Sejšeli, četrtič

Po spet enem izmed odličnih zajtrkov smo se s kolesi zapeljali do L'Union Estate parka – to je park, skozi katerega pot vodi do slavne plaže Anse Source d'Argent, za nekatere najlepše plaže na svetu. Na vhodu v park je potrebno plačilo vstopnine (115 rupij na osebo) in velja cel dan, ne glede na število vstopov ali izstopov. Na posestvu je moč videti ogromne plantaže vanilije in kopra, imajo pa tudi nekaj želv velikank, ki domujejo v ogradi. Pot nas je vodila po makadamski poti mimo nasadov palm, dokler nismo prispeli do restavracije, kjer smo kolesa morali parkirati, saj je od tu naprej dovoljeno le peš. 

Že sama peščena pot je bila speljana med ogromne balvane, spektakularna modra barva morja pa je bila že skoraj kaplja čez rob kičasti pokrajini. Ustavljali smo se vsakih nekaj metrov in vzdihovali, en razgled je bil lepši od drugega. Na koncu smo končno prispeli na slavno plažo, ki pa v primerjavi s potjo do nje, niti ni kaj pretirano posebnega. Da se ne bomo razumeli narobe – plaža je prekrasna, a pot do nje je tista, ki jemlje dih. Strinjala bi se, da je to eden izmed najlepših kotičkov našega planeta. Obiskovalcev še ni bilo veliko, zato smo se lahko po mili volji razkomotili na plaži in šli v vodo. A prav dolgo tam nismo ostali, raje smo šli nazaj po potki, tja, med tiste slavne ogromne balvane, z razgledi za v katalog sanjskih potovanj. Za kosilo smo se vrnili v apartma, a se kasneje spet vrnili. Ustavili smo se nekje po poti in med orjaškimi skalami počakali sončni zahod. Dan je bil prekrasen. Tim in Andraž sta non-stop skakala s skale, naredili smo ogromno jamo za bager in polulali brisačo. Ja, tipičen dan na plaži z dvoletnikom... zvečer se hitro stemni, zato smo morali po sončnem zahodu kar urno do koles. Kolesa nimajo luči, pa tudi sicer cesta ni osvetljena, tako da smo lovili zadnje atome svetlobe, ko smo zavili na našo ulico, kolesa pa na verando postavili že v trdi temi. Dan smo res izkoristili do zadnje minute.

Naslednji dan smo rezervirali izlet z ladjico na bližnje otočke. Pred dnevi nas je nek tip, katerega agencija ima same top ocene na Tripadvisorju, hotel nategniti, da ne vodi celodnevnih izletov, ker naj bi na nekem otoku odplaknilo pesek na plaži in so ostale samo skale (!?! – in kam naj bi izginil pesek?). Ni hotel povedati, da ima pač bookirane samo poldnevne izlete in da ga zato celodnevni ne zanimajo. K sreči nam je naša »land-lady« v apartmajčkih zrihtala enega tipa, lokalca, ki vodi te ture, da nas je peljal. Prišel nas je iskat nekaj po 9.uri zjutraj in z kolesom smo se odpeljali nekaj sto metrov stran do malega pomolčka, kjer je imel zasidrana svoja dva čolna. Kmalu smo ugotovili, da smo edini potniki in da bo celotna tura samo za nas. Oni so bili štirje, mi pa trije ☺ Odpluli smo nekaj navtičnih milj severneje do otočka Grande Soeur, imenovan tudi Sister's Island, kjer smo čoln zasidrali malce stran od obale, potem pa nas je nek lokalec prišel iskat z manjšim čolnom in nas peljal do obale. Gospodje so šli pripravljat žar za kosilo, nas pa je Theo peljal kakih 200m naprej na drugo stran otoka na čudovito plažo, ki smo jo imeli samo zase. Wow, prava rajska plaža, kot iz kakega prospekta za tihomorske otoke. Tam smo ostali kar nekaj časa, se slikali in uživali v razgledu. 

Potem smo se vrnili nazaj in Andraž je šel snorkljat ter se pridružil ostalim iz drugih čolnov, ki so prav tako parkirali malce stran od obale. Videl je kar veliko živopisanih ribic, malega morskega psa in morskega biča, žal pa so vse korale odmrle zaradi El Niña in pogled pod gladino je kar malce žalosten. Korale kot po kakšni bitki ležijo vsevprek, zlomljene od neprestanega butanja valov in kamnov. Kmalu zatem smo imeli kosilo. Pravi morski BBQ, za glavno jed smo imeli dve ribi, od tega je ena izgledala kot svinjski zrezek. Tudi okusa je bila precej »neribjega«, tako, da sem jo še jaz jedla, ki sicer ne maram rib. Za prilogo riž in dve izjemni solatki, za sladico pa banane in kokos. Mmmm, hrane toliko, da bi nasitilo kakih 10 ljudi, ne pa samo nas. Ob kosilu smo se s Theom zaklepetali v dolg pogovor o turizmu na Sejšelih, prebivalcih, njegovem življenju kot ponudniku izletov z ladjico in podobno. Bil je zelo razgledan in simpatičen mož. Ko se je izpod dreadlocksov na temnem obrazu zasvetil bel nasmeh, pa se mu je moral človek kar nasmejati, ker je bil tako simpatičen. Za vstopnino na ta otok se plača pristojbina 500 rupij/osebo, ker gre za zaprt park, kjer želijo naravo ohraniti tako, kot je, brez luksuznih resortov, prebivalcev ali preveč turistov. Zaenkrat jim to kar uspeva, otok pa je res zelo lep. Na njem ni prebivalcev z izjemo dveh skrbnikov, sem in tja pa človek vidi tudi kakšno želvo velikanko. 

Ker smo dovolj časa preživeli tu, smo se počasi odpravili naprej do otoka Coco. Tam naj bi se ponovno ustavili za snorkljanje, a se zaradi močnega toka in visokih valov nismo. Tim je bil od norenja po plažah tako upehan, da je kljub premetavanju čolna po visokih valovih zaspal le nekaj minut po izplutju, zato sem ostala z njim na krovu, Andraž pa je šel snorkljat ob Felicite otoku. Ta otok je prav tako zelo lep, vendar poln luksuznih resortov za razvajanje bogatašev. Skoraj nihče ni bil v morju, vsi so se kopali v privatnih bazenčkih ob hiškah. Težko življenje… a lahko jim je žal, saj je v morju ogromno življenja. Od pisanih ribic vseh velikosti in oblik, do morskih bičev in želv. Eno želvo je Theo tudi našel in jo pripeljal pokazat ostalim. Še Tima je zbudilo navdušenje nad tem morskim bitjem. Za Andražem sem v vodo šla še jaz in lahko rečem, da je bilo pod vodo skoraj tako lepo kot nad njo. Le odmrle korale so kazile popolno sliko. En fant, star kakih 10 let, ki je bil tudi član »naše posadke«, je Tima pod vodo božal po podplatih in se mu smejal, Tim pa itak ni razumel, kaj se ga dotika in je ves čas umikal nogice. Vsi so ga kar malce posvojili… in preden smo se dvakrat obrnili, že je bil dan okrog in čas je bil za odhod nazaj na La Digue. Na trdna tla smo stopili ob 16h in se potem še nekaj časa pogovarjali s Theom. Andraža je najbolj zmotiviral z izletom na velikega tuna, menda za dnevni izlet računa 400€/osebi, ulov velikanke zagotovljen. Za vas samo 300€, my friend. Ha ha ha, tale Theo je legenda. Poslovili smo se in se s kolesom odpeljali nazaj v apartma. Vsi smo bili utrujeni in v nogah smo še vedno imeli občutek pozibavanja čolna na valovih, zato smo večer preživeli bolj ležerno – malo smo kolesarili po otoku, šli v trgovino in opazovali katamarane v pristanišču, ki so pripeljali novo peščico dopustnikov na otok. 

Naš zadnji dan, ki smo ga v celoti preživeli na Sejšelih, je s sabo je nosil grenko/sladek priokus. Grenak zato, ker je La Digue res otoček, v katerega se človek mora zaljubiti, sladek pa, ker bomo kmalu spet videli domače in se vrnili v naš ljubi domek. Odločili smo se, da dan ponovno preživimo na obali Anse Source d'Argent, zato smo se zjutraj s kolesi zapeljali tja in uživali v prekrasnem vremenu. Ljudi je bilo malo, en par je neumorno pošiljal svojega drona sem in tja, bilo je nekako spokojno. Pravi odklop za še dokončno polnjenje baterij pred odhodom nazaj v realnost. Kosilo smo si zopet privoščili pri Mi Mum's, nato pa se po popoldanskem počitku ponovno vrnili na plažo. Poznalo se je, da je plima precej višja od prejšnjih dni, zato so bili večji deli plaž poplavljeni. A ker ni bilo veliko obiskovalcev, nismo imeli težav dobiti nekaj sence pod palmami. Kot vsak dan so fotografi tudi tokrat vozili mladoporočence okrog in jih slikali v vseh mogočih položajih ob ogromnih balvanih v zahajajočem soncu. Mi smo pa tudi, kot vse dni do sedaj, kopali jame v pesek in nalagali mivko v bager. Vsakemu svoje. 

Po sončnem zahodu smo se morali kar podvizati, ker se je mrak hitro spuščal na Zemljo. Do apartmajčka smo imeli kakih 15 minut in prišli smo že v trdi temi. 50m od naše hiške je majhna trgovinica, kjer smo se še ustavili za kruh in jogurt, nato pa se odpravili »domov«. Ko smo zajahali kolesa, se je v daljavi zaslišalo močno šumenje, začelo je pihati in praktično iz nič so začele padati velike dežne kaplje. V tistih 50m od trgovine do apartmajčka smo jo za eno samo sekundo unesli, da nismo bili popolnoma premočeni. V nekaj sekundah se je namreč razvila taka nevihta, kot je jaz v svojem življenju ne pomnim. Lilo je tako močno, da verjetno človek ni tako moker niti, če ga nekdo oblije s škafom. Ušli smo za mišjo dlako, pa čeprav smo bili tudi mi že kar mokri. Taki nalivi so se v presledkih nadaljevali do naslednjega jutra, še dobro, da smo dan lahko izkoristili do zadnje minute in je začelo padati šele zvečer. Naslednji dan smo morali do 10h zapustiti apartma, a smo prtljago lahko pustili tam. Šli smo do obale še po zadnje razglednice, se šli poslovit od bagerja in gasilskega avta, gledali kaos jadrnic v marini in si privoščili kavo s pogledom na morje. Vmes se je zjasnilo in pokazalo se je sonce. Andraž si je zaželel pico, zato smo šli v bližnjo to-go picerijo in dobili prav solidno pico! Ne le za sejšelske, pač pa tudi evropske standarde. Tim je bil že utrujen, a počakati smo morali, da se spravimo na katamaran, preden zaspi. Šli smo še po prtljago, nato pa v marino, kjer smo pred vkrcanjem morali počakati kakšne pol ure. A ker smo imeli Tima, so nas vkrcali prve. 

Odšli smo ob uri, hkrati pa smo izvedeli, da katamarana na Praslinu ne bo treba fizično zamenjati, pač pa se bomo le ustavili, da poberemo nove potnike. 10-minutna pot je minila brez težav, potnikov je bilo malo in preden smo se pravzaprav zavedli, smo že zapustili naš La Digue. Na Praslinu je vstopilo veliko več potnikov, pravzaprav so bili skoraj vsi sedeži zasedeni. A se je začela tudi enourna kalvarija čez razburkano morje, ki ga je za sabo pustilo nočno neurje. Valovi so bili tako veliki, da je ladjo prestavljalo za par metrov, po nekaj minutah vožnje pa mi je postalo že tako slabo, da sem komaj živela. Naredili smo še napako, da smo se usedli na tisto stran katamarana, kamor je sijalo sonce, tako da mi je bilo vroče in slabo hkrati. Tim je zaspal, Andraž ni bil prav daleč za njim, jaz pa sem posnemala Indijca, ki je sedel nasproti mene, in glavo naslonila na mizo in čakala… čakala… čakala in dihala, da bo čimprej konec. Zanimivo, da je pomagalo in slabost ni bila tako huda, kot je delovalo na začetku. Kljub vsemu pa sem bila neznansko vesela, ko smo končno pripluli v Victorio in se izkrcali. Zbudil se je tudi Tim in skupaj smo še malce počakali, da sem se nadihala svežega zraka, nato pa našli taksi, ki nas je odpeljal na letališče. Bili smo precej zgodnji za naš večerni let, po drugi strani pa prav dolgo ne bi morali biti več zunaj, saj so dnevi na Sejšelih kratki in bi hitro ostali »brez sonca«. Na letališču smo napravili bazni tabor v enem izmed kafičev na domestic terminalu, ki kljub modernemu izgledu presenetljivo ni imel oderuških cen. Tam smo si privoščili šejk in smoothi, jaz sem dobila tako kalorijsko bombo, da je niti polovico nisem mogla spraviti vase. Ko so na tablo končno napisali tudi naš let, smo se preobleki in ose dpravili skozi carino do terminala. Letališče je majhno, zato so tudi tranzitni časi zelo kratki. V suvenir shopu smo se znebili še zadnjih sejšelskih rupij, se vkrcali na avion in… zapustili Sejšele! Le kaj se je zgodilo z zadnjimi 14 dnevi, izginili so, kot da jih nikoli ni bilo… a ne v naših srcih, v naših srcih se jih bomo z nasmeškom spominjali za vedno.