Sejšeli, drugič

Ker je Praslin znan po svojih lepih plažah, smo se odločili, da jih hitro začnemo raziskovati. Prvo jutro na tem malem otoku smo preživeli na severovzhodni strani na plaži Petite Anse. Ta naj bi bila dobra za snorkljanje, tudi sicer pa naj bi bile v tem letnem času za plavanje primernejše tiste plaže na severni strani otoka. In res čez strme hribčke in doline smo prispeli malodane na konec sveta. Tam ni ničesar z izjemo nekaj hišk in nekaj ogromnih zapuščenih ogromnih luksuznih gostišč. Žalostno, kako so propadala… ob obali cesto prekriva pesek s plaže in tu ni praktično ničesar. Razen avtobusa, ta vozi res v vse kotičke Sejšelov. In potem se tako od nikoder iz grmovja pojavita eden ali dva človeka ter se povzpneta na avtobus in odpeljeta z njim. Neverjetno. Mi smo si senčko pred dopoldanskim soncem poiskali v zavetju enega podrtega drevesa. Medtem, ko je Andraž ugotavljal, zakaj naj bi bil to dober kraj za snorkljanje, je Tim s svojimi pripomočki že spreminjal relief Sejšelov. No, Andraž je ugotovil, da je pod vodo videti skoraj toliko kot v Savudriji, zato se je vrnil na obalo in raje šel opazovat ribiča, ki je iz vode vlekel ogromne košare, v katere so se ujele ribe. Zanimiv način ribarjenja. Na robu plaže so se prav sramežljivo lesketali granitni orjaki, na plažo pa so svoj dolgi vrat stegovale visoke palme. Prav čudovit prizor, čeprav Praslin zaenkrat na nas še ni naredil tistega »wow« efekta. Smo mogoče pričakovali preveč?

Da bi Praslinu dali novo možnost, smo se popoldne zapeljali na skrajni zahod otoka, na slavno Anse Lasio. Anse Lasio je največja znamenitost Praslina in po mnenju mnogih najlepša plaža daleč naokoli. V apartmaju smo si skuhali hrenovke in jih vzeli s seboj za večerjo, saj smo na plaži želeli počakati tudi sončni zahod. Ko smo se pripeljali do plaže, je večina dnevnih obiskovalcev že odšla, tako da nismo imeli težav s parkiranjem. Le paziti smo morali, da avta nismo pustili pod kakšno palmo, da nam ga padajoči kokosi ne bi poškodovali. Prav posebno opozorilo o tem je bilo zapisano tudi v pogodbi o najemu vozila. Izpod gostih palm smo zakorakali proti morju in imeli kaj videti! Wow! To pa je res prekrasna plaža. Dolga, z belim peskom, balvani na desni in levi strani, perfekcija. Ljudi ravno za vzorec, popoldansko sonce pa je čaralo prekrasno kuliso. Kot je zapisala avtorica člankov o Sejšelih na portalu Po Svetu – zdaj verjamem, da vse tiste pocukrane fotke s Sejšelov niso photoshop. Valovi so bili precej močni in prihajala je plima, zato smo se stacionirali na višje ležeči sipini in se prepustili uživanju in opazovanju mladih domačinov, ki so na plažo prišli igrat nogomet. Sončnega zahoda zaradi oblakov nad obzorjem nismo videli, smo si pa vseeno privoščili piknik na plaži in polnjenje baterij. Anse Lasio velja za najlepšo najlažje dostopno plažo in moram priznati, da meje popolnoma očarala. Mogoče pa so bila naša pričakovanja kljub vsemu popolnoma na mestu!

Ne glede na majhnost otoka, je vreme na Praslinu zelo lokacijske narave – medtem, ko na jugu in severu sije sonce, je lahko v notranjosti čez NP Valle de Mai oblačno in skoraj pada dež. Vse to na nekaj kilometrih zračne linije. Malce smo spremljali vremensko napoved, a hitro ugotovili, da natančno vremena tako ali tako ni mogoče napovedati. Da se bomo malce kopali, smo se odločili, da obiščemo sever in plažo Cote d'Or. V pričetku nekoliko oblačen dan se je prelevil v prekrasnega in vsi smo uživali na nekajkilometrski peščeni plaži. Skoraj brez obiskovalcev. Noro. Res mi ni jasno, kje so vsi tisti turisti, zaradi katerih naj bi bil avgust »top« sezona na Sejšelih. Saj nikogar nikjer ni! Z izjemo nekaj nadebudnih domačinov, ki so nam na vsak način želeli prodati izlete z ladjico, smo lahko uživali v smaragdnem morju s pogledom na otok Curieuse, kjer domujejo želve velikanke. A tja se bomo odpravili kak drug dan. 

Da je bilo dopoldne aktivno, je pokazal tudi Tim, ki je zaspal takoj ob prihodu v avto, ko smo se odpravili nazaj na kosilo. Pečene rezance je nato pojedel, ko se je zbudil. A najlepšega za ta dan sploh še ni bilo konec – čakal nas je še mini izlet na plažo Anse Georgette. Mini izlet zato, ker gre za mali logistični podvig, saj (sicer javno) plažo obdaja zasebna posest, luksuzni hotel z ogromnim golf igriščem. Ker so plaže na Sejšelih javne in morajo biti dostopne vsem, morajo hoteli dovoliti obisk vsakomur. Vendar pa je treba na recepcijo hotela poklicati kak dan prej in se najaviti, da vas vratarji spustijo v varovano območje. Seveda brez avta, peš, avto lahko obiskovalec pusti pred zapornicami. Ko smo pri vratarju podpisali izjavo, da bomo prečkali zasebno posest na lastno odgovornost, nas je čakala 20-25min dolga hoja čez drn in strm po betonski potki mimo neštetih lukenj golf igrišča. Vsake toliko časa smo se morali umakniti kakšnemu golf vozilu, sicer pa smo povečini srečevali ljudi, ki so se iz plaže že vračali nazaj. Andraža so že dodobra bolela ramena, saj ga je zjutraj malce opeklo sonce, potem pa je še nosil Tima štuporamo. Tudi Tim ni več lahek kot peresce in vedno težje ga je nositi, kadar se mu ne ljubi več hoditi. Ko smo se prebili skozi zadnje grmičevje, nas je na drugi strani čakala Anse Georgette, plažica kot iz razglednice. To so Sejšeli, kot sem si jih slikala v mislih! Miniaturna verzija Anse Lazio, predvsem pa smo bili ponovno skoraj sami. Večina ljudi niti ne ve, da ta plaža obstaja, če pa že, jih odvrne logistični aranžma, da do nje sploh pridejo. Plaž na Praslinu je dovolj za vse, a ta je po mojem mnenju res najlepša in vsekakor vredna dodatnega truda. Tam smo ostali skoraj do sončnega zahoda – nismo ga čakali, ker je bilo na obzorju nekaj oblačnosti in se tako ali tako ne bi prav dobro videlo, hkrati pa nas je čakala še pot nazaj in nismo hoteli hoditi po temi. Ko se sonce enkrat skrije za obzorje, se namreč stemni izjemno hitro. Dnevi na Sejšelih so kratki, ob 18h je že mrak. A glede na tempo, ki smo ga imeli, nam je to tudi popolnoma ustrezalo. Na plaži smo zidali »bim-bam-e«, tekali po plaži, pofotkali verjetno vsak kamenček in se nastavljali zadnjim sončnim žarkom. Bilo je res prekrasno. Na poti nazaj smo se ustavili v eni izmed redkih trgovin, kjer so prodajali sveže sadje in zelenjavo. Da je bil paradižnik pregrešno drag (10€/kg), nas ni odvrnilo od nakupa, saj smo po nekaj dnevih že prav hrepeneli po nečim kislem. Za večerjo smo zmazali vse in s kruhom pomazali še zadnjo kapljico kisa v skledi. Mmmmm… pogrešali smo domače okuse.

Zaradi prijetne utrujenosti od pohoda na Anse Georgette smo naslednje jutro začeli naš dan v malce bolj počasnem tempu. Timovo razposajenost sva z Andražem lahko za nekaj časa usmerila v pobarvanke, da sva v miru popila svojo jutranjo dozo kave. Le nekaj kilometrov proč od našega apartmajčka se globoko v gozdu skriva narodni park, kjer je del urejen v posebno območje, Valle dei Mai, z urejenimi peš potmi v gosti džungli. Res, tako gostega rastja in tako velikih listov palm v življenju še nisem videla. Je tudi eden izmed (samo še) dveh krajev na Sejšelih, kjer v naravnem okolju najdemo endemit, slavno palmo Coco de Mer. Poleg Praslina jo najdemo še na otočku Curieuse. Moške in ženske rastline so ločene, posebnost pa je, da so cvetovi in plodovi izjemno podobni človeškim reproduktivnim organom. Moški cvetovi so razporejeni v socvetje, dolgo tudi do 1m. Zreli plod pa je premera 40-50cm in tehta tudi do 30kg, vsebuje pa največje seme v rastlinskem svetu. Plod za zorenje potrebuje 6-7 let in dodatni 2 leti za kalitev. Nič čudnega, da povsod po otoku vidimo plakate in transparente, ki ozaveščajo o posebnosti te palme in spodbujajo k prijavljanju nezakonitega trgovanja s semeni. Svoje ime je palma dobila po legendi, ker naj bi njena semena na Sejšele prineslo morje. Na obalah otočkov so se zasadili in nastale so palme. Niso pa te palme edini endemit, ki jih v NP Valle dei Mai, ki spada na UNESCO-v seznam, najdemo – tam raste še pet drugih vrst palm, med krošnjami dreves in v podrastju pa najdemo tudi redko sejšelsko črno papigo. 

Osvežilni jutranji sprehod se je zaradi zanimivosti zavlekel v pozno dopoldne, da ne govorim o tem, da nas je prijazni ptič bulbul kar dolgo zabaval na razgledni ploščadi, medtem ko je zobal drobtinice piškotov, ki smo jih imeli za malico. Popoldne smo se odpravili na Anse Volbert, ker je tam obala prijetna in morje nizko za čofotanje. Na plaži je bilo nekoliko več domačinov in tudi sicer je bilo nekoliko več ljudi na cesti – poznalo se je, da je bil petek. Kljub prijetnim temperaturam, ko sije sonce, pa človeka kar malo zmrazi, ko sonce zaide in malce popihlja. Večer smo raje kot na plaži nato preživeli ob gledanju Robocar Poli risanke in iskali izgubljeno škropilnico iz kompleta igrač za na plažo. Ta je ostala zakopana nekje na plaži in morda jo bo čez nekaj let našel kak drug nadobudnež.

Nadaljevanje