Kuba, četrtič

Bil je torek, ko smo morali zapustiti živahen jug otoka in se počasi odpraviti proti severu. Na cesti smo videli vse več starih ameriških avtomobilov. Ti so v privatni lasti, saj jih Fidel po sporu z Američani ni hotel podržaviti. Mogoče je bil slednji stavek malce nenavaden, a je dejansko večina avtomobilov v državi podržavljenih. Glede na to imajo tudi registrske tablice različnih barv. Rumena pomeni, da je vozilo v privatni lasti, rumenorjava je tablica vozila, ki je državno, uporabnik pa vozilo lahko pelje tudi domov.

Državna vozila imajo v večini primerov opredeljen parkirni prostor, kjer se morajo nahajati, kadar niso v uporabi. Vozil z rdečo tablico pa se po kubanskih cestah najbolj bojte – gre namreč za rent-a-carje, ki jih najamejo turisti, ki pa zaradi drugačne prometne ureditve na Kubi velikokrat predstavljajo večjo nevarnost kot divjaki. Ob cestah vidimo veliko prostorov, ki bi jim v Evropi rekli avtobusno postajališče. Pa ni, je kraj za štoparje. Tam okrog majhne hiške sedi gruča ljudi, navidez povsem nesistematično. Kdor pride zadnji, vpraša, kdo je zadnji. Tako ve, da je na vrsti za njim/njo.

Povečini tam vidimo tudi ljudi v rjavih uniformah, ki zaustavljajo avtomobile in sprašujejo, kam potujejo in če imajo kaj prostih mest za štoparje. Tak sistem drugod po svetu ne bi funkcioniral, na Kubi pa kar gre, saj je državni sistem Kubance zelo discipliniral. Iz Santiaga nas je pot peljala proti verskemu središču El Cobre, kjer Kubanci častijo Virgen de la Caridad.

Na Kubi gre za posebno vero, ki je mešanica med afriško in katoliško. Se sprašujete, kako je to nastalo? Na Kubo je bilo v 17. in 18. stoletju pripeljanih veliko sužnjev iz Afrike, ki so morali po prihodu na Kubo prevzeti krščansko vero. To se jim ni zdelo prav, vendar pa se upreti niso mogli. Zato so si za vsakim izmed katoliških podob predstavljali eno izmed svojih božanstev.

Dodam naj še, da je na Kubi ogromno pripadnikov črne rase. Največ jih najdemo na jugu, proti severu pa jih je počasi manj, oziroma so bolj mulati. Je pa Kuba prava paleta črncev, saj tam najdemo vse možne barve črnske rase. Zato se je mešanica afriškega in katoliškega verovanja ohranilo vse do današnjih dni, papež Janez Pavel II. pa je ob svojem obisku pred leti razglasil vero za uradno. Kot primer naj dodam sv. Marijo, za katero stoji Jemanja, jorubska boginja vode in mati vseh bogov.

Po kratkem ogledu cerkve v El Cobre, kjer Virgen de la Caridad le ob večjih praznikih ni obrnjena s hrbtom proti notranjosti cerkve na oltarju, smo se odpeljali do Bayama. Bayamo je znan po kubanski himni Bayamesa, kar pomeni prebivalka Bayama. V parku Parque Cespedes najdemo vklesan notni zapis himne in spomenik Carlosu Manuelu de Cespedesu.

Kmalu smo odrinili naprej, saj nas je čakala še dolga vožnja do Camagueya. Tja smo prispeli v popoldanskih urah in si mesto ogledali s posebno kubansko različico rikš – bicitaksiji. Mesto pa je pomembno zaradi svojega arhitekturnega sloga. Gre namreč za zamrežena okna, katerih “polkna” so iz lesa in segajo od tal do strehe. Gre za polkna, ki so izbočena na ulico, njihov namen pa je popolnoma praktičen – da se sosedje med seboj lahko pogovarjajo, ne da bi odšli zdoma.

Tisti večer, ki smo ga mi preživeli v Camagueyu, so imeli veliko prireditev s koncertom znanega kubanskega pevca, ki pa ni tako znan, da bi ga poznali tudi mi. Celo mesto je bilo na nogah in vsi so se zelo lepo uredili. V bistvu sem bila kar presenečena nad dekleti v krilcih, fante v srajčkah ipd. Kubanci ne zaslužijo prav veliko, njihova povprečna plača se giba okrog 15 evrov na mesec. Smo pa izvedeli, da skoraj ves denar porabijo za obleke in dajo veliko na to, da so urejeni in izgledajo lepo. In iz prve roke vam lahko povem, da res pazijo nase. Spali smo v hotelu, ki res ni bil za nikamor.

Zbrana druščina se nas je zato odločila, da gremo po večerji na trg, kjer se je odvijal koncert. Bilo je ogromno ljudi, zato smo se odločili, da gremo nekaj spit. Kmalu se je okrog nas pojavila gruča domačinov, ki je prisedla in se zabavala z nami. Pili smo mojito in cubalibre, plesali smo salso in našo Zdenko oddali Eduardu. A o tem ne bom danes, za to bo potrebna nova zgodba.

Nadaljevanje