Kuba, osmič

Zjutraj sem se zbudila že pred sedmo, saj nisem vedela, kdaj odhajamo na zahod otoka. Za predzadnji dan nas je čakal še izlet v provinco Pinar del Rio, ki je znan predvsem po obsežnih plantažah tobaka. Večina je namreč šla prejšnji večer na večerjo, nihče pa ni ob prihodu nazaj v hotel javil, kdaj se zjutraj dobimo. Zbudila sem se tako zgodaj, da sem prišla prva na zajtrk v upanju, da srečam nekoga, ki ve. Odhod ob pol devetih, so mi povedali. No, pa gremo!

Za začetek nas je čakala dolga vožnja do glavnega mesta istoimenske province, Pinar del Rio. Nekdo je izjavil, da imajo kubanske cigare sladek okus. Vas zanima, zakaj? Tobak namreč zavijajo v liste sladkornega trsa. To daje kubanskim cigaram poseben, unikaten okus, ki malce posladka. V mestu smo se ustavili zgolj za prvi vtis, da smo malo pretegnili noge in poslikali tistih nekaj arhitekturno izredno zanimivih, a na žalost razpadajočih stavb.

Naš naslednji postanek je bil planiran v dolini Valle de Vinales, ki je sicer kraškega nastanka. Tam smo si pogledali, kako poteka pridelava tobaka, njegovo pobiranje in sušenje v za to namenjenih sušilnicah. Tobak najprej poberejo na polju in ga zvežejo v šope, ki jih nato položijo na lestve. Te lestve pa nato prenesejo v sušilnico, kjer se tobak na prepihu suši, dokler ni dovolj dober za nadaljno obdelavo.

Ker je dolina Valle de Vinales kraškega nastanka, v njenem podzemlju najdemo tudi veliko kraških jam. Eno izmed njih, Cueva del Indio, so za oglede pomagali urediti tudi slovenski jamarji in jamarski strokovnjaki. S čolničem smo se zapeljali po podzemni reki, da nas je vodila do zanimivih skulptur, ki so jih v tisočletjih oblikovali kapniki. Moje osebno mnenje je sicer, da se jama lahko gre samo skrit slovenskim jamam, vsekakor pa je bila lepa popestritev našega izleta.

Lačni smo se odpeljali do gostišča pod prazgodovinskim muralom, ki so ga izdelali v 20. stoletju. Gre za ogromno skalo, ki se razteza 150 metrov v širino in 50 metrov v višino, na kateri je narisana evolucija človeka – od polža, dinozavrov, zveri in homo sapiensa. Po standardnem kosilu (beri: 3 kosi zelenjave, riž s fižolom in neko meso) smo se odpravili nazaj proti Havani, kamor smo prispeli v zgodnjih večernih urah.

Božo je vztrajal, da zadnje noči na Kubi ne bomo prespali, zato smo se nabasali v taksije in odšli v mesto. Ogledali smo si caso, kjer je bival naš Antek, nato pa nas je peljal mimo največje slaščičarne v vseh Amerikah in to brez, da bi nas peljal noter. Baje se nam je nekam strašno mudilo. V hotelu Nacional smo si privoščili najdražji daikiri za 6 CUCkov, vendar je bilo vredno. Hemingway je že vedel, kje naredijo najboljšega. Po kratkem sprehodu ob najdaljši promenadi na svetu smo se s taksiji odpeljali na drug konec Havane, kjer smo se parkirali v en prijeten lokal z živo glasbo. Peli in plesali so nam Santiago Havana, to pa vem zato, ker sem kupila njihovo zgoščenko. Zabavno. Čeprav je bila Maja sitna zaradi Anteka, smo se imeli kar lepo in čudovito zaokrožili zadnjo noč na Kubi.

Zjutraj se kar nisem hotela zbuditi. Bil je namreč dan, ko smo se morali posloviti od največjega karibskega otoka. A še prej smo si šli ogledat tovarno cigar Partagas. Žal smo ostali pri vhodu, ker je prišlo do nesporazuma med vodiči in receptorji. V neposredni bližini se nahaja Capitolio, ogromna zgradba, kopija Bele hiše v Washingtonu. Le s to razliko, da so Kubanci naredili 4 metre daljšo. To se mora vihati nos Američanom!

Ko sem stopala po stopnicah, me je preplavil občutek strahospoštovanja. Zgradba je res ogromna. Čeprav nam v Capitolio niso dovolili, sva z Božom sklenila, da greva vseeno. Kdo ve, kdaj bo spet prilika. Že v prvi avli je razstavljen največji bronasti kip na svetu (se tudi vam zdi, da je tam vse največje na svetu?), ki ponazarja grško boginjo Ateno. Točne velikosti ne bi vedela, lahko pa si ogledate sliko. Tista majhna packa tam spodaj sem pa jaz.

Z Božom sva se podala po velikanskim monumentalnih hodnikih, ki ustvarjajo krog okrog Capitolia. Pokukala sva v nekdanji parlament, ki je ves obdan z lesom, slikala bližnje stavbe iz majhnih balkončkov in se nasploh izjemno zabavala, medtem ko so nas drugi čakali zunaj. Eh, briga me, lahko jim je žal.

Ker ogled Partagasa ni uspel, smo si šli pogledat neko drugo tovarno cigar. Moram priznati, da nikoli še nisem videla takšne proizvodnje. V prvem nadstropju zbirajo primerne tobakove liste za obdelavo, v drugem jih gladijo in vse tako naprej po nadstropjih, dokler v zadnjem ne pridemo do prostorov, kjer cigare pakirajo v škatle. Opazila pa sem, da v teh tovarnah delajo le mladi. Po svoje mi je kar malo žal za njih.

In ker pač spet nismo mogli mimo Hemingwaya, smo si za konec odšli pogledat še njegovo posestvo Finca la Vigia, ki ga je po svoji smrti zapustil kubanskemu ljudstvu. Posestvo je sestavljeno iz več poslopij in ogromnega vrta, ki je na Majo naredil močan vtis. Saj je tudi name, ampak meni je bil bolj zanimiv stolp, kjer je Hemingway ustvarjal svoja dela. Stolp je kar visok in ima okna na vseh štirih zidovih, tako da se ti na vrhu razprostre izjemen razgled na vse strani.

Želela bi si, da bi tam ostali dlje, vendar nas je ura priganjala in počasi smo se morali odpraviti na letališče. Tam so nekateri porabili še zadnje CUCke, nato pa nas je Condorjevo letalo popeljalo proti Frankfurtu. Pa ne, da je kar konec? Prirasla si mi tako k srcu, da me boli, ko te zapuščam. Pogrešala te bom, Kuba moja.

Kje smo se potepali? Poglejte si sami!