Zanzibar, drugič
Odpočiti od poti smo bili v nedeljo pripravljeni na prvo pravo raziskovanje otoka. Ker smo bili locirani bolj na jugu,smo imeli Jozani Forrest praktično na dvorišču. Nacionalni park je znan predvsem po vrsti opic, imenovani Kirkova rdeča gvereza (Kirk’s Red Colobus). Gre za ogroženo vrsto, ki velja za endemit in jo najdemo samo na otoku Unguja, največjemu izmed otokov zanzibarskega arhipelaga. Po pol ure vožnje smo prispeli na vhod, kjer smo plačali vstopnino in šli parkirat pred skromno recepcijo. V primerjavi z obmorskim pasom, kjer je rastje z izjemo plam zelo nizko, je tole območje res lahko “forrest”. Pridružili smo se skupini kakih 20 turistov, povečini družin z majhnimi otroki, kar je bilo super, saj enkrat za spremembo naša dva mulca nista bila najglasnejša. Najprej je sledil sprehod skozi gozd po shojeni potki med mogočnimi drevesi in gostim grmovjem. Vodič nam je vsake toliko časa povedal kaj več o posamezni rastlini: tale pomaga proti vrtoglavici, tale proti tesnobi, listje tega pomaga proti glavobolu ipd.
Nato smo šli do glavne ceste, po kateri smo se pripeljali tudi mi, in jo prečkali ter šli v gozd na drugi strani. Takoj, ko smo se podali v goščavo, nas je pozdravila ena opica, malo naprej še druga. V daljavi je bilo slišati ogromno vreščanja, kar nam je dajalo vedeti, da smo prišli v kraljestvo opic. V krošnjah dreves smo lahko videli ogromno primatov različnih vrst, od temnih do rdečakstih, od velikih do majhnih. Nekateri so bili prijazni in se pustili slikati, drugi so bili napadalni in jih je bilo bolje pustiti pri miru. Kirkove rdeče gvereze spoznamo po rdečerjavem hrbtu in belih čopkih ob obrazu. Čeprav jih ni veliko in so ogrožena vrsta, nam je uspelo najti mamo z mladičem, ki sta počivala na veji in se nista prav dosti zmenila za nas.
Ko smo imeli dovolj, smo se odpravili na zadnji del ogleda, do gozda mangrov. Do tja je bilo nekaj vožnje po zaprašeni poti, zato so vse udeležence ogleda čakali privat šoferji, skriti po grmovju, ki so jih peljali dalje. Ker smo mi svoj avto pustili pri recepciji, ga je moral Andraž iti nazaj iskat. Posrečen je bil tudi odziv vodiča, ko je slišal, da smo s svojim avtom: ajoj! Res je, da mnogi odsvetujejo vožnjo po Zanzibarju in ceste, predvsem tiste izven glavnih asfaltnih cest, niso v najboljšem stanju. Absolutno ni za vsakogar, ni pa tudi ne tako slabo. Z našo kilometrino potovanj to smatramo za avanturo in se rent-a-car-ja vedno poslužujemo – s časom smo vedno omejeni, zato potrebujemo fleksibilnost, hkrati pa vedno vidimo več, saj se lahko ustavimo, kjer želimo (pa četudi le za nujno lulanje). Ko smo prispeli do gozda mangrov, nas je med drevesi vodila lepo urejena lesena steza, ki je potekala dober meter nad močvirjem. Videli smo rake in poslušali petje ptic, medtem ko je vodič razlagal o pomenu mangrove za to območje.
Iz Jozani Foresta nas je pot pri mestecu Paje odpeljala na sever, ker smo si želeli ogledati še slavno restavracijo na skali The Rock. Ker nismo imeli navigacije, smo šli bolj na blef in začuda nam je po nekaj kilometrih iz prve uspelo najti pravi odcep. Parkirali smo v senci dreves in se sprehodili na plažo, kjer je kraljevala ta hiška, izdelana na skali. V njej je danes pregrešno draga restavracija z makaroni za 20$, zato smo kosilo tam izpustili. Smo se pa sprehodili naokrog, naredili nekaj fotr in se odpravili nazaj v Paje v trgovino po nudlce in vodo.
V Jambiani smo se vrnili v času kosila, si pripravili nudlce in šli vsak svojo pot: Andraž na kajtanje, mi pa v vodo in na plažo. Andraž je tokrat dobil že desko in poskusil stati na vodi, a se to za njegova očala ni končalo najbolje, saj jih je ob enem padcu v vodo izgubil. Kljub iskanju jih ni več našel. Ko je sonce začelo zahajati in je plaža postala ogromno nogometno igrišče za domačine, smo šli na sprehod po plaži in opazovali domačine: nekatere med igro nogometa, otroke med igro z zamaški, ženske med pogovorom itd. Andraž se je priključil dvema pri igranju odbojke, fanta pa sta tekala po plaži sem in tja in požela ogromno zanimanja domačinov. Obvladala sta že njihov pozdrav “Jumbo!” in udarca kepice z pestjo v znak pozdrava.
Zjutraj je bila oseka še nekoliko nižja od prejšnjih dni, zato smo se odločili, da gremo na izlet na skrajni jug otoka. Že prejšnji večer sva z Andražem iskala zanimive kraje, ki bi jih še lahko obiskali, in našla Mchgani Beach nedaleč stran. Za dostop smo sicer morali nekaj malega plačati (2000 TSH), vendar je bilo vredno. Parkirali smo kar ob prašni rdečkasti cesti in se do plaže odpravili peš. Plaža spominja na pravi robinzonski film, zaprta v kanjon med viske sklale, do nje pa vodi kamnito stopnišče. Hudo. V času oseke, kot pri našem obisku, vode v kanjonu ni bilo, zato smo se lahko po mehki mivki sprehodili daleč na odprto. Voda se je ta dan res precej umaknila, zato smo v laguni lahko občudovali številne odtenke turkizne barve, ki jih je čaralo mirno morje.
Andraž je v pogon spravil celo dron in bil nad posnetki divje obale navdušen. Tam smo tudi posneli video s pesmijo Vse najboljše za Roka in v mivko napisali voščilo za mojega brata, ki je ta dan praznoval rojstni dan. Obala nas je tako očarala, da sploh nismo opazili, da se je voda počasi a vzrajno začela vračati v laguno. Ko smo to ugotovili, smo se hitro obrnili in odpravili nazaj. In še dobro, da nismo čakali dlje, saj nam je voda na nekaterih mestih, kjer smo prej hodili še po kopnem, segala do stegen. Imeli smo res srečo, da je bila tokratna oseka tako nizka, da smo lahko uživali lepote spodmolov na tej divji obali. Ob povratku je Žiga zaspal v avtu, Andraž pa je v vmesnem času želel poiskati kakšno drugo divjo plažo v naši okolici. A vse, na kar smo naleteli, so bile (sicer lepe) plaže, polne smeti in morske trave. Odločitev, da se vrnemo v Jambiani, torej ni bila pretežka.
Bil je naš zadnji dan tu, zato je Andraž želel še enkrat na kajt, a žal vetra ni bilo, zato smo se z otroci šli igrat v vodo. Čez nekaj časa se je gazda kajt šole začel dreti in mahati v našo smer. Vetrovi so se okrepili in preden je Andraž uspel priti na kopno, je bilo v laguni že polno kajtarjev. Tokrat je z Andražem sodeloval nek drug učitelj, nad katerim je bil zelo zadovoljen. Tudi napredek je bil več kot očiten. Ko je Andraž užival na vodi, smo ostali še malo pobrskali po mivki, potem pa je postalo prometa preveč (beri: kajtov), zato smo se umaknili na kopno. Mulcema tako ali tako ni treba veliko, da se zabavata – dve veji za spojlerje in že smo bili dirkalniki. Proti večeru smo šli na naš vsakodnevni sprehod po plaži in se izgubljali med domačni. Ravno, ko smo se vrnili, se je iz vode vrnil tudi Andraž, zato smo naročili večerjo. Zdaj so že vsi vedeli, da Tim večerja makarone z maslom, tako da ni bilo več presenečenih pogledov in privzdignjenih obrvi. Andraž si je na kamnih v vodi porezal podplat, zato sva pred spanjem imela pravo malo operacijo z vsemi razpoložljivimi sredstvi domače potovalne lekarne. Glede na to, da je po nekaj dnevih normalno hodil, operacijo smatram za uspešno. Spali smo kot ubiti in to noč sploh nismo slišali glasnih valov na obali.
Ko nas je eden od zaposlenih prejšnji večer vprašal, kdaj bi želeli iz sobe (ker za nami ni bilo nikogar in bi check-out lahko naredili kasneje), sem v smehu dejala, da sploh ne želimo iti iz nje. Res, Jambiani se nam je zapisal v dno srca. Ravno prava mešanica lokalnega življenja, ležernega surferskega vajba in prekrasne lagune v vseh možnih odtenkih turkizne. Da ne govorim o lokaciji naše sobe (oh, terasa!), ki je bila svojevrstna terna. A vsake dogodivščine je enkrat konec in morali smo naprej. Spakirali smo vse stvari in se odpeljali nekaj km dalje proti mestecu Paje. Tam smo zavili na makadamsko pot (no, saj take so vse poti izven glavne ceste) in se odpeljali do Kuza Cave. Gre za jamo v premeru 50 metrov sredi majhne džungle. Ker nam je bila ravno na poti, smo se jo odločili obiskati. Na dnu jame je jezero s sladko vodo, ki je rezultat tisočletne mešanice erozije apnenca z deževnico. In kar je najboljše, je to, da se v njej da tudi kopati. Jamska voda je v povprečju globoka 3 metre in ima povezane jame, ki so veliko globje. Nismo bili sicer edini gostje, a gneče ni bilo. Andraž zaradi rane ni hotel v vodo, z Žigatom in Timom je raje ostal na suhem. Ker ni prav enostavnega vstopa v vodo, sem vanjo šla samo jaz. Uf, je pasalo! Končno malce hladu in osvežitve, voda v jami je bila sveža in poživljajoča. V morju pri Jambianiju je bila voda tako topla, da o osvežitvi zadnje dni ni bilo ne duha ne sluha, v njej bi lahko skoraj skuhal jajce.
Na poti nazaj na površje smo se pri vhodu za nekaj minut ustavili pri izvajalcih domače lokalne glasbe, nato pa se odpravili dalje proti severu otoka. Še dobro, da je Andraž v Jambianiju naložil zemljevid Zanzibarja na telefon, da nismo po otoku bluzili kot kakšne slepe kure (kot na primer prve dni). Lahko bi tudi rekli, da se nisem ravno najbolje pripravila in mi je to ušlo iz to-do liste. Z navigacijo je bilo seveda vse lažje in po dobri uri in pol vožnje smo prispeli na cilj. Ker je pot iz glavne ceste do hotela kakšnih 400m potekala po ozki, mivkasti poti med palmami in grmovjem, nisem bila ravno prepričana, da gremo v pravo smer, vendar je navigacija vztrajno zagotavjala, da bo držalo. In res, prispeli smo do vhoda oziroma obzidja, na katerem je pisalo Kiganja Retreat. Ko smo stopili skozi vrata, smo stopili v pravi mali raj. Naše noge je pozdravila mivka, v sredini prostornega mivkastega dvorišča, obdanega s palmami, bananami in papajami, se je bohotil prekrasen bazen. Prepričana sem bila, da smo zabluzili, to ne more biti naš hotel. Pa je bil.
V prihodnjih dneh nas je lastnica, Italijanka Giorgina, razvajala do nezavesti. Ugotovili smo, da ima 7-letno hčer, zato ji ni bilo nikoli odveč prinesti kakšne dodatne igrače za naša dva razgrajača, pripravljala jima je milnico za milne mehurčke ali pa nosila sladoled s smarties bomboni za večerjo. Prvi večer smo preživeli pri bazenu - šli smo sicer na sprehod po plaži, vendar zaraid svoje obsežnosti ni imela enakega šarma kot Jambiani. Da ne bo pomote, plaža je bila prekrasna! Prazna, široka, mivkasta in v primerjavi z ostalimi tudi precej čista. Ampak res ogromna, na kateri se človek kar izgubi. Nekaj domačinov je igralo nogomet na eni strani, na drugi pa naši kolegi “obalni Masajni”, kot smo jih krstili - najprej so nam hoteli prodati vse, kar so imeli po vrečah, potem pa so ob naših zavijanjih z očmi, ko smo že 30-ič rekli “No, thank you”, “We’re from Slovenia”, “Jambo”,… vseeno pobrali stran in nas pustili pri miru. No, saj smo bili precej lahka tarča, saj turistov praktično ni bilo.
Comments