Maldivi, petič

Zjutraj smo se prebudili v krasen dan. Za naše pojme je bil zajtrk sicer nekoliko pozen (ob 8. uri) in smo bili do takrat že skoraj ponovno utrujeni 😊 Po zajtrku smo jo mahnili na plažo in občudovai nasade sadnega drevja. Pot je bila kar dolga, a ravno prav, da se je človek toliko pregrel, da je skok v vodo bolj prijal. Plažo od peščene ceste loči gost pas palm in grmičevja, zato s ceste ni vidna. A človek ima kaj za videt: vsi odtenki modre barve se prelivajo v nizkem priobalnem pasu in vabijo, da se potopiš vanje. Voda okrog otoka je dokaj nizka vse do obroča, ki obdaja otok – za njim pa se na zunanji strani strmo spusti v globine in lomi valove. Prekrasno. Kar stala sem na obali in pasla oči. Tudi plaža je bila čudovita, prav malce netipično lokalno maldivijska – z vidika vegetacije in belega drobnega peska bi kaj podbnega prej pričakoval na kakšnih tihomorskih otokih. 

Dan smo preživeli v in ob vodi, opoldne šli v sobo počivat in popoldne spet nazaj. Za kosilo smo si privoščili jedi v tistem bistroju, kamor sta Tim in Andraž prejšnji dan šla po nudlce. Spet sta delali tisti dve dekleti, ki sta hecali Tima. Ko pa sta videli še Žigata, sta se prav stopili in se takoj zaljubili vanj. Non-stop sta ga nosili po rokah, zdaj ena, zdaj druga – mali pa je neskončno užival, da mu ni bilo treba sedeti v vozički. Izvedeli smo, da sta iz Nepala in da sta na Thoddoo prišli skupaj s še osmimo dekleti na otok delati za eno leto, a da jima ni všeč. Pred njima je še 8 mesecev in komaj čakata, da se vrneta domov. Zvečer, ko smo tja šli po večerjo, smo hotro videli, zakaj jima ni všeč – zvečer ta bistro postane pravo zbirališče delavcev iz polj in kmetov, kot kakšna vaška gostilna - s to izjemo, da ne točijo alkohola. Kakšen kraval bi bil šele, če bi točili pravo pivo! Uživali smo v naših počitnicah in se strinjali, da je lepše kot na Maafushiju. Pravzaprav ne bi moglo biti bolj drugačno: tu je bolj pristno, kjer se turizem še ni prav dobro prijel, a ravno prav, da je že nekaj trgovin in organizatorjev izletov. Predvsem pa ni nobenih visokih stavb/hotelov (z izjemo dveh oddajnikov), ljudje se vozijo s kolesi, skuterji ali majhnimi pick-upi, vse je zeleno in prepredeno z naravo. Dnevi so, ker smo se imeli tako luštno, minevali kot za stavo.

-          -          Vsako jutro smo pred zajtrkom pogledali nekaj risank,

       -           pojedli smo super okusen zajtrk,

       -          šli smo na dopoldansko kopanje (občasno smo se morali pregovarjati o tem, da nas bolijo noge in bi se raje nesli kot hodili),

       -          pozdravili smo “našega” prodajalca sadja (ki nam je vsakič dal kokos ali banana, včasih smo celo kaj kupili 😊),

       -          skakali smo v vodo in se igrali z žogico (ki jo je Žiga dobil od receptorke v prvem hotelu na Maafushiju),

       -          pojedli smo sadno malice iz sadja, ki smo ga narabutali pri zajtrku,

       -          še malo smo se poigrali v mivki z našim novim prijateljem Alessijem iz Italije,

       -          šli smo nazaj v sobo in si skuhali instant nudlce,

       -          počivali,

       -          šli smo nazaj na plažo,

       -          pozdravili smo prodajalca sadja, drugič,

       -          skakali smo v vodo in se igrali z žogico, drugič,

       -          opazovali smo prekrasne sončne zahode,

       -          šli smo nazaj v sobo in se stuširali,

       -          pojedli smo večerjo,

       -          šli smo spat.

Šele tretji dan smo ugotovili, da napihljiva manta na plaži nima lastnika, prav tako ena kanglica z vso pripadajočo dodatno opremo za zidanje gradov iz mivke. Ležalnike in viseče mreže so nekateri hodili rezervirat že pred zajtrkom (za trenutek sem se počutila kot na Hrvaškem), zato ponavadi dopoldne nismo dobili nobene proste. Potem smo začeli brisače puščati na plaži kar čez noč in nas je prihodnje jutro “naš” ležalnik lepo počakal. Saj ne, da bi ga prav dosti potrebovali, ker smo večino časa itak preživeli v vodi, bilo pa je dobrodošlo, da smo lahko odložili stvari nekam, kjer niso bile vse od mivke. Zim se je tukaj zelo sprostil in je že začel zaupati tistim ljudem, ki jih je večkrat videl.  Našemo prodajalcu sadja je vsakič pomahal, ko smo šli mimo, tudi kuharju v hotelčku je brez težav dal petko. Obema je pokazal tudi plastično žirafo, ki jo je Andraž našel pozabljeno v grmovju, ter celo posodil svojega najljubšega avtomobilčka Baca mali deklici Maui, kuharjevi hčerki Timovih let, ki je včasih za večerjo prišla v hotel. Bilo je precej običajno, da so zvečer v hotel prišli otroci zaposlenih in se tam igrali – vsi so občudovali Žigata, vsak ga je hotel vsaj malce pestvovati in se igrati z njim. En dan sta Tim in Andraž na plaži izkopala ogromno luknjo, jaz pa sem potem Tima zagrebla vanjo, da je iz mivke gledala samo še njegova glava. To je bilo zabavno!

En dan sem se s prijaznim gospodom v hotelčku dogovorila, da grem naslednje jutro plavat z mantami. Ob otoku Thoddoo je namreč večje območje, kjer se v spomladanskih mesecih zadržujejo mante. Na otoku ni prav veliko možnosti za izlete, zaradi slabe konkurence in svoje oddaljenosti pa so vsi izleti tudi precej dražji od tistih na Maafushiju - naša strategija, da si na Maafushiju "privoščimo" vse izlete, se je obrestovala, tu so podobni izleti vsaj 100% dražji. Tudi plavanje z mantami je za dobro uro in pol dolg izlet pregrešno drago - 45$. A samo enkrat se živi in kdo ve, kdaj, če sploh, bom še imela tako možnost. Pred hotel so me z malim tuk-tukom prišli iskat že pred sedmo uro zjutraj, kar je za maldivijske razmere zelo zgodaj. Odpeljali so me na južno stran otoka, kjer je bilo v plivini zasidranih nekaj gliserjev. V našem čolnu nas je bilo kakih osem, morda deset. Imeli smo srečo, da je z nami šel tudi en hecen gospod/vodič, ki si je vzel za misijo, da vidimo ta čudovita bitja in z njimi preživimo kar čim več časa. Ostali čolni so bili namreč precej manj časa na posameznih točkah, pa tudi precej prej so bili doma. Mi smo najprej šli v vodo v nekoliko bolj mirnem območju, in po nekaj minutah plavanja se je v temni vodi pod nami narisala ogromna temna "preproga". U madonca, a tako velike so te živali? Moram priznati, da me je njihova velikost zelo presenetila, saj si nisem predstavljala, da so tako ogromne. Pa tako elegantno so jadrale s tokom, kot ptice morja. Izžarevale so spokojnost, umirjenost in eleganco. 

Plavali smo levo in desno in ji sledili. Kmalu so nas poklicali nazaj na krov, ker je manta odjadrala v globine, organizatorji pa so se zbali, da ne bi kdo od nas zašel na odprto morje. Šli smo na krov in vsi smo imeli nasmeške do ušes. Odpeljali smo se kakšno minutko naprej in kapitan je opazil skupino mant, ki so se prišle hranit na površje. Hitro smo poskakali v vodo in spomnim se, da sem po nesreči skočila ravno pred eno manto, ki me je komaj obšla. Meni pa so se presenečeni in prestrašeni nad tako nenadnim soočenjem z ogromnimi usti kar malo zašibila kolena. A ko sem se obrnila, sem imela kaj videti. V tej skupini je bilo vsaj osem mant, ki so pod površjem plavale sem ter tja in se kljub naši mali skupinici plavalcev niso dale motiti. Posnela sem vsak trenutek in poskusila hkrati kar čimbolj uživati in memorizirati te trenutke. V vodi smo bili precej časa, vse dokler ni naš čoln ostal sam, midva z vodičem pa sama v vodi. Mante so plavale sem in tja mimo naju, vsake toliko časa naju je kakšna s svojo dolgo plavutjo nežno pobožala po telesu. Lahko rečem samo - noro! Ko so naju ostali na čolnu že kar nekaj časa čakali, sva splezala na krov in se smejala. To pa je doživetje! Na poti proti otoku smo na površju lahko videli še ogromno mant, ki so s plavutmi rezale gladino in jih kazale v zrak. Ko smo prišli na plažo, so vsi šli peš proti hotelom, mene pa je ta vodič vprašal, če grem z njim in me do hotela odpeljal z motorjem ter mi prihranil jutranjo telovadbo. Ko sem prispela, nas je že čakal zajtrk, po zajtrku pa tudi manjše razočarjanje, saj sem po pregledu posnetkov na GoPro ugotovila, da sem v tistem vznemirjenju večino časa snemala pod tako čudnim kotom, da je bilo gradiva bolj malo uporabnega. Pa nič zato - ostal mi je naprecenljivi spomin. 

O Thoddooju se spomnim, da smo mivko imeli vsepovsod, sonce nas je mlace tudi opeklo in naši lasje so bili štrenasti od morske vode – a bili smo skupaj, imeli smo se lepo in uživali smo v vsakem trenutku. Prehitro je prišel ponedeljek, dan našega odhoda in mahanja Thoddooju v slovo. Zjutraj so nas s kavalirčkom odpeljali do marine, od koder nas je hitri čoln zapeljal do letališča. 

Že par dni prej sem se prek elektronske pošte dogovorila za enodnevni obisk resorta Embudu Village v bližini letališča. Ker je čoln s Thoddooja odpeljal proti letališču/Maleju le zgodaj zjutraj, mi pa smo imeli let šele pozno zvečer, smo se tisti dan morali nekam dat. V glavnem mestu bi bilo prevroče, zato smo se odločili še za en obisk resorta. Iz Thoddooja smo se prestavili na letališče, prvi postanek hitrega čolna na poti do Maleja. Tam smo kovčke oddali na oddelek za shrambo prtljage ter se ob dogovorjeni uri zglasili pred šalterjem za Embudu Village v izhodni avli. Z luksuznim hitrim čolnom so nas odpeljali na otoček, ker smo imeli all inclusive za cel dan, ker pa smo potovali z dojenčkom, je bilo osebje tako prijazno, da so nam kar sami ponudili uporabo ene hiške, da bi se z Žigatom čez dan lahko umaknili na samo. Kaj takega! 

Kot obiskovalec resorta si upravičen do ležalnika, kosila in malice ter pijače. Uporabljati smeš vse, razen igrišč za tenis in odbojko. Vkampirali smo se pod palmo na eni mini plažici, saj na glavni plaži otoka ni bilo nobene sence. Otok je imel prečudovit sandbank in izjemno kristalno čisto morje, vendar bi se bržkone na naš zadnji dan zapekli kot kakšni raki, če bi vztrajali na soncu. Plavali smo v našem lastnem zalivčku in jedli kokos, ki nam ga je dal prijazni gospod, ki je obiral zrele palmine sadeže, preden bi padli ljudem na glavo. Za kosilo smo imeli sampostrežni meni v odprti restavraciji, ki je bil tako dober, da sva z Andražem soglasno ugotovila, da je še dobro, da nismo tu cel teden, saj bi domov prišla gotovo s kakšnimi petimi kilogrami več. Po kosilu smo s fanti odšli v našo sobo in odspali popoldanski počitek. Nato smo zopet šli na plažo in opazovali avione, ki so nizko nad nami pristajali ali pa vzletali z bližnjega letališča. Kmalu je prišel čas za naš odhod. Izkoristili smo podarjeno sobo in se še stuširali, nato pa se vkrcali nazaj na hitri čoln in se odpeljali na letališče. Fanta sta bila utrujena od vode, zato sta bila kar vesela, ko smo pred vzletom šli na večerjo in s prekrasnim sončnim zahodom počakali naš odhod. Kot bi nam Maldivi še zadnjič v vsej svoji veličini pomahali v slovo. A nič ne de, gotovo se še vidimo!