Irska, drugič

Tretji dan nas je pot vodila proti jugu in sicer do stare monastične naselbine Glendlough. Od nekaterih zgradb so ostale le še ruševine, druge so tekom stoletij obnavljali. Pomembna so predvsem vrata (oziroma oboki) nekdanjega samostana, ki so se v celoti ohranila do današnjih dni in so edina te vrste na Irskem.



Vožnjo smo nadaljevali proti Kilkennyju, kjer smo se na hitro sprehodili skozi mestece in odšli dalje. Ustavili smo se pri ruševinah Rock of Cashel, ki stojijo na edinem hribčku daleč naokoli.



Legenda pravi, da je hudič iz sosednjih hribov odgriznil kos hriba in letel čez Cashelsko dolino. Tam je videl sv.Patrika, ki je ravno krstil enega izmed poglavarjev. Hudič se je tako prestrašil, da mu je kos hriba padel iz ust in pristal v dolini. Na tem delu so kasneje zgradili ogromen kompleks, ki je vseboval katedralo, škofovsko rezidenco, kapelo in več hišk, med njimi tudi domovanje pevcev korala. Zanimiva je skulptura križa pred vhodom v katedralo, še bolj pa zgodba, ki se je drži. Če dekle poskakuje okrog križa in ga devetkrat obide, se bo še istega leta poročilo.



Da me je vsa skupina k temu dejanju nagovarjala, ne bi posebej poudarjala. Z hribčka je tudi lep pogled na zapuščeno Črno opatijo, ki so jo najverjetneje gradili v istem času kot Rock of Cashel, oziroma so jo gradili celo isti graditelji.



Naveličana kupov kamnov in plevela sem komaj čakala, da prispemo v Killarney, kjer smo prenočevali dve noči.

Nadaljevanje

Comments

Post a Comment

Popular posts from this blog

Sejšeli, prvič

Image
Od vseh dni v nekajtedenskem obdobju sončnega vremena se je tudi ravno tokrat, ko je napočil dan odhoda na dopust, razbesnela nevihta. Ker smo imeli z linijo LJ-IST že slabe izkušnje, nas je tudi tokrat malce skrbelo, kako bo potekala naša pot na Sejšele. Na koncu se je izkazalo, da nas ni skrbelo povsem zaman. Iz Ljubljane smo sicer odleteli pravočasno, prav tako smo izredno hitro prispeli v Istanbul. Tim je zaspal le nekaj minut pred pristankom, zato ga je do terminala Andraž moral nesti v naročju. Ha, tokrat nam je uspelo! Med letoma smo namreč imeli dvourni postanek. Potem pa šok! Naš let so prestavili za več kot 6 ur! Zdelo se mi je, da sanjam in da sem se ponovno znašla v nočni mori. Ko tudi na drugih ekranih s predvidenimi poleti ni pisalo nič drugače, sva se vdala v usodo in sprijaznila, da nam Istanbul pač ni usojen. Šla sva do Turkish Airlines Customer Care, kjer nam več kot brezplačnega obroka niso dali. Menda so vsi hoteli in loungei polni. No, težko verjamem. Šli smo do g
Read more

Zanzibar, prvič

Image
Naše potovanje na Zanzibar, pravo pravo potovanje po dveh “kovidnih” letih, se je pričelo v  Benetkah z letom v Dubaj. Bila sem kar malo nervozna, deloma zaradi dobre stare tremen pred  potovanjem, deloma zato, ker že nekaj časa nismo nikamor šli (bom sploh še znala? ) in deloma  zato, ker sem se bala, da v gori potrebnih dokumentov in potrdil, ki smo jih potrebovali za na pot, ne bi česa pozabila. Še zjutraj sva z Andražem namreč tiskala negativne PCR teste in  izpolnjevala vstopni health declaration za Tanzanijo. Otroci pri tašči, midva pa odpisala še zadnje mejle, pospravila hišo in napakirala stvari v avto. Imamo vse? Upam. Žigata je nekje na avtocesti zmanjkalo in ujel je dobro urico zdravilnega spanca. Ko smo se tako vozili mimo avtomobilov z ukrajinskimi registrskimi tablicami, me je kar malo stisnilo v prsih. Vsi so imeli avtomobile natrpane do zadnjega kotička, vse, kar so pač lahko vzeli s sabo. Imela sem celo malo slabe vesti, češ, v njihovi grozi mi gremo na potovanje. Ampa
Read more

Madeira, prvič

Image
  Od doma smo se odpravili že zgodaj, saj smo iz Benetk prvi let za Lizbono imeli ob 11:30. Na letališču sem, preden smo oddali naš kovček, poskrbela še za dvig pritiska, saj sem ga zaklenila, kodo pa pozabila. K sreči je Andražu uspelo razvozlati kodo in kovček je lahko šel svojo pot. Kljub temu, da je bil pol kilograma pretežak, gospa na šalterju ni delala težav in nas je spustila naprej brez doplačila. Od mojega zadnjega obiska so terminal na Marco Polo kar dodobra obnovili, tako da sem se na trenutke kar izgubila, nič mi ni bilo znano. Po formalnostih smo se najprej odpravili na kavo, potem pa opazovali šov, ki so ga za čakajoče na terminalu pripravili ob kitajskem novem letu. Imeli so celo dva zmaja in nekaj plesalk. Do odhoda našega aviona smo se nato igrali s Tomom in Teom, dvema fantičema, ki sta na dopust letela na Lanzarote. Seveda, njuni avtki so bili precej bolj zanimivi od naših. Let do Lizbone je potekal brez težav, edino naš plan, da bi Tim za kako uro zaprl oči, se n
Read more