Maldivi, tretjič

Prebudili smo se v oblačno in deževno jutro. Še dobro, da nismo rezervirali kakšnega izleta, ker je tako pihalo in deževalo. Čeprav nevihte na Maldivih niso dogotrajne (ni nobenih visokih naravnih pregrad, kjer bi se lahko zračne gmote zaustavile, zato hitro potujejo naprej), je to jutro slabo vreme kar dolgo vztrajalo. Šli smo na zajtrk in prav počasi začeli z dnem. Dopoldne se je zvedrilo in okrog desetih se je sonce počasi začelo prebijati skozi oblake. Bilo je prav fino, da ni žgalo sto na uro. Šli smo malo naokoi – po uličicah gor in dol do plaže, pa malo v morje, do papagajev pri surferjih in nazaj. Dan za filat baterije. 

V hotelski sobi smo si pripravili nudlce iz vrečke in se malo odpočili, nato pa popoldne šli v lov za otroškim igriščem. Še kako leto nazaj je bilo namreč ob glavni poti pri lokalni plaži igrišče, ki pa so ga vmes očitno podrli. Tobogan od tega igrišča smo našli na drugi, vzhodni strani otoka pri eni izmed lokalnih plaž, a je bil v bolj slabem stanju. Zahodna stram otoka je precej turistična, živa, polna lokalov, hotelov, no, pa tudi gradbišč. Le nekaj ulic v notranjost pa se ves blišč konča in pokaže se “pravi” Maafushi – zanemarjene in razpadajoče stavbe, smeti, umazane poti, plaže in podobno. Ločnica poteka verjetno na sredini, ki otok deli na zahodno in vzhodno polovico. Avtomobilov bi lahko prešteli na prste ene roke, skuterjev in motorjev pa je toliko, da se jih ne da prešteti. Na vzhodni strani je prav tako nekaj hotelov, a okolica ni ravno najbolj privlačna. Še dobro, da ga nisem rezervirala tu. Na skrajnem jugu najdemo tudi državni zapor, ki obsega celotno območje, a da tja nismo šli, čeprav je otok res majhen in brez težav obvladljiv peš. Malce smo se razgledali na severu otoka, kjer gradijo visoke hotele, in šli mimo ogromnega igrišča, ker so priseljenci iz Bangladeša igrali kriket, dekleta pa s hijabi na glavi igrale nogomet. Odkrili smo tudi super kavarno, kjer ua dobra dva evra strežejo pravo Lavazzo kavo z mlekom, posladkali pa smo se tudi z bananasplitom, ker si je Tim zaželel “tak sladoled s češnjico”. Ko smo tako hodili gor in dol sem opazila, da pri Salt Beach Hotelu ponujajo nekoliko drugačen dnevni izlet do morskih psov sesačev kot ostali. Nazaj grede se namreč ustavijo tudi na otočku Fulidoo, ki je znan po tem, da ogromni skati pridejo v plitvino in se ljudem pustijo dotikati. Takoj sem vedela, da je to to, kar si želim za prihodnji dan. Ker Andražev izlet ni bil na voljo, smo zame rezervirali kar tega. Bil je sicer tudi nekoliko dražji od ostalih (50$), a sem bila mnenja, da se zaradi doživetja s skati mora izplačati.

In imela sem prav. Ker so nama delovali nekoliko neresni, je Andraž zjutraj vseeno šel preverit, če izlet bo. Bo. Nebo je obetalo lep in sončen dan, zato sem se izleta neizmerno veselila. Po zajtrku, ko se je Tim po toliko dneh končno toliko sprostil, da je natakarju Rashaju dal petko, smo počasi zapustili hotel: Andraž s fantom ana plažo, jaz pa na izlet. Po uverturi z dodeljevanjem mask in plavutk smo krenili do hitrega čolna in jo mahnili v kake 20 minut vožnje oddaljeno laguno z delfini. Moja soseda s čolna, prijazna Nizozemka, ki se je že nekaj let nazaj srečala s svojo 60-ko, je dejala, da so se pred dvema dnevoma šli na nekem drugem izletu kopat z delfini in da je pod vodo glasen hrup, ko se delfini med seboj pogovarjajo. Upala sem, da bodo tudi danes v laguni. Čeprav so vodiči svarili, da je kopanje le za dobre plavalce, smo v vodo poskakali skoraj vsi. Delfinov sicer ni bilo toliko kot pred dnevi, a jih je bilo vseeno ogromno. Se pa iz vode bolj slabo vidi, kje so, zato je treba res dosti plavati. Da ne govorim še o močnem toku, s katerim smo se bojevali, nekateri bolj drugi manj uspešno. Čeprav je bil dan lep in sončen, je bilo kar nenavadno vetrovno. Kar nekajkrat mi je uspelo priti do jate delfinov (ali pa so oni prišli do mene?) in jih posneti s kamero. Res jim je nemogoče slediti, zato je vse odvisno od živali, če se ti bodo približale ali ne. Dejasko človek po jakosti hrupa v vodi lahko oceni, če so delfini blizu ali daleč, bila pa sem med redkimi srečneži, ki se jim je z delfini uspelo srečati večkrat. Njihovo graciozno gibanje v vodi je bilo tako čarobno, da bi jih lahk opazovala ure in ure. 

Utrujena sem se vrnila na čoln, ki je potem še nekajkrat zaokrožil po laguni, preden se je podal naprej. Čakala nas je še kar precej dolga pot do atola Vaavu, kjer pri privatnem otočku Keyodhoo domujejo morski psi sesači (nurse sharks). Z vzhoda se nam je približala nevihta, ki nas je dosegla ravno, ko smo čoln privezovali pri koralnem grebenu. Nevihta gor ali dol, saj v vodi bomo mokri v vsakem primeru. Izpred pomola pri hotelu na tem otoku je ravno vzletel hidroplan, ko so fantje v vodo začeli metati vabe za morske pse. Na grebenu sta bila privezana samo naš in sosednji čoln, kar se mi je zdelo super, saj ni bilo veliko ljudi. Zaradi izjemno močnega toka jih je kaka polovica tudi kmalu odšla nazaj na krov. Naša vodička je rekla, da že nekaj let dela tu, a da tako močnega toka še ni doživela. Brez plavutk tu res nisi imel kaj početi, pa še to je izgledalo nekako tako, da si moral plavati non-stop. Takoj, ko si za 10 sekund odnehal, te je že odneslo 20 metrov stran. Noro. Iz globin so se nam pridružile neke grde črne ribe z ogromnimi zobmi (baje se je njih treba bati bolj kot morskih psov). Kmalu za njimi pa so priplavali k nam še peščeno rjavi morsi psi, ki so nas počasi zaobšli in plavali do hrane, ki so jim jo metali v vodo iz čolnov. Nerkateri so bili pravi orjaki. 

Človek v opazovanju teh mirnih in elegantnih živali kar pozabi, da gre za divje živali v njihovem naravnem okolju, ki so nepredvidljive, in kljub temu, da naj jim človeško meso ne bi smelo dišati, ni nič 100%. Kot bi odprl Animal Planet v 4K ločljivosti in se čudil tem prekrasnim živalim. Najbolj vznemirljiv trenutek izleta je bil gotovo tisti, ko sem kar naenkrat tik pod sabo zagledala ogromno črno gmoto. Eden izmed morskih psov se je namreč odločil plavati kakih 20 centimetrov pod mano in ker ga izza hrbta nisem pričakovala, me je za delček sekunde celo zgrabila panika. Nato pa sem se takoj umirila, ko sem ugotovila, da morskemu psu pravzaprav ni kaj dosti mar zame – mirno je odplaval dalje, medtem ko me je z repno plavutjo nežno podrgnil po trebuhu. Ravnodušna pri vsem tem dogajanju seveda nisem bila, sem pa neizmerno uživala v opazovanju teh orjakov. Težko bi rekla, koliko so bili dejansko veliki, vendar bi glede na svojo velikost ocenila, da jih je bila večina dolgih več kot 2,5 metra. Pa tisti pogled za sabo, ko ti sledi morski pes (seveda sledi hrani, ki jo mečejo s čolna pred tabo), nato pa se ti izogne tako, da se za kak meter spusti in švigne kot torpedo pod teboj… noro! Ne bi mogla reči, koliko časa smo dejansko preživeli z njimi, vem le, da je to prav gotovo doživetje in pol! Vmes je nehalo deževati, v trenutku se je zjasnilo in sonce je pričelo pripekati kot se za ekvator spodobi. 

Ko smo prišli na krov, smo ugotovili, da nam dva para manjkata, ker se nista držala navodil in jih je tok odnesel proti odprtemu morju. Dva sta se uspela rešiti na sosednji čoln, dva pa je šel iskat naš kapitan, ki je bil izreden plavalec, in ju odvlekel do čolna, ki je takrat ravno peljal mimo. Ko smo bili končno spet vsi skupaj, smo se odpravili na bližnji poseljeni otoček Fulidoo. Gre za majhen lokalni otoček, precej manjši od Maafushija, ki se šele odpira turizmu. Z izjemo nekaj gostišč in potapljaškega centra tu ni ničesa. Otok je še zelo pristen, kar v prevodu pomeni, da nima bikini plaže, iz zahodnjaškega vidika bi dejala, da je še zanemarjen (smeti, gošča, neurejene in umazane poti,…). Ima pa eno posebnost in to je peščena obala, kamor zahaja ogromno število orjaških skatov. Zaradi vremena in močnega toka jih ta dan ni bilo prav dosti, a nekaj se jih je vseeno sončilo skoraj na kopnem. Nepopisen je občutek, ko se ti taka ogromna žival premera kak meter mota med nogami in zvedavo išče pot mimo. Občutek je kot da bi ti noge drsala mehka guma. Kadar se ne čutijo ogrožene, sicer niso nevarne, vendar je vseeno bolje biti previden in paziti na njihov rep, ki lahko kot bič udari iz vode. 

Ko sem se jih nagledala, sem odšla v senco na kosilo – riba mi ni dišala, zato sem pojedla špagete in pol jabolja. Sprehodili smo se po otoku, šli mimo šole in mošeje. Ko smo se vračali k obali, so nebo ponovno zagrnili temni oblaki in napovedovala se je nova nevihta. Ravno smo dobro izpluli, že so na gladino začele padati velike dežne kaplje. Pot nazaj je trajala vsaj dvakrat toliko kot v običajnih razmerah. Takoj, ko smo zapustili atol Vaavu, smo na odprtem morju pripluli v visoke valove, ki so naš čoln grozeče dvigali in spuščali. Nič kaj prijeten občutek. Hkrati pa smo napredovali počasi in poti kar ni bilo videti konca. Po prispetju v naš domači atol, South Male Atoll, se je vreme razjasnilo, a morje je ostalo nemirno. Nekaj kilometrov pred Maafushijem leži privat otok, ki se na severni strani spušča v morje v obliki dolgega peščenega jezika. In pod dolgega dejansko mislim DOLGEGA. Širok je le nekaj metrov, dolg pa več kot kilometer. Z morja ga je skoraj nemogoče opaziti, dokler se mu čisto ne približaš. Pravi sandbank. Sledil je seveda obvezni postanek za Instagram fotke, ker pa čolna zaradi valov nismo mogli parkirati ob sipini, smo do tja morali plavati. Voda mi je segala do podpazduh, zato nisem hotela tvegati in nositi fotoaparata s seboj. GoPro bo moral zadostovati. 

Ostali čolni, ob našem prihodu so bili kakšni trije, so kraj kmalu zapustili in ostali smo sami. Nikomur se ni nikamor mudilo in po tako razburljivem dnevu je bil počitek pravi bazam za dušo. Občutek sem imela, da je bila ura že zdavnaj 4 popoldne, ko bi se po programu morali vrniti na Maafushi. A vsi so kar stali in sedeli tam ter občudovali sipino v poznopopoldanskem soncu. Bilo je prekrasno, hkrati pa me je tudi malo skrbelo za moje fante, saj jim nisem mogla javiti, da je vse v redu. Dve Tajki sta s seboj prinesli celo stativ in na sipini imeli cel fotoshooting, k poziranju in fotkranju sta vse spodbujala tudi vodič in kapitan, ki sta vsak s svojo GoPro slikala izletnike. Mimo so se pripeljali trije modeli na vodnih skuterjih iz bližnjega resorta, moja “prijateljica” iz Nizozemske pa se je vrnnila na čoln in tam sončila v miru. 

Končno smo posneli dovolj slik, pa tudi sonce se je že spustilo tako nizko, da zlate svetlobe ni bilo več, tako da smo se vrnili na 5 minut vožnje oddaljen Maafushi. Prispeli smo ravno ob sončnem zahodu, v pristanišču pa so me čakali moji trije fantje, ki so bili kar precej v skrbeh zame, saj smo zamujali več kot dve uri, vmes pa se je razbesnelo tudi močno neurje in nihče ni imel informacij o nas. K sreči se je vse končalo v najlepšem redu.

Nadaljevanje