mi je ponudil prenočišče, ni več odgovarjal na maile. Treba je bilo najti avtobus za Miami in pot, kako priti do glavne postaje. V Orlandu to namreč še zdaleč ni enostavno. Živeli sva namreč na obrobju, avtobusna postaja je bila v centru, javni potniški promet pa tako zmeden, da niti domačini niso točno vedeli, kdaj pride kateri avtobus. Orlando je bil torej prava zakotna luknja, edina rešitev je taksi, ki pa seveda ni poceni. Moja super Nokia je s pomočjo odlične MasterCard rezervirala hostel na South Beach, po dolgih urah premišljevanja pa smo ugotovili, da je najboljša rešitev do Miamija prvotno načrtovan avtobus Greyhound. Vmes sva si nabavili hrane za naslednje tri dni, se stuširali in uživali na toplem zraku. Kljub vsemu je bilo… posebno.
Naslednje jutro sva se že zgodaj zbudili, čakal naju je namreč brezplačni avtobus do Walt Disney Worlda, največjega zabaviščnega parka na svetu. Razprostira se ob jezeru Buena Vista, sestavljen pa je iz petih tematskih parkov. Midve sva si izbrali Magic Kingdom in ko sva prispeli, je bilo tam že veliko ljudi. Povsod se je slišala filmska glasba in vsi so bili veseli. Ob tem sem se spomnila na najinega sopotnika iz leta Washington-Orlando, ki je rekel: In Disney World everyone is happy. Pa še res je, še sami sva se nasmejali in uživali. Malce manj sicer, ko so bile čakalne vrste tako dolge, pa vendar.
Glede na to, da je bilo do Noči čarovnic še kar daleč, je bil celotni park okrašen z bučami, čeprav je bilo na soncu 40 stopinj. V kateri koli prostor si stopil, pa te je skoraj kap, saj so klime delala 100 na uro in garantirano ni bilo več kot 15 stopinj. Gre za kar velik zabaviščni park, opazili pa sva, da je precej več trgovin, restavracij in okrepčevalnic kot pa atrakcij. Občutek sem dobila, da gre bolj za doživetje (zapravljanja) kot pa za zabavo na igralih. To sva izkusili tudi sami, saj sva kar veliko časa preživeli v trgovinah. Vsak drugi obiskovalec je bil oblečen v Disneyevo majico, vsak tretji je hodil naokrog z mišjimi ušesi na glavi, prav vsak pa je nosil vrečko iz suvenir shopa – vključno z nama.
Veliko je atrakcij v obliki videa, predstav in vožnje z vlakci po dvoranah. Čisto po ameriško – po liniji najmanjšega odpora. Čakanje na slikanje z risanimi junaki pa se je merilo v urah, tako da sva misel na to opustili ob prvi neskončni vrsti malih in velikih otrok, ki so čakali na Miki Miško. Cel dan sva se potepali po parku, ob šestih pa sva se z najinim brezplačnim avtobusom vrnili v motel. Preznojeni, utrujeni od sonca in siti vseh oblik Miki Miške sva v motelu ugotavljali, kam bova spakirali vse najine stvari za nazaj domov. Vzdolž najine poti se je namreč nabralo kar nekaj dodatnih stvari, nahrbtnika pa nista dovoljevala kakšnih posebnih razširitev. Nekako nama je uspelo in polna nahrbtnika sta se skupaj z nama naslednje jutro že peljala v taksiju čez International Drive. Joj, ta Orlando, komaj sem čakala, da ga zapustim. Problemov milijon. Stric v taksiju je bil sila prijazen, le glede na dejstvo, da je bila ura pol osmih, je imel malce preveč našopano klimo. Občutek sem imela, da bosta na avtobusni postaji iz taksija izstopila dva pingvina, ne pa midve. Ker se je obsesija s klimo nadaljevala tudi na postaji, sva se hecali, da naju na Floridi bolj zebe, kot naju je v Torontu in New Yorku (kjer je bilo kakšna dva dneva res mraz). Se pa po teh avtobusnih postajah res vedno kaj dogaja, ko sediš v čakalnici. Že zadnjič so naju zabavali v New Yorku, danes pa so za popestritev poskrbeli policaji, ki so preverjali potne liste vseh čakajočih. Zaradi priseljencev, pravijo. OK, ni problema, pokaževa potne liste. Od kje da sva, vpraša stric policaj in se po najinem odgovoru opraviči, ker ne pozna Slovenije. Ampak kljub temu pravi, da mora biti fejst država, ker so nama dali vizo v potni list. Hecen stric, tale policaj. No, vsi pa je niso tako poceni odnesli kot midve. En mladi Japonec in še en stric latinskih potez očitno nista imela urejenih papirjev, saj so ju najprej temeljito pregledali (vključno s prtljago), nato pa jima nadeli lisice in odpeljali kdo ve kam.
Uspešno sva se vkrcali na avtobus za Miami in čakala naju je dolgih pet in pol ur dolga vožnja do najinega cilja. Avtobus je bil tako razjahan, da ne vem, iz katerega odpada so ga pripeljali, najini sopotniki pa so bili tako nemarni, da je vsak zasedel po dva sedeža. Tako smo se trije, ki smo prišli zadnji, morali stiskati zadaj pri stranišču. Groza, da ne govorim o čudovitih vonjavah iz sosednjega prostora. Nadaljevanje
Comments