Sejšeli, tretjič
Bila je sobota, z njo pa je prišel tudi težko pričakovani izlet na bližnji otok Curieuse s snorkljanjem pri otočku St. Pierre. Na plaži Anse Volbert smo bili z agencijo dogovorjeni že ob 8:30, poleg nas je na izlet šlo še 8 drugih izletnikov, povečini mladih parov. Ladjico je vozil temnopolti rastaman, poleg Italijanke Elene, vodičke, pa so mu čoln pomagali upravljati še trije temnopolteži. Tipični Kreolci. Ko je večina še spala ali si ravno mazala marmelado na kruh, smo mi že zapustili Anse Volbert in se mimo majhnega otočka, ki varuje obalo pred morjem, odpravili na otok Curieuse. Vožnja verjetno ni trajala več kot 15 minut, je pa bil zgodnji odhod zelo dobra poteza, saj smo bili na otočku prvi in smo lahko kar nekaj časa uživali v samoti. Otok je znan predvsem po želvah velikankah, ki so jih preselili iz 1500km oddaljenega atola. Gre za približno 300 primerkov na otoku, ki ni naseljen (z izjemo skrbnikov) in s tem lažje nadzirajo njihovo populacijo in preprečujejo izumrtje. Želve se na otoku lahko gibljejo prosto, čeprav so vse skoncentrirane okoli hišk, v katerih živijo oskrbniki. Vsake toliko časa grejo zaplavat tudi v morje, večinoma pa počivajo v senci palm. Moški primerki so neprimerno večji od samic, so pa menda tudi bolj prijazni in igrivi. Najstarejša želva na otoku z imenom King Kong naj bi bila stara kar 175 let. Nahranili smo jih, jih božali in se z njimi slikali, Tim pa je eno lahko celo zajahal. Bil je čisto navdušen, vse dokler se želva ni začela premikati – potem pa je bilo treba hitro dol.
Peš smo se počasi odpravili na drugo stran otoka. Hodili smo kakšno uro, pot pa nas je vodila skozi goste mangrove, ki dajejo zavetje številnim rakom, amfibijam in črvom. V senčki gostega rastja je bilo prav prijetno, zato je bil šok, ko je pot na nekaj mestih zavila na plano, toliko večji. Tim je pel, govoril, čebljal,… zabaval je celo skupino in bil prava atrakcij. Kmalu smo premagali tudi zadnji vzpon in se spustili na dolgo peščeno plažo, kjer je naša posadka že pripravljala vse potrebno za BBQ. Do kosila smo uživali na plaži. V vodi prav dolgo nismo zdržali, ker nas je vseskozi nekaj špikalo – kasneje smo ugotovili, da gre za male prozorne meduze, ki jih je morje naplavljalo tudi na obalo. Po okusnem kosilu z žara (hrenovke, piščanec in riba) je Tima dolga pot, ki jo je večinoma prehodil sam, tako utrudila, da je zaspal kar na plaži. Prav veliko počitka sicer ni dobil, a je bila ura spanca pod krošnjo drevesa dovolj za nadaljnje podvige.
Vkrcali smo se nazaj na čoln in se zapeljali do majhnega otočka St. Pierre, kjer naj bi bil dober prostor za snorkljanje. Meni se je maska vedno rosila, zato sem snorkljanje prepustila Andražu, midva s Timom pa sva plavala do otočka. Vsi so se noro čudili, ko sva Timu nadela rokavčke in ga kar postavila v vodo. Seveda, fant ni imel niti dveh let. Nek Indijec, ki je bil z nami, se je zato tudi kar še sam opogumil, in šel v vodo z rešilnim jopičem, ker sicer ni znal plavati. So nori, tile Indijci, pri agenciji, ki je organizirala izlet, so imeli več opravka z njim kot z nami: jedel je le halal piščanca, bil je neplavalec in vseskozi sta se s partnerko preoblačila. Andraž je ugotovil, da pod vodo ni nič kaj posebnega, a da se vidi, da je bilo tu nekoč ogromno koral, ki pa so žal vse uničene. Poleg tega pa je bilo območje polno malih meduz, ki so ga prav nesramno ožgale po vsem telesu, zato smo se odpravili nazaj na barko. Tam je Tima čakal pravi aplavz za pogum, ki so mu ga pripravili kolegi izletniki, kar se mu je zdelo skrajno imenitno, saj je bil spet v centru pozornosti. Vodička Elena ga je venomer ogovarjala in se tudi nasploh kar malo zaljubila vanj, tako da je uredila, da je za nekaj metrov tudi sam poprijel za krmilo in se za minuto prelevil v pravega kapitana. To je bilo doživetje! Verjetno je še celo noč sanjal, kako pluje po svetovnih morjih…
Za zadnji dan na Praslinu smo se odločili, da ga preživimo v miru in izkoristimo za ponoven obisk Anse Lasia. Ko smo zjutraj prispeli na parkirišče, je bil naš avto šele tretji v vrsti, kar je pomenilo, da je plaža samevala in smo jo spet lahko užili v vsem njenem sijaju. V dopoldanskem soncu je bila res prekrasna. Spravili smo se pod enega izmed večjih dreves in tam preživeli dan. Veliko časa smo preživeli v plitvi vodi blizu obale, se kopali, lovili valove in občudovali granitne orjake. Vsake toliko časa nas je zaskelelo pikanje, za kar so bile krive tiste male meduze, ki smo jih prejšnji dan že srečali na otoku Curieuse. Okrog poldneva se je počasi privleklo nekaj deset obiskovalcev in iz bližnje restavracije so se začele širiti omamne vonjave pravkar pripravljenih jedi. Nekaj za pod zob smo si privoščili tudi mi, a so bile cene v primerjavi s take-awayi kar zasoljene. Take, za turiste s polnimi denarnicami. V restavraciji Andražu niso hoteli dati hrane za s sabo, a jih je na koncu le prepričal, da imamo na plaži lačnega otroka, ki verjetno ne bo ravno navdušen nad sedenjem za mizo. Igranje na to karto vedno vžge. Oba z Andražem sva si bila edina, da je snorkljanje na obali Anse Lasia sicer nekoliko boljše z vidika življenja pod vodo, a kaj, ko je bilo dlje od obale tudi več meduz, katerim se je bilo skoraj nemogoče izogniti. Menila sva, da bomo morda z opazovanjem podvodnega življenja več sreče imeli na otoku La Digue, kamor smo se odpravili prihodnji dan. Prav počasi smo se zjutraj odpravili iz apartmaja, saj smo imeli celo dopoldne časa za naš premik. Šli smo še dotočit gorivo in odšli v malo pristanišče. Tam nas je dečko iz rent-a-car agencije že čakal, preveril avto, se zahvalil in odpeljal. Vse OK. Na bencinski sva ga prej še malce očistila in otepla predpražnike, saj agencija zaračuna dodatnih 500 rupij, če avto vrneš nazaj preveč umazan. Kar po enem tednu hoje po peščenih plažah sploh ni tako težko. V pristanišču smo prevzeli karte in tam nas gospa pri okencu prijazno vpraša, če gremo na trajekt takoj ali pozneje. Hmmm, ne vem, naš trajekt odpluje čez eno uro, čemu tako vprašanje? Predloži nam naše boarding passe (velike pisane tablice iz pleksi stekla) in nas napoti k pomolu. Do nas pristopi uslužbenec, vpraša, če gremo na La Digue, prime naše kovčke in začne: »Let's go, let's go!« Hiti proti malemu trajektu, ki je bil zasidran na pomolu in šele nato mi je postalo jasno – očitno gremo kar takoj. Drug uslužbenec je prijel Tima pod pazduho in preden je Tim uspel protestirati, smo bili že na krovu. Še posedli se nismo, ko je naš katamaran že odplul. Odlično, izognili smo se enournemu čakanju! Po 15-minutni vožnji smo že prispeli na mali otok La Digue in že ob prvem stiku nam je bil izredno všeč. Obiskovalca namreč pozdravi ulica lesenih hišk, nekaj med kavbojskim-raggee-hipi stilom, povsod sama kolesa in sproščeno vzdušje. Kljub temu, da smo imeli check-in v apartmaju šele ob 12h, smo vseeno odšli do tja, da se vsaj znebimo prtljage pred raziskovanjem otočka. Šli smo peš, saj so bili apartmaji od pristanišča oddaljeni manj kot 500m. Prijetno smo bili presenečeni nad dobrodošlico, gospa pa je imela apartma že pripravljen, zato smo se lahko vanj naselili kar takoj. Še preden smo se dobro dogovorili, je že uredila kolesa za najem, pripeljali so nam jih kar pred vrata. In kar je najpomembneje – eden je imel tudi otroški sedež nad zadnjim kolesom.
Ideja s kolesi in otočkom (skoraj) brez vozil naju je z Andražem tako navdušila, da smo kar takoj malce šli raziskovat okolico. Zavili smo še v trgovino in si kupili take away kosilo v Mi Mum's. Po popoldanski siesti smo se odpravili proti severu do plaže Anse Severe, ljubke majhne plažice, ki naj bi bila ob plimi zelo dobra za snorkljat. Do nje nas je ločila 10-minutna vožnja s kolesom, vmes pa smo naleteli še na zanimiv prometni zamašek, saj sta se sredi ceste postavili dve želvi velikanki, ki se nista hoteli umakniti. Plaže od severa do juga so po zahodni strani varovane s koralnim grebenom, zato so primerne za kopanje, drugod pa so valovi iz odprtega morja preveliki in tok premočan. Za kopanje slednje torej niso primerne. Ob našem obisku Anse Severe je bila oseka, zato se nismo prav preveč kopali – smo pa zato izkopali globoko luknjo, spili odličen sveže stisnjen sok iz bližnjega bara in občudovali sončni zahod za Praslinom na obzorju.
La Digue ima posebno vzdušje, neopisljivo ležerno, backpackersko, z mešanico počasnih raggee ritmov iz bližnjih lokalov in zaprašenih poti. Vsi se vozijo s kolesom, le redko srečamo avto (načeloma jih ni, izjeme so tovornjački gradbenikov, ambulante in gasilski avtomobili) ali volovsko vprego. Je otoček, najmanjši izmed treh glavnih otokov Sejšelov, ki od zahoda proti vzhodu ne meri več kot 2,5 kilometra zračne linije. Zajtrke smo si načeloma pripravljali sami, ker pa je bil tu v ceni nočitve, se nismo zelo pritoževali. Vsi ponujajo zajtrke za dodatek, nekako standardna cena se giba okrog 10-12€/osebo/zajtrk. Za 10€ mi vsi trije jemo zajtrke nekaj dni! No, kljub vsemu pa se je bilo prav prijetno malo razvajat s sadjem, toasti in jajci, vse to pa so zjutraj prinesli kar na verando pred apartma. You have to love this life! Premikanje po otoku je enostavno, sploh s kolesom, tako da smo se na naš prvi pravi dan na otočku odločili, da jo mahnemo takoj po zajtrku na jugovzhodno stran otoka. Čakalo nas je kakšnih 5km vožnje gor in dol po sejšelskih hribčkih. Kmalu smo zapustili mestece in se podali na podeželsko pot, ki je po večini potekala v senci dreves. Izgubiti se je praktično nemogoče, saj cest ni prav veliko. Ko smo se spustili po zadnjem dolgem klancu proti Grand Anse, me je za sekundo prešinilo, da bo kasneje treba nekako priti tudi nazaj… ah, se ne bom sekirala na zalogo, se bom raje potem. Kolesa smo pustili na koncu makadamske poti pri edini gostilni v tem delu otoka. Tu ni ničesar, sama divjina. Tudi obiskovalcev še ni bilo, bili smo sami. Na plaži ni bilo nikogar, samo veter in visoki valovi, ki so butali ob kopno. Ker kakšnega pretiranega zavetja ni bilo, smo se odpravili dalje. Naš končni cilj je bila Anse Cocos, do katere je treba kar nekaj časa peš, zato smo se odločili, da se čimprej odpravimo dalje do vmesne Anse Petite. Ozka steza nas je vodila do konca Grand Anse, potem pa je zavila navkreber med skale in se na drugi strani hribčka spustila na Anse Petite.
Sprehod ni ravno naporen, je pa potrebne kar nekaj pazljivosti pri vzponu in sestopu po skalnati poti. Vse skupaj traja kakih 10 minut, z vrha pa se raztezajo čudoviti razgledi na obe plaži. Anse Petite je bila dolga plaža, prav nič »petite«, ki je samevala v dopoldanskem soncu. Tam sta si Tim in Andraž poiskala zavetje pred soncem v eni izmed improviziranih hišk bližnjega »beach bar-a«, zaradi zavetja bližnjega hribčka pa z razliko od svoje »večje sestre« plaža ni bila prav nič vetrovna. Jaz sem jo mahnila naprej na Anse Cocos. Naredila sem napako in šla naprej po plaži, namesto da bi sledila potki v gostem rastju. Kasneje je namreč nikakor nisem mogla najti. Ko sem do gležnjev zaorala v mehko blato, iz katerega sem se komaj spravila ven, ker se je udiral kot živi pesek, sem skoraj obupala. Šla sem ponovno na plažo, se v morju umila, in ponovno začela z iskanjem prave poti. Končno mi je uspelo in ji nato čez bližnji hrib sledila še kakih 20 minut. Bila sem sama, nikjer ni bilo nikogar in ker nisem natanko vedela, kam grem in koliko časa za svojo pot potrebujem, sem bila vmes že malo v skrbeh. O kakšnih oznakah seveda ni ne duha ne sluha. Vse povsod v grmovju se je nekaj premikalo in šumelo, mirila me je le misel, da na Sejšelih ni strupenih živali in da mi nobena žival ne more prav veliko hudega. Končno sem zaslišala zvok morja nekoliko glasneje in prišla do table »Welcome to Anse Cocos«, ki je bila pritrjena na deblu podrtega drevesa. Končno!
Moj mali podvig se je izplačal, Anse Cocos je bila ena izmed lepših plaž, ki sem jih videla v življenju. In popolnoma vredna truda! Bila sem edina, imela sem jo čisto zase. Sprehodila sem se od desnega k levemu koncu in opazovala mogočne valove, ki so dirjali v zaliv. Na skrajnem levem koncu so naravni bazeni, v katerih je voda mirja in se je mogoče namakati, a ker sem zapravila že več kot preveč časa, sem se kmalu obrnila nazaj in se podala proti mojima fantoma na Anse Petite.
Na poti nazaj sem srečala nekaj turistov, a jih kljub vsemu ne bi uspela prešteti na prste obeh rok. Ko sem prispela do mojih fantov, je tudi plaža Anse Petite že nekoliko oživela. Tim in Andraž sta se sladkala s kokosom in bila do vratu od mivke. Niti vedeti nočem, kaj vse sta počela, ko me ni bilo. V vmesnem času so tudi že odprli beach bar, kjer sta dva rasta Kreolca prodajala sokove in kokos, izposojala pa sta tudi body-surfe. Andraž seveda ni mogel iz svoje kože in si je enega šel izposodit. Zapodil se je v morje in šel lovit valove – bil je vesel kot malo otrok, čeprav ga je borba z močnimi tokovi kar dodobra utrudila. Mu je pa večkrat uspela super vožnja prav do obale. S Timom sva še nekajkrat tekla gor in dol po plaži in preden smo se dobro zavedli, je bil čas za kosilo.
Comments