Škotska, drugič

Tretji dan je bil v celoti namenjen izletu na otok Skye, ki leži ob zahodni obali Škotske. Zjutraj smo se odpravili mimo Fort Williama v gričasto pokrajino obmorske obale. Ves čas nas je spremljalo spremenljivo vreme, ki je zdaj poskrbelo za dežne kaplje, zdaj za sončne žarke.

Naša prva postojanka je bil grad No.2 Eilean Donan Castle, mogoče najbolj znan grad na Škotskem, ki je znan postal šele po vlogi v filmu Highlander. Grad je v bistvu zgrajen na otočku zelo blizu obale, do gradu pa vodi dolg most. Ob oseki skoraj ne moremo govoriti več o otočku, saj voda tako usahne, da se da do gradu skoraj sprehoditi po kopnem.

Vreme nam ob ogledu ni bilo ravno naklonjeno, ravno se je pripravljal tisti dež, ki v bistvu sploh ni dež in bolj rosi iz megle. Pa čeprav se človeku niti ne zdi, da kaj pada iz neba, je v dveh minutah moker kot miš. Škotsko vreme pač. Pot nas je nato vodila čez visok in strm most na otok Skye. Oblika mostu je podobna narobe obrnjeni črki U in je tako strma zato, da lahko ladje mirno plovejo pod mostom, ne da bi ga bilo treba dvigovati in spuščati za vodni promet. Narava tega otoka je zelo podobna ostali škotski pokrajini, prevladujejo majhni zeleni grički in dolinice. Ustavili smo se v destileriji Talisker, ki sicer ni največja na Škotskem, je pa ena izmed večjih in ima tudi urejen ogled po posameznih delih.

Za začetek so nas pogostili z “welcome drink” v avli, nato pa nas je prijazen mladenič popeljal skozi destilerijo. Razkazal nam je vse obrate, skladišče in razkril skrivnost angelovih deležev (angel's share). Ko v sode napolnijo viski, ga pustijo v kleteh, da zori. Ker pa ima viski v sebi veliko alkohola in ker les sodov prepušča zrak, alkohol hlapi iz sodov. Tako po dvajsetih letih zorenja viskija v sodu dobimo tudi do 15% manj tekočine, kot v času točenja. In vsemu, kar iz sodov izhlapi, destilerji pravijo angelov delež. Nič čudnega, da se angelčki na vseh slikah tako prešerno smejejo...

Po še kaki uri vožnje je sledil grad No. 3 – Dunvegan. Z Branko sva zanj navijali, ker so tam v neposredni bližini tudi tjulenji, a jih zaradi zmešnjave v organizaciji časa nisva videli. To je bila Branka slabe volje... Sicer pa grad kot sam ni bil nič posebnega, smrdel je po naftalinu prav tako kot drugi. Skratka – boring.
Ko smo se odpravljali nazaj proti “celini” (v kolikor je Britanija sploh lahko celina), smo na poti proti mestecu Portree naleteli na veliko število veternic, ki so bile postavljene ob cesti. To je zanimivo predvsem zato, ker drugje na Škotskem takega prizora ne boste videli, sploh pa so imeli tam o postavitvi veternic veliko polemik in razprav. Ko smo prispeli v Portree, smo se vsi zapodili v fast-food ob obali, kjer so nam družbo delali napadalni galebi. Na vsak način so se namreč hoteli dokopat do naših krompirčkov in hamburgerjev. Sicer mestece obdaja majhen in miren zaliv, kjer so privezane mnoge barke in čolni. Zelo zanimiva je prav ulica ob zalivu, ker jo sestavljajo vrstne hiše živopisanih barv, ki razbijejo monotonost okolja.

Četrti dan je bil za mnoge vrhunec potepanja po Škotski, saj smo obiskali Loch Ness, domovanje jezerske pošasti Nessie. Nessie sicer nismo videli, smo pa obiskali grad No. 4 – Urquhart Castle. Ruševine ostankov tega gradu so mi bile osebno bolj všeč, kot drugi urejeni in smrdeči gradovi. Še posebej sem bila navdušena nad predstavitvijo, ki smo si jo ogledali, preden smo se podali k ruševinam.

V hribu je urejen center obiskovalcev, od koder turisti lahko gredo v dvorano s predstavitvijo. Tam se zavrti 10 minutni film o gradu in njegovi zgodovini, nato pa se odgrnejo zavese izpred oken in odpre se pogled na ruševine. Zelo domiselno in kul. Z Branko sva se povzpele na stolp in opazovale gladino jezera, če bi čisto slučajno ugledali kakšno valovanje ali pa mogoče celo glavo Nessie. A kot smo kasneje v The Loch Ness Centre izvedeli, so bili še vsi dokazi, ki so dokazovali obstoj Nessie, ovrženi. O tem pa kdaj drugič.

Nadaljevanje