Kuba, sedmič

Naslednje jutro so nas prebudili sončni žarki vzhajajočega sonca, ki je napovedoval vroč dan. Zjutraj smo se najprej odpravili do največjega pokopališča na svetu, ki je po kvadraturi velik več kot središče Ljubljane. Na vhodu na pokopališče so nas opazovali možje (in ženska!) v uniformah. Prodajali so dovolilnice za slikanje. Na pokopališču namreč lahko slika samo tisti, ki je plačal za dovolilnico. V nasprotnem primeru fotografa čaka denarna kazen, ki je kar precej višja od pristojbine. Celotno pokopališče je sestavljeno iz tisočerih grobnic, nekaj najbolj zanimivih smo si ogledali tudi sami. Vsaka pa ima tudi svojo zgodbo. Name je največji vtis naredila grobnica matere, ki je z novorojenčkom umrla pri porodu.

Legenda pravi, da je mož pokopal ženo in kot je v taki situaciji v navadi, dojenčka ob njenih nogah. Na Kubi dve leti po pogrebu odkopljejo truplo, oziroma kar je še od njega ostalo, in prekopljejo drugam. Ko pa so odkopali grob mamice z novorojenčkom, so ugotovili, da truplo sploh ni razpadlo, dojenček pa je ležal materi na prsih. Ta dogodek je zbudil Havano in bogata družina je vdovcu podarila svojo grobnico. Ta je vsak dan na grob prinašal cvetje in molil. Vedno, ko je zapuščal kraj, je hodil ritensko, dokler je lahko videl grob svoje žene. Pravil je, da ji nikoli v življenju ne bo obrnil hrbta, kar je dobesedno počel. Ta grob je še danes simbol upanja v Havani, obiskujejo ga žene, bodoče mamice in ženske vseh starosti. Zanimivo pa je, da prav vse grob zapuščajo ritensko, dokler jim ne izgine izpred oči. In še nekaj je – samo na tem grobu je dovoljeno prinašanje cvetja, ker ga obiskuje ogromno ljudi in sproti skrbijo zanj. Gre predvsem za higienske razloge. Oblasti so namreč prepovedale prinašanje cvetja na grobove, ker zaradi vročine, vlage in sonca hitro ovenijo. Ne predstavljam si, kakšen smrad bi vladal tem delu mesta.

Po krajšem ogledu pokopališča smo si šli pogledat mesto. Najprej smo se ustavili na Trgu revolucije, kjer je postavljen ogromen kip Joseu Martiju. Resnično ogromen. In če se od Martija ozremo proti središču trga, nas na drugi strani spremlja silhueta Ernesta Che Guevare. Njegov slavni obris namreč krasi zunanjo steno kubanskega ministrstva za notranje zadeve.

Vsepovsod mrgoli predelanih vesp, ki prevažajo ljudi po mestu, mene pa so še najbolj spominjali na jajčka.

Odpravili smo se proti eni izmed tovarn ruma v revnejšemu predelu Havane, kjer nam je en zajeten črn možakar (beri: gazda) na hitro razkazal poslopje. Iz ogleda je po ameriškem načinu naredil pravi šov, zanj smo bili vsi “my children” in nasploh sem dobila občutek, da nas je vse imel bolj za smolo.

Po havanskih ulicah so se vozili zgolj ameriški starodobniki in moram priznati, da še nikoli nisem videla toliko starih avtomobilov na kupu. Pa jih najbrž tudi nikoli več ne bom. Pot nas je vodila v središče Havane, kjer smo se povzpeli na teraso hotela Ambus Mundos.

S pogledom na živahne ulice smo si privoščili mojito, tako kot je to pred leti počel Ernest Hamingway. Prav tu se je namreč sladkal s to opojno pijačo, sobo 511, kjer je vedno preživljal svoje dni v Havani, pa so preuredili na ogled turistom. V njej hranijo nekaj njegovih rokopisov in osebnih stvari, na steni pa visi tudi slika, kjer slavnemu piscu družbo dela nihče drug kot Fidel Castro. Fotografija je izredno znana in veliko je ugibanj o tem, kako dobro sta se poznala, resnica pa je žal takšna, da sta se srečala samo enkrat. In to je bilo takrat, ko je Hemingway v Cojimarju blizu Havane, kjer je imel privezan svoj čoln, organiziral lov na mečarice. Castro je bil zagrizen ribič in se je tekmovanja udeležil. Še več – izboril si je celo prvo mesto.

A nazaj k našemu potepanju po Havani. Ko smo se naužili sveže pijače, smo se po stranskih ulicah podali proti Plazi de la Catedral. Gre za velik trg, ki ga z ene strani obdaja mogočna katedrala in je pravi simbol prestolnice Kube.

In če stojiš na stopnicah katedrale, obrnjen prti njej, lahko na ulici, ki jo vidiš desno, opaziš drugo Hemingwayevo postojanko v Havani, La Bodeguita del Medio, kar prevedeno v slovenščino dobesedno pomeni gostilna v sredini. Tudi tam je naš pisatelj baje rad popil kak mojito ali dva. Čeprav se mi zdi, da je po tolikih mojitih po vseh svojih postojankah moral biti že kar precej okajen.

Na kosilo smo se odpravili prav v Cojimar, kjer najdemo še tretjo Hemingwayevo postojanko, restavracijo La Teraza. Po povratku v Havano smo si najprej ogledali še nekaj čudovitih trgov, nato pa smo se podali v lov za spominki na tržnico. Tam prodajajo vseh vrst stvari: od nakita, glasbil in slik pa do avtomobilčkov iz papirja, magnetov za na hladilnik in oblačil. Kupila sem nekaj spominkov, srečna, ker sem do tedaj mislila, da nikjer ne bom našla ničesar, da bi odnesla domov.

V bližnjem lokalu smo z Majo, Nado in Mileno v ritmih poskočne črnke na sintetizatorju zaključile še en zanimiv dan na Kubi.

Nadaljevanje