East USA, drugič
Kupili sva karto do New Yorka z mesnim postankom na slapovih. Vreme nama ni bilo ravno naklonjeno, čeprav mnogo bolje, kot da bi deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na kanadsko stran Niagarskih slapov, kjer naju je čakala prva streznitev dneva. Slapovi namreč. OK, da ne bo pomote – so lepi, veliki in imajo veliko obiskovalcev, ampak… proti argentinskim slapovom Iguasu so pravi lulček. Naslednja streznitev pa naju je čakala, ko sva po slabi urici sprehajanja ob slapovih ugotovile, da je to pravzaprav to. Dejansko tam ni kaj dosti pametnega za počet.
Dan se kar ni hotel zaključiti, čeprav se je šele dobro začel. Kupili sva dnevno karto za podzemno in jo najprej ucvrli v hostel. Ta pa v Harlemu. Ajoj, povsod sami črnci (že na metroju za v to smer), na sebi si lahko čutil vsak pogled. Pa niso bili nič vsiljivi, niti nadležni (ali celo nevarni). Dejansko pa prvi stik s Harlemom ni bil najbolj prijeten, bolj zaradi mojih predsodkov kot zaradi česarkoli drugega. Prtljago sva pustili v hostlu in ko je ura odbila 7 zjutraj, sva jo že popihali nazaj v mesto. Najprej sva si privoščili zajtrk in prvo luč Manhattna uzrli na 42.ulici. Sprehodili sva se do Times Squarea, nadaljevali do hale Radio City, si pobliže pogledali Crysler Building in glavno železniško postajo Union station. Z dvigalom sva se povzpeli na 84. nadstropje Empire State Buildinga in razgled je bil fenomenalen. Človek ne more verjet svojim očem. Pogled na Manhattan je bil veličasten, iz globine so doneli glasovi siren in hupanje avtomobilov. Zdelo se je, kot da so nekje daleč, daleč…
Kanadčani so sicer iz tega naredili cel spektakel, a ker nama ni bilo mar za zabaviščne parke, sva jo kmalu pobrisale nazaj proti avtobusni postaji. Počakali sva nočni bus za New York, ki naju je najprej zapeljal do meje z ZDA. Tam so naju pregledali kot kriminalce, pobrali so nama prstne odtise, skenirali oči, še enkrat zahtevali vizo, zastavili milijon vprašanj in za nameček še zaračunali en mali zeleni listek. Vizo.Ker je bilo vse OK, smo šli do Buffala, tam za minuto ujeli avtobus za New York in se skobacali nanj. No, bilo je kot v kakem filmu, avtobus polne temnopoltih in glasnih ljudi, vsi so si zasedli po dva sedeža, kot bi bili sami. Za šoferja smo imeli enga simpatičnega črnca, ki bi ga prej dala v videospot k P.Diddyju kot pa za volan. Pa tudi izjave je imel temu podobne. Po nekaj vmesnih postankih smo se ob 6h zjutraj zapeljali na avtobusno postajo na Manhattnu. Končno – New York!
Comments