Kuba, drugič

Naslednje jutro smo se odpravili po mestu. Najprej smo si šli ogledat spomenik heroju Antoniu Maceu, ki se je boril proti Špancem. Njegov spomenik je postavljen v neposredni bližini Trga revolucije, zraven pa stoji še 23 stebrov, ki predstavljajo 23 vbodov mačet, ki so bile za tega kubanskega heroja usodne.

Ko že govorimo o Trgu revolucije, je vredno dodati, da ima vsako večje mesto na Kubi trg, ki se tako imenuje. Na teh trgih navadno pripravljajo razna zborovanja in praznovanja ob pomembnih praznikih. Gre namreč za velike površine, kjer se lahko zbere na tisoče ljudi. Ob spomeniku Macea smo prvič zares prišli v stik s Kubanci in njihovo kulturo. Takoj so nas namreč obkolili domačini in prosjačili za mila, čevlje, majice, svinčnike,.. karkoli. Santiago je nasploh poznan po prosjačenju, ki pa nikoli ne preide v nadležnost ali celo nasilje. Prav tako smo prvič od blizu spoznali njihova domovanja. Pri nas bi njihova barakarska naselja označili za največjo bedo, ljudje v njih pa se prav dobro imajo. Gre namreč za kubansko kulturo, ki jo je nemogoče predstaviti nekomu, ki tam še ni bil.

Materialne dobrine jim ne pomenijo kaj dosti, oziroma so zadovoljni s tem, kar imajo. Pa čeprav so to ponošeni čevlji, zakrpane hlače in sandali nekega japonskega turista, ki so ga srečali pred petimi leti. Na trenutke me je bilo prav sram, da sem turist. Šele mi jim namreč kažemo, kaj vse človek lahko ima – fotoaparate, predvajalnike glasbe, sončna očala, lepe in čiste obleke,... V bistvu jih je pokvarila globalizacija. Pokvarila pa zato, ker so boljši ljudje od nas in zdaj postajajo eni izmed nas. Vsak Kubanec te pričaka z nasmehom, vedno je pripravljen pomagati, vsi so polni pozitivne energije in se s posebnim latinskim šarmom vtisnejo globoko v srce. To smo spoznali tudi ob pitju mojita na ogromni terasi, ko so nas prišli zabavat lokalni muzikantje.

Razne glasbene skupinice srečamo povsod po otoku, med njihovim repertoarjem pa nikoli ne manjkajo Guantanamera in ostale svetovno znane skladbe. Po krajšem postanku na osvežilni pijači smo se odpravili do vojašnice, kjer je Fidel Castro zanetil svoj prvi upor, ko je hotel zavzeti vojašnico in s tem tudi orožje, ki je bilo v njej.

Načrt se mu ni posrečil, saj so njegove pomočnike vratarji prepoznali, nakar se je vnel spopad, ki je pripeljal do tega, da so Fidela za nekaj let zaprli v zapor na otok Isla de Juventud (otok mladosti). Santiago leži le nekaj kilometrov stran od karibskega morja, zato smo se odpravili pogledat trdnjavo ob morju Castillo el Morro. Zgrajena je bila z namenom obrambe kopnega v slučaju napada z morja, danes pa je preurejena v manjši muzej o piratih in gusarjih.

Najbrž ste zadnji stavek še enkrat prebrali, a prebrali ste prav. Dejansko je velika razlika med pojmoma pirat in gusar. Za vse, ki te razlike na poznate, vam jo razkrijem. Pirati so tisti ljudje, ki plenijo za svoje potrebe, oziroma plen obdržijo zase. Gusarji pa so tisti, ki plenijo za druge. Plen še vedno obdržijo zase, vendar plenijo v prid npr. neke države, ki hoče napasti drugo državo. S plenitvijo oslabijo eno državo, da jo druga lažje napade, ker je prva v hendikepiranem položaju. Danes bi rekli, da gre za politične zadeve, včasih pa je bila ta stvar bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled.

Po kosilu smo se odpravili nazaj v hotel, kjer smo popoldne preživeli na soncu ob hotelskem bazenu. Zanimivo se mi je zdelo, da ob petih ob bazenu skoraj ni bilo več sonca. Kuba ima namreč dokaj kratke dneve. Sonce vzide ob pol sedmih, zaide pa veliko prej, kot pri nas v poletnem času. Po počitku se prileže še malo zabave – zvečer smo se odpravili v Caso de la Trova, kjer se igra pristna kubanska glasba in se pleše salsa do jutranjih ur.

Zanimiv način, kako se Kubanci zabavajo in ob tem ne potrebujejo alkohola ali drugih substanc. Življenje jim je ena sama salsa. Ko smo se z Nado in Mileno odpravile v hotel, nas je pobral en domačin, ki je obljubil, da nas za dva konveribilna pesa pelje nazaj v hotel. To je dokaj malo za taksi, zato smo se strinjale. A temu primerna je bila tudi sicer zelo zabavna vožnja. Avto v kubanskem stilu, brez armaturne plošče in z zelo slabimi zavorami. Vse smo si čestitale, ko smo varno prispele na cilj in v smehu pripomnile, da take vožnje pa še ne.

Nadaljevanje