Kuba, petič

Še dobro, da smo naslednje jutro iz Camagueya odšli že ob 6h zjutraj, da nam ni bilo treba dolgo spati v hotelu ob železniški progi. Kot da smo sploh kaj spali, ko je vsake toliko časa mimo pripeljal vlak. Čakala nas je dolga pot preko Valle de los Igenios v Trinidad, od tam v Santa Claro in na koncu še do letovišča Caya Santa Maria. Počasi smo se iz turistično neobljudenega juga premikali proti zelo turistično obljudenim krajem. Ko smo prispeli v Valle de los Igenios, se mi je že začelo tožiti po živahnem jugu, saj je naš avtobus parkiral poleg še najmanj desetih, gneča v baru in wc-ju je bila nepopisna in povsod okrog mene so klikali fotoaparati vsevprek. Ampak ko sem pa zaslišala slovenščino, je bila pa moja mera polna! Rada bi nazaj!

Torej, naša prva večja postojanka je bila že prej omenjena dolina Valle de los Igenios, ki je znana po ogromnih plantažah sladkornega trsa. Ustavili smo se v majhnem kraju, ki je znan po visokem stolpu. Vidi se ga daleč naokoli in ustno izročilo pravi, da ga je družina “sladkornega barona” sezidala, da bi se bahala in s tem kazala svoj ugled.

Še do nedavnega je bil ta stolp s petdesetimi metri višine, na katerega se lahko tudi povzpnete, najvišja stavba na Kubi. Poleg stolpa stoji tudi domačija omenjenega “sladkornega barona”, ki so jo preuredili v nekakšno trgovino s spominki in barom.

Za domačijo stoji stiskalnica sladkornega trsa, kjer so nam domačini tudi pokazali, kako se predeluje ta rastlina. Prav gotovo so morali biti kmetje v starih časih v dobri formi, saj vrtenje trama na stiskalnici še zdaleč ni fizično nezahtevno.

Ura se je bližala poldnevu, ko smo zapustili gričevnato pokrajino in se spustili na obalo Karibskega morja v Trinidad. Za Trinidad pravijo, da je to najlepše mesto na Kubi, ki s svojim kolonialnim stilom navdušuje vsakogar, ki si ga ogleda. No, mene je osebno Trinidad zelo razočaral, saj sem morda prav zaradi govoric pričakovala veliko, v resnici pa ni bilo nič posebnega.

Beračenje na vsakem koraku, vsiljevanje stvari za en peso in proseči pogledi rjavih oči mi bodo še najbolj ostali v spominu. In pa na milijone muh, ki si je kosilo delilo z menoj v restavraciji. Sem pa na ulici kupila cigare Monte Cristo, ki so jih domačini prodajali pod roko. Jasno, zato, ker naj bi jih kadil Che. Drugi so kupovali tudi po cele škatle teh pregrešno dragih zvitkov, jaz pa sem se zadovoljila z majhnim paketkom treh cigar. Kolikor jaz kadim, je še to preveč. Že na prvi pogled je očitno, da je Trinidad mesto, ki je zelo oblegano s strani turistov. Je v bližini vseh večjih turističnih krajev in vsi menijo, da morajo poleg hotelske sobe videti še “pristno” Kubo. Pa gredo v Trinidad. Vedno bolj se mi zdi, da je to mesto v očeh turistov najlepše prav zato, ker je to edino, kar so videli.

Naša naslednja postojanka je bila Santa Clara, mesto, ki sem si ga sama še posebej želela videti. Znana je po Cheju, saj je tam izvedel svoj prvi udar, ko je s Caterpillarjem iztiril vlak. Na mestu, kjer se je to zgodilo, je danes urejen prostor za turiste, ki bi si želeli ogledati še originalni bager, tračnice in seveda nesrečni vlak.

Malce zunaj mestnega središča se nahaja ogromen spomenik argentinskega gverilca, pod njim pa še njegov muzej in mavzolej. V muzeju je bilo zelo zanimivo, pa kaj, ko smo morali skorajda teči skozenj. Itak ne bi razumela veliko, ker je vse napisano samo v španščini, pa vendar. Po drugi strani pa mi je bilo že čez glavo poslušati dve pametni gospe, ki sta cinično kritizirali Cheja in v vse dvomili. Božo me že razume, je bil zraven.

V mavzoleju poleg večnega ognja, pod katerim naj bi dejansko počivali posmrtni ostanki Cheja, najdemo še pravo grobnico večih borcev, ki so padli v času kubanske revolucije. Še dve fotografiji ob spomeniku in – šibali smo se prelevit v tipične turiste za en dan na Cayo Santa Maria!

Nadaljevanje