East USA, tretjič
S podzemno sva se zapeljali do spodnjega Manhattna in se sprehodile do Brooklynskega mostu. Nazaj grede pa sva se ustavili še pri palači Združenih narodov in slikali slovensko zastavo. V hostlu naju je čakala lepo na novo urejena moderna soba, čisto nasprotje taborjenju v Torontu. Življenje tam je bilo prav prijetno.
Zjutraj sva se zbudili kot novi, polni pričakovanj sva se napotili v downtown. Vmes sva se ustavili še na Washington Square Gardenu, kjer sva v objektiv lovili veveričke. Šli sva si pogledat Ground Zero, kjer je zdaj spominska soba in razstava o tem, kako bodo uredili spominski park. Ozrli sva se še na mestno hišo, Trinity Church in Wall Street. Na Wall Streetu sva si ogledali tudi borzo in slavnega bikca. Pot naju je vodila v Battery Park, kjer sva se vkrcali na trajekt za Liberty Island, kjer stoji Kip svobode.
Takoj, ko sva stopili na trdna tla znamenitega otočka, sva začutile prve dežne kaplje. Saj je bilo oblačno, ampak da bi pa padal dež… Tako pa ni izgledalo. Sprehodili sva se okrog in ko so kaplje postale že zelo debele, sva se postavili v vrsto za trajekt nazaj. Vmes je dež ponehal in zdelo se je super, ko pa smo pripluli nazaj, je začelo tako liti, da sva kar nekaj časa vedrili v parku. Ugotovili sva sledeče: »En dan prej naju je zeblo. Tokrat sva se zelo toplo oblekli, pa nama je zakuhalo že do metroja. Prideva z metroja, naju pa še opere! Pa sej to ne moreš verjet!« Jah, v New Yorku lahko doživiš pa prav vse…
Ko sem naslednje jutro pogledala skozi okno, se je na modrem nebu lesketal sončni vzhod. Obetal se je lep dan. Bila je nedelja in najin zadnji dan v New Yorku, zato sva ga hoteli izkoristiti za sprehod po Central Parku. Tam nama ni bilo nič jasno – za začetek sva uzrli široko tropasovno asfaltno cesto za kolesarje in tekače s semaforji za pešce (?!). Ma kaj so nori ti Američani? Kljub dokaj zgodnji uri je bilo na progi že na stotine rekreativcev in človek dobi občutek, da je to en pravi atletski narod. Kar – da ne bo pomote – še daleč ni res, lahko povem iz prve roke. Da je Centralni park ogroooooooomen, se mi je zdelo, a da je tako ogrooooooooooooooooooooooooooooooooooooooomen, se mi ni niti sanjalo.
Sprehajali sva se po potkah, se umikali vedno bolj številčnim tekačem in slikali čudoviti del Manhattna, v katerem si v srcu mestnega vrveža, a kljub temu tako zelo daleč. Izza drevesnih krošenj so se v daljavi dvigali številni nebotičniki, cestnega vrveža pa skorajda ni bilo slišati. Male račke so se igrale v jezeru Jacquelin Kennedy, na Great Lawn so trenirali baseball in želvice so se mirno sončile v Turtle's Pond. Od zunaj sva si ogledale tudi Metropolitanski muzej, a čas nama kaj bolj podrobnega ni dopuščal. Sicer pa tako ali tako nisva bili ravno za muzeje.
Zjutraj sva se zbudili kot novi, polni pričakovanj sva se napotili v downtown. Vmes sva se ustavili še na Washington Square Gardenu, kjer sva v objektiv lovili veveričke. Šli sva si pogledat Ground Zero, kjer je zdaj spominska soba in razstava o tem, kako bodo uredili spominski park. Ozrli sva se še na mestno hišo, Trinity Church in Wall Street. Na Wall Streetu sva si ogledali tudi borzo in slavnega bikca. Pot naju je vodila v Battery Park, kjer sva se vkrcali na trajekt za Liberty Island, kjer stoji Kip svobode.
Takoj, ko sva stopili na trdna tla znamenitega otočka, sva začutile prve dežne kaplje. Saj je bilo oblačno, ampak da bi pa padal dež… Tako pa ni izgledalo. Sprehodili sva se okrog in ko so kaplje postale že zelo debele, sva se postavili v vrsto za trajekt nazaj. Vmes je dež ponehal in zdelo se je super, ko pa smo pripluli nazaj, je začelo tako liti, da sva kar nekaj časa vedrili v parku. Ugotovili sva sledeče: »En dan prej naju je zeblo. Tokrat sva se zelo toplo oblekli, pa nama je zakuhalo že do metroja. Prideva z metroja, naju pa še opere! Pa sej to ne moreš verjet!« Jah, v New Yorku lahko doživiš pa prav vse…
Ko sem naslednje jutro pogledala skozi okno, se je na modrem nebu lesketal sončni vzhod. Obetal se je lep dan. Bila je nedelja in najin zadnji dan v New Yorku, zato sva ga hoteli izkoristiti za sprehod po Central Parku. Tam nama ni bilo nič jasno – za začetek sva uzrli široko tropasovno asfaltno cesto za kolesarje in tekače s semaforji za pešce (?!). Ma kaj so nori ti Američani? Kljub dokaj zgodnji uri je bilo na progi že na stotine rekreativcev in človek dobi občutek, da je to en pravi atletski narod. Kar – da ne bo pomote – še daleč ni res, lahko povem iz prve roke. Da je Centralni park ogroooooooomen, se mi je zdelo, a da je tako ogrooooooooooooooooooooooooooooooooooooooomen, se mi ni niti sanjalo.
Sprehajali sva se po potkah, se umikali vedno bolj številčnim tekačem in slikali čudoviti del Manhattna, v katerem si v srcu mestnega vrveža, a kljub temu tako zelo daleč. Izza drevesnih krošenj so se v daljavi dvigali številni nebotičniki, cestnega vrveža pa skorajda ni bilo slišati. Male račke so se igrale v jezeru Jacquelin Kennedy, na Great Lawn so trenirali baseball in želvice so se mirno sončile v Turtle's Pond. Od zunaj sva si ogledale tudi Metropolitanski muzej, a čas nama kaj bolj podrobnega ni dopuščal. Sicer pa tako ali tako nisva bili ravno za muzeje.
Comments