Maldivi, drugič
Četrti dan naše
odisejade smo morali najprej zapustiti naš ljubi hotel in se preseliti v
tistega, ki sem ga prvotno rezervirala. S Timom sva bila na dogovorjenem mestu
ob dogovorjenem času in medtem, ki sva čakala na pomerjanje plabutk, nama je
družbo delala velikanska ara Koko, ki je svojega lastnika jezila, ker ni hotela
zajtrkovati lubenice. Jo je pa zato rade volje zobala druga papiga, ki je
priletela z bližnje palme. Za vsak slučaj sem za Tima vzela še rešilni jopič in
sm šli. Bilo nas je 11 in bili smo prav hecna družba: ena Arabska družina, dva
enakospolna moška para, ena teta in midva. Vedela sem, da s Timom ne bo nobenih
težav, ker se bo gotovo našel kdo, ki mu bo pomagal v in iz vode. Naša vodička
je bila luštna Španka, pot pa nas je naprej vodila kakih 10 minut vožnje stran
na t.i. Nemo Point. Kot ime že samo po sebi pove, tu domujejo ljubke klovnske
ribice. Ker gre za koralni greben, ki pripada privat otoku, lahko snorkljamo le
z zunanje strani grebena. Ampak ni bilo panike, kjer večina življenja se menda
tako ali tako dogaja na zunanji strani (menda).
Tima smo oblekli v rešilni jopič, mu nadeli rokavčke in sva šla v vodo. Ker so bili na vodi še kar veliki valovi, se je hitro zbal in ni hotel prav dosti gledati pod vodo, misleč, da ga bo val zalil. Tako se me je vso pot držal kot klop, jaz pa sem plavala in se borila s tokom, ki je bil kar močan. Imeli smo to nesrečo, da smo na Maafushi prispeli ravno v času večdnevnih vetrov in nenavadno močno valovitega morja. Na grebenu je bilo moč videti polno živopisanih ribic in seveda tudi oranžne Nemote, a prav dosti jih ni bilo, morda 8-10 primerkov. Greben je bil poln življenja in če ne bi bi tako močnega toka, bi bilo prekrasno. Ker smo bili na zunanji strani grebena, se je ta strmo spuščal v globino – kot nekakšna podvodna stena, kateri ni bilo videti konca v globino. Opazili smo tudi en prav lepo želvo velikanko, ki se je ramežljivo skrivala v grebenu, nato pa elegantn odplavala na odprto morje, ko smo jo zbezali iz skrivališča.
Pot
nas je nato vodila do lagune, kjer prebiva na stotine delfinov. Morda tudi tisoče.
In imeli smo srečo, da jih je bilo tokrat “doma” res ogromno. Načeloma je
namreč tako, da če so delfini v laguni, obiskovalci lahko skočijo v vodo in upajo,
da bodo delfini priplavali mimo. Če pa so zunaj lagune, se jih zaradni močnega
toka (tudi v običajnih okoliščinah) opazuje le s čolna. Čeprav so bili ob našem
obisku v laguni, se nihče ni odločil za plavanje z njimi, ker za kaj takega
moraš biti res odličen plavalec in jih hitro zasledovati. Ni to kak film o
Flipperju, da bi kar priplavali k tebi in se igrali, gre seveda za popolnoma
divje živali v njihovem naravnem okolju. S Timom sva se usedla na premec,
vdička je Tima posedla v svoje naročje in
priča smo bili nepozabni predstavi kakih tristo, morda celo štiristo delfinov, ki so se podili po laguni in se
razposajeno igrali. Tistih 20 minut je minilo kot bi migniul. Prekrasno. Saj me
je imelo, da bi šla v vodo, a Tima samega na krovu res nisem mogla pustiti,
hkrati pa me je obdajal dvom, da bi tak podvig zmogla. Hitro prehitro smo
zapustili laguno in jo mahnili na zadnjo postojanko, sandbank. To so otočki iz
peska, na katerih ni nič drugega kot le pesek in neskončne plaže. V resnici ni
tako romantično, kot se sliši, saj približno ob istem času vsaj kakih 5 čolnov
pride tja, da postrežejo kosilo in še dobro, da s seboj pripeljejo tudi
senčnike, saj bi nas sicer sonce na otočku brez naravne sence popolnoma
skurilo. Pojedli smo malice, nato pa se šli še malce sprehodit po otoku in na
ozek peščen jezik, ki se je zajedal v morje, šli naredit par tistih krasnih
fotk. Saj je lepo, nič ne rečem, a le za kratek čas – sonce na Maldivih je
namreč neizprosno.
Na otoku so nas sprejeli odprtih
rok in nas na hitro peljali okoli. Andraž je našel super kraj za ležanike pod
gostim grmovjem, kar nam je senco nudilo skroraj do odhoda. Večina obiskovalcev
je cel dan preživelo ob beach baru in se naužilo alkohola za naprej in nazaj
(zelo okusne pa so imeli tudi brezalkoholne koktejle – preverjeno!). Maldivi so
namreč muslimanska država in alkohol je v državi prepovedan z izjemo privatnih
resortov in t.i. floating barov, ladij, zasidranih ob večjih otokih, kamor te
peljejo s čolni, tam pa strežejo (pregrešno dragi) alkohol v vseh možnih
oblikah. Na prvi pogled je Vadoo res prav rajski. Svoje goste imajo nastanjene
v vodnih hiškah (ki jih je, mimogrede, res veliko) in tja dnevni obiskovalci
vstopa nimajo, zato je cel otok čez dan pravzaprav prazen. Vsi v hiškah imajo
lasten dostop do morja/grebena, svoj bazenček in dostavo hrane v sobo. Sicer si
ne predstavljam takega dopusta, nekaterim pa je to očitno pisano na kožo. Kot
rečeno, mi smo imeli super lokacijo naših ležalnikov s pogledm na prekrasno
plažo in številne hiške na vodi.
Začeli smo s prvo pijačo in kmalu zatem šli v
vodo. Bila sem presenečena, kako lepe in raznovrstne ribice so plavale na tako
majhnem grebenu – bilo je odlično za snorkljanje. Celo Tim se je opogumil in po
dveh dneh končno spet dal glavo v vodo. Morje znotraj grebena, ki obkroža
severni del otoka, je bilo mirno in super za plavat, medtem ko je bilo na
zunanji strani kar nekaj valov. Celo domačini so rekli, da je skrajno
nenavadno, da je februarja tako vetrovno in valovito, običajno je precej bolj
stabilno in mirno. Pogled na severni strani se iz otočka Vadoo razteza vse do
otoka Male v daljavi in prav čudno je bilo videte vse tiste visoke stavbe na
tako majhnem otočku – kot kakšna narobe obrnjena krtača za čevlje sredi morja.
Kosilo, ki so nam ga postregli v pavilijonu, je bilo po pričakovanjih
petzvezdičnega resorta zelo okusno. Med opoldanskim počitkom sem se malce
sprehodila po otočku: v notranjosti se med gostim rastjem skriva ličen vrt s
oitkami, bazenom in nekaj hiškami. Prav spokojno. Res pa je edinstveno videti
vse tiste lesene pomolčke, na koncu katerih so zgrajene luksuzne hiške. V
žgočem soncu sem jo kmalu popihala bazaj v senčko in uživala v razkošju razgleda.
Žiga je malce počival, malce sva se fotkala s fotoaparatom, Andraž pa ga je
vsake toliko časa tudi z vozičkom zapeljal naokrog, da je malce zadremal –
medtem sva s Timom čofotala po plitvi vodi in zbirala koščke koral.
Opazovala
sva rakca, ki je nosil svojo školjko po pesku, in zidala peščene gradove. Dan
se je hitro prevesil v popoldne in ob pol petih nas je v pavilijonu že čakala
kava s prigrizki. Ker smo plaže imeli dovolj za ta dan, smo alce dlje posedli v
pavilijonu, nato pa šli na pomol, kjer s ob pol šestih začeli s hranjenjem
morskih psov. Nekaj minut prej so se sami od sebe začeli zbirati pred pomolom
skupaj s še nekaterimi ogromnimi (in grdimi) črnimi ribami. Vidi se, da so
navajeni na vsakodnevni večerni ritual. Krožili so in čakali na pojedino. Kmalu
je prišel eden izmed uslužbencev resorta in začel v vodo metati kose rib. Boj
za hrano se je začel, čeprav sem imela občutek, da so ribe bolj divje od
morskih psov in da so se jim slednji vsake toliko časa kar malce umaknili, ko
so se ribe zapodile na plen. Bilo jih je res veliko – tako enih kot drugih – in
prav neverjetno jih je bilo opazovati. Še lepše pa je bilo potem opazovati
sončni zahod za hiškami na vodi, ki je z lepo oranžno barvo obarval prekrasno
plažo in plame, ki so se stegovale nad njo. Wow.
Ura je kmalu odbila 18:15, ki
smo se morali vrniti nazaj na glavni privez, od koder nas je potem naš
speedboat odpeljal nazaj na Maafushi. Žiga je kmalu po odhodu zaspal v naročju,
pot pa je trajala nekoliko dlje, kern as je nekaj minut po izplutju ujel dež.
Kakšna sreča, da smo bili že na čolnu pod streho. In kakšna sreča, da je
prenehalo deževati ravno takrat, ko smo prispeli na Maafushi, da smo lahkoi po
suhem prišli nazaj v hotel. Niti 5 minut nismo bili v sobi, ko se je zunaj razbesnela
nevihta. Tajming v nulo!
Comments