East USA, četrtič
Ko sva se iz hostla s podzemno vračali nazaj na avtobusno postajo, sem ugotovila, kako zanimivo se struktura prebivalstva menja na metroju vzdolž proge. Najina linija je bila »modra C«, ki je vodila od Downtowna do zgornjega Harlema. Midve sva navadno vstopale/izstopale na 42.ulici. Bolj ko smo se približevali Harlemu, manj belcev je bilo v vagonu. Na 110. ulici so navadno izstopili še zadnji…razen naju dveh in še ene petnajstih črncev vseh možnih odtenkov. Hecno. Ampak sva preživeli.
Po krajšem iskanju sva le našli najin 71.terminal za Washington, ker pa sva bile malce prezgodnji, sva počakali v čakalnici. Tu pa lahko doživi marsikaj. Najprej ena močnejša Latinka, ki se je pogovarjala s svojim namišljenim prijateljem, ali bolje – drla in kregala se je s svojim namišljenim neprijateljem. Nekaj o ameriški vladi pa pogojih za življenje in… Sledila ji je pa ena starejša gospa, ki je prišla k svoji hčerki na obisk in je iskala avtobus za Midtown med medkrajevnimi avtobusi. Pomagala ji je še ena ravno tako nesposobna gospa, starejša pa je z veseljem razlagala, da je niti ne pozna. Kako so se vsi napol gluhi pogovarjali po telefonu, raje ne bi. Kasneje, ko sva na avtobusu že čakali, da se odpeljemo, sva ugotovili, kako dobro je bilo kupiti karte vnaprej. Na avtobusni postaji je namreč ostalo kar nekaj ljudi, ki so morali čakati na naslednji avtobus. Ko smo po več kot štirih urah prispeli v Washington, je bila že skoraj tema. Kar hitro sva vzeli pot pod noge in šle v lov za najinim hostlom. Hodili sva kar nekaj časa in pot ni bila ravno prijetna – povsod čudni ljudje, malo avtomobilov, slaba razsvetljava. Naslednji dan so nama povedali, da je Washington eno izmed najbolj nevarnih mest v ZDA, posebej pa ponoči. Še dobro, da tega nisva vedeli prej. Sicer je Washington v centru deloval prav prijetno…
Cel naslednji dan sva namenili raziskovanju National Mall-a ali drugače povedano zelo dolge zelenice, ki se razteza od Capitola do Lincoln Memoriala. Najprej sva šli v lov za Belo hišo, ki je dejansko tako skrita, da sva jo komaj našli, pa še potem se jo je videlo tako od daleč, da jo je moj zoom na fotoaparatu komaj dosegel. Sicer pa je veličastna. Nadaljevali sva proti Washington Mounamentu, od tam pa vzhodno po »zelenici« do Capitola. Capitolio sem videla že v Havani in čeprav je manjši, mi je washingtonski lepši.
Predvsem najbrž zaradi urejene okolice in ambienta. Ob jezercu sva posedali in se smejali račkam, ki so molile rep iz vode. Pravi dan za oddih, nebo je bilo brez oblačka in toplo sonce nama je napolnilo baterije. Počasi sva se odpravile nazaj do Washington Mounamenta in od tam naprej zahodno do Lincoln Memoriala. Zanimivo je bilo naslednji dan videti iz zraka, kako so vse te tri zgradbe zgrajene v isti liniji na sredini parka, pa čeprav je park dolg vsaj 30 ulic.
Povzpeli sva se do strička Lincolna, prebrali ustavo, si ogledali Martin Luther Kingov »I have a dream« govor in občudovali umetno jezerce. A ko sva se vračali nazaj v hostel, sva ugotovili, da več kot en dan v Washingtonu res ni kaj za počet. Imeli sva dovolj ameriškega narodnega ozaveščanja, zato sva se odpravili na topel jug, Florido.
Zjutraj niti nisem rabila, da bi me budila ura, ker so tako ali tako vse punce v sobi (no, razen ene uboge Avstralke) že hodile naokrog. Je bilo pa fino, ker mi ni bilo treba paziti, kako »glasno« pakiram. Oprtale sva si vedno težje nahrbtnike in odšli do postaje Metro Center, od koder sva se s podzemno zapeljali do letališča. Tam sva bili dobro uro prej, kar sploh ni bilo slabo, saj sva se od začetka bolj slabo orientirali. Nekaj sva še brkljali s prtljago in bili oproščeni plačila za notranji let… Super, prihranili 40 dolarjev. Kar malo se mi je oddahnilo, ko nama je avtomat izpljunil najini karti – nisem bila namreč ravno prepričana v kredibilnost spletne agencije, kjer sem karte rezervirala.
Ko smo se vkrcali, smo pred vzletom morali počakati še nekaj letal, preden smo prišli na vrsto. Zelo zanimivo je bilo videti, kako se je cela vrsta letal postavila eden za drugim in se počasi peljala na vzletno stezo. Ko smo vzleteli, se je razprostrl čudovit pogled nad National Mall in preostali Washington, kmalu pa je izginil za oblaki in čakala nas je dvourna vožnja do sončnega Orlanda. In res je bil sončen, v vsem svojem blišču nas je pričakal s 28 stopinjami Celzija. Mmmm… I like J
Comments