Kuba, šestič

Pot iz Santa Clare do letovišča Cayo Santa Maria se je kar vlekla, tja smo prispeli šele pozno zvečer. Preden smo zapustili celino in se po 35 kilometrskem nasipu peljali do otoka, smo plačali cestnino za nasip, ki je mimogrede edina cestnina, ki jo plačate kjerkoli na Kubi. Čeprav je omenjena cestnina le bolj za krinko. Tam ljudje v uniformah namreč tudi preverijo avtobus in budno pazijo, da mimo njih ne bi zmuznil kak domačin. Na Kubi imajo namreč zelo stroge regulative kar se tiče domačinov in turistov. Letovišča so namenjena izključno samo za turiste in tja Kubanci nimajo vstopa. Le redkim uspe, da v teh krajih delajo kot turistični delavci. Avtobus jih vsako jutro še pred zoro pripelje tja in pozno zvečer odpelje nazaj. Kaj bi se zgodilo s Kubancem, ki bi ga brez dovoljenja dobili v letovišču, raje ne razmišljam...

V letovišče Cayo Santa Maria smo torej prispeli pozno zvečer, tako da niti nismo videli, kam smo v bistvu prišli. Lepe pritlične hišice in potke med cvetočim zelenjem še zdaleč ni bilo vse, kar nas je čakalo naslednji dan. Ko sem odprla vrata na teraso, ki je gledala na plažo, mi je zastal dih. To je življenje! Pa sem mislila, da take slike obstajajo samo po računalniški fotomontaži. Raj na Zemlji, vam pravim.

Takoj po hitrem zajtrku smo se odpravili na plažo, kamor sva z Zdenko že prej odnesli brisače in zasedli nekaj ležalnikov. To, da so bili naši ležalniki v neposredni bližini all-inclusive okrepčevalnice, je bilo zgolj naključje. Cel dan smo preživeli na plaži, se kopali in sončili, nekatere izmed nas je sonce tudi prav pošteno ožgalo. Na plaži je bilo tudi nekaj animatorjev, ki so peli, plesali in se norčevali. Pripravili so tudi malo plesno šolo salse, katere sva se s Slavico tudi udeležile, pa nama je kmalu postalo prevroče.

Božo je kasneje povedal, da se je pred sončnim vzhodom sprehajal po obali in se mu ni zdelo nič posebnega. Ko pa je sonce vzšlo, je s svojimi žarki osvetlilo vodo in morsko dno ter ustvarilo nepozabno doživetje. Za trenutek sem pomislila, da sanjam... Ko je sonce zašlo, smo se malo še sprehajali po naselju, šli na mojito ali dva, potem pa spat. Naslednje jutro nas je pot vodila v Cienfuegos, ki slovi po svoji strukturi. Gre namreč za kolonialno mesto, ki so ga zgradili Francozi in ima obliko šahovnice – celotno mesto je namreč zgrajeno iz 100m x 100m mreže, ulice so pravokotne in povsod najdemo čudovito arhitekturo.

Baje Cienfuegos slovi po najlepših dekletih na Kubi, pa moram priznati, da nisem nobene videla. Najbolj zanimiva se mi je zdela frizernica v pritličju ene izmed stavb v središču mesta. Bila je namreč ogromna, v njej je striglo vsaj trideset frizerk in vse so bile polno zaposlene. Ni ga večjega frizerskega salona na svetu, grem stavit! Ogledali smo si tudi slavno gledališče, zanimivo po svoji zgradbi, saj je prilagojeno tropskim razmeram. Celotno gledališče je namreč zelo zračno, umetno je iz rež in večjih oken ustvarjen prepih in sredi največje vročine je v njem izredno prijetno.

Po ogledu gledališča smo se odpravili naprej v botanični vrt Soledad, kjer hranijo veliko redkih in eksotičnih rastlinskih vrst. Prvič sem v živo videla bambus, ki me je presenetil s svojo velikostjo, in neznane rdeče cvetove, ki so izjemo sladko dišali. Baje so bili strupeni.

Po kratkem sprehodu pod krošnjami mogočnih palm smo zapustili botanični vrt in se namenili proti polotoku Zapata. Ta je znan po krokodilih, sicer pa kako tudi ne, saj že sama vegetacija in relief spominjata na tropske pragozdove in močvirja, kjer samo čakaš, kdaj te bo kaj pograbilo iz grmovja. Obiskali smo farmo krokodilov Boca de Guama, kjer sem imela priložnost tudi pocrkljati enega izmed krokodiljih mladičev.

Občutek je bil... nenavaden. Presenetila me je mrzla in trda koža, po drugi strani pa tudi malce lepljiva. Še dobro, da me s svojim mladičem ni videla mama krokodil, ker bi mi gotovo namenila tak pogled, kot ga vidite na spodnji sliki.

Še dobro, da je bila vmes visoka in močna ograja. Krokodili so bili med našim obiskom dokaj mirni, le iz gladine vode so se vsake toliko časa pokazale dvoje velikih oči, ki so budno spremljale dogajanje okrog sebe. Ko smo zapuščali krokodiljo farmo, se je že mračilo. Nekateri so po napornem dnevu tudi že odšli na zaslužen počitek.

Bolj, ko smo se bližali Havani, več starih ameriških avtomobilov smo videvali, več je bilo avtobusov in avtomobilov z rdečimi tablicami (beri: rent-a-car). Pozno zvečer smo prispeli v Havano in se takoj odpravili v hotel ob obali. Nada, Maja, Milena in Milojka so že takoj po prihodu v sobe imele veliko za povedat čez namestitev. Jah, saj če povem po pravici, je bil hotel res bolj za en k****.

Nadaljevanje