Kuba, tretjič

Bila je nedelja, ko nas je čakal dvodnevni izlet na skrajni vzhod otoka v mesto Baracoa. Med potjo smo se v Guantanamu ustavili na eni res odlični kavi in si sproti ogledali še rusko vesoljsko kapsulo, ki je razstavljena v bližnjem parku.

Gre namreč za kapsulo, v kateri naj bi prvi Kubanec (pa ne da jih je bilo potem še veliko več) poletel v vesolje. Domačini malce v šali pripomnijo, da Rusi velike koristi od njega tako ali tako niso imeli. Bolj, ko smo se bližali vzhodu, bolj se je pokrajina spreminjala v puščavsko in vedno več kaktusov smo videli ob naši poti.

Ta del je namreč edini del Kube, kjer najdemo puščavo in kaktuse v naravnem okolju. Sicer je več kot 70% Kube kraškega izvora. Preden smo se povzpeli na serpentinasto cesto La Farola, ki loči Baracoo od ostale Kube, smo si privoščili kratek postanek za kopanje v Karibskem morju na Playa Cojobabo. Občutek je božanski! Februarja se nisem še nikoli kopala v morju, sploh pa ne tako toplem. V Baracoi so nam za kosilo pripravili slastnega odojka, ki so ga pohvalili prav vsi. Opazila sem, da je v tem delu Kube povečana koncentracija palm in drugega tropskega rastja, kar je dalo občutek, da smo v pravi džungli. Banane so rasle vsevprek, prav tako tudi palme in še neko meni neznano zelenje. Res, pravo nasprotje urbanega Santiaga.

Zjutraj smo se odpravili na krajši potep po tem kolonialnem mestu, kjer je večina stavb zgrajena iz lesa palme, ki se imenuje Palma Real (kraljevska palma). Gre za rastlino, ki jo najdemo povsod po Kubi, od ostalih vrst palm pa se razlikuje po temu, da ima na vrhu krošnje veliko špico, ki pa ni nič drugega kot mlad list. Dobra je zato, ker se lahko za določene namene porabi celotna rastlina, po drugi strani pa je izredno trdoživa in močna.

Nič čudnega torej, da jo imajo Kubanci tudi v svojem grbu. Gre za prispodobo lastnosti palme in kubanskega naroda. Odšli smo si pogledat lesen križ, ki ga hranijo v tamkajšnji cerkvi. Gre namreč za originalen križ iz petnajstega stoletja, po pričevanjih pa naj bi bil to križ Krištofa Kolumba, ki je z njim označil novo deželo. Mnenja so si zelo različna, saj je križ dejansko iz tistega časa, narejen pa je iz lesa drevesa, ki raste le na Kubi.

Težava pri vsem tem je le ta, da stari zapiski govorijo, da je Kolumb križe prinesel seboj iz Evrope. Pred cerkvijo je tudi spomenik Indijancu Hatueyu, okrog katerega kroži zanimiva legenda. Prvotni naseljenci Kube so bili Indijanci, katere so Španci kasneje hoteli pokristjanjevati. Poglavar plemena iz območja, kjer danes leži Baracoa, se je Špancem zoperstavil in jih napadel. Bitka se je klavrno končala in Hatuey je bil obsojen na smrt. Preden so ga usmrtili, so mu Španci ponudili, da se še lahko spreobrne, da bo šel v nebesa. Hatuey je odvrnil: “So v nebesih takšni ljudje kot ste vi?” Ko so mu Španci pritrdili, je le odvrnil, da noče imeti ničesar z bogom, ki dovoli tako zlo in da z ljudmi, kot so Španci, že ne bo delil onostranstva.

Preden smo se dokončno poslovili od Baracoe, smo se šli še peljat s čolni po reki Toa. Šli smo do njenega izliva v Atlantski ocean, kjer smo si na divji plaži privoščili še nekaj čofotanja po ogromnih valovih.

V Santiago smo se vrnili po isti poti, saj druge ne obstajajo. Na La Faroli smo nakupili še značilne cucorucce (maslo iz kokosa, oreščkov in bog ve še česa v lični embalaži iz palminega lista), nekaj banan in ogrlice iz živopisanih polžkov.

Nadaljevanje