Madeira, tretjič

V Zoni Velhi smo iskali primerno restavracijo za našo malico, a nas nikjer niso ravno prepričali. Cene so podobne, meniji skoraj identični. Ko smo tako že nekaj časa hodili, je Andražu prekipelo in je rekel, da se usedemo za prvo mizo in konec. Tim ni hotel več peš, zato ga je Andraž moral nosit, ker pa ni več med najlažjimi, rade volje verjamem, da mu je že presedalo. Usedli smo se na ulico pred super restavracijo Santa Maria in si privoščili odlično pico s Cezarjevo solato, za konec pa še jabolčni scramble, mmmm… Porcije na Madeiri so relativno velike, zato smo se vsi trije kar dobro najedli. Zapustili smo Funchal in še preden smo dobro zapeljali na hitro cesto proti vzhodu, je Tim že omagal. Odpeljali smo se do skrajne vzhodne točke, rt sv. Lovrenca. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, saj je bilo oblačno, a Andraž seje kljub temu odpravil malce pomešat med ostale pohodnike, ki jih je tu zelo veliko, s Timom pa sva počivala v avtu. Ko se je vrnil in kazal slike, ki jih je posnel s telefonom, mi je kar malce zastal dih. Območje rta sv. Lovrenca je namreč zaprto za avtomobile, gre za gričevit rt, ki je zelo priljubljen med pohodniki. Več ur trajajoča pot od parkirišča do slavnega rdečega svetilnika je za mnoge prava poslastica, čeprav za prekrasne razglede na zalive in veličastne čeri ni treba tako daleč. Mogoče pa se nam nasmehne sreča in prihodnji dan uspemo to čudo narave videti v sončnih žarkih…

Odpravili smo se nazaj proti zahodu in se spustili do morja v mestece Canical, kjer domuje slavni muzej kitov. Ta je razdeljen na dva dela, prvi je namenjen predstavitvi kitolovstva na Madeiri, drugi pa kitom in morskim sesalcem na splošno. Zanimivo je, da so na steni tudi portreti vseh madeirskih kitolovcev, pa nisem mogla ravno razbrati, ali v smislu časti ali črne table. V tem delu se prav dosti nismo zadrževali, ker je bilo kar natančno prikazano, kako so kite lovili, jih mesarili in kaj so z njihovim mesom in drugimi ostanki počeli. Raje smo se odpravili v drugi del, koder so s stropa viseli številne modeli kitov in delfinov v skoraj naravnih velikostih. Bil je precej bolj interaktiven del od prvega, na raznih koncih je bilo prek videov in panelov prikazano življenje kitov, njihova anatomija, evolucija, zanimivosti. Ta prostor mi je bil še posebej všeč, ker sem mahnjena na kite, pa tudi Tim se je nekoliko umiril, tako da sva z Andražem lahko tudi kaj pogledala.

Zanimivo je to, da obiskovalcev sploh ni bilo, poleg nas jih verjetno ni bilo več kot 5 v celem muzeju. Pa še ti so hitro odšli. Bilo me je prav malo strah, da nas ne bodo pozabili in muzeja z nami vred zaklenili. Je pa to muzej, v katerega bi se z veseljem ponovno vrnila, če še kdaj pridemo na Madeiro. Zadnje atome energije smo šli po obisku muzeja sprostit še na igrišče pod letališčem. Pod več deset metrov visokimi stebri, na katerih stoji večji del pristajalne steze, je namreč urejen športni park s številnimi igrišči, ogromno parkirišče in prostor za barke. Za simbolično parkirnino 50 centov smo se podali med megalomanske stebre in nekaj časa preživeli pri igralnem centru za najmlajše. Nekaj mora od Madeire imeti pa tudi Tim (poleg plišastega delfina, ki si ga je izbral v trgovinici v muzeju kitov). Vidi se, da športni park pod letališčem ni star, a prav zelo vzdrževan pa park ni. Klopce so umazane od zemlje, ki jo veter nosi od vsepovsod, streha recepcije prav tako, ograje so strgane, skratka, deluje nekoliko zanemarjeno in pusti kar nekoliko grenak priokus, čeprav je ideja odlična in tudi obisk domačinov velik.

Ker smo prejšnji dan našemu juniorju obljubili, da se bomo gotovo šli peljat z »jajčki«, smo to storili takoj naslednji dan zjutraj. Jutro je napovedovalo krasno vreme, zato smo se odpravili v center Funchala, kjer naju je s Timom Andraž pustil pri vznožju vzpenjače, sam pa se je na Monte, končno postajo vzpenjače, podal z avtom. Ker smo imeli potem namen iti na rt sv. Lovrenca, nismo hoteli izgubljati časa za povratno vožnjo nazaj, pač pa kar takoj odbrzeti tja. Enosmerna karta za odraslega stane 11€, povratna pa 16€. Otroci do 6 let so k sreči brezplačni, tako kot vse plačljive znamenitosti, ki smo jih na Madeiri obiskali. Tako sva se usedla v »jajčka« in že čez nekaj sekund sva letela visoko nad hišami Zone Velhe. Wow, kakšno popotovanje! Tim je zvedavo opazoval okolico, jaz pa sem občudovala razgled. Višje, ko sva se dvigala, lepši je bil. Nekaj časa sva se še vozila nad strehami hiš, nato nad cesto in vrtovi, na vrh pa sva prispela po kakšnih 20 minutah vožnje.

Monte se je že kopal v dopoldanskem soncu, obiskovalcev pa še ni bilo. Andraž je parkiral malce dlje ob cesti in nama čez nekaj minut prišel naproti. Dejal je, da se počuti kot v Top Gearu, ko so člani oddaje tekmovali, kdo bo s katerim prevoznim sredstvom prej na cilju. Tokrat je zmagala vzpenjača J Glavna zvezda Monteja, vasice nad Funchalom, ki od glavnega mesta pravzaprav niti ni ločena, je cerkev Naše Gospe, ki se jo vidi tudi z obmorske promenade v mestu. Gre za repliko cerkve, ki jo je leta 1748 podrl potres, sicer pa velja za romarsko središče Madeire. Iz nove zgodovine je poznana predvsem po tem, da je v eni izmed kapel pokopan zadnji habsburški monarh Karel I. Po razpadu Habsburške monarhije so ga izgnali na Madeiro, tam pa je nekaj let po prispetju nesrečno zbolel in umrl. Sprehodili smo se po številnih stopnicah do cerkve, tam pomalicali sladko pomarančo, ki nam jo je v apartmaju za dobrodošlico pustila lastnica, in se počasi vrnili. Vmes smo opazovali turiste, ki so glasno vzklikali, ko so se iz Monteja po cesti spuščali z ogromnimi pletenimi sanmi, ki sta jih »upravljala« dva gospoda, oblečena kot gondolierja v Benetkah. Na trenutke je bila cesta kar strma in ozka, zato je za spust nedvomno potrebno kar precej poguma. 

 

Mi smo lovili sonček, zato smo se odpravili poravnat račune na rt sv. Lovrenca, ko nam vremen ni bilo najbolj naklonjeno. Čez dobrih 20 minut smo že pakirali na začetku pohodne poti in se odpravili proti rtu. Celotna pot traja vsaj kake 4 ure in popotnika na koncu nagradi s prekrasnim svetilnikom, a naše ambicije niso bile tako visokoleteče. Do znamenitih čeri bo več kot dovolj sprehoda. Vmes smo zavili iz glavne poti in šli na malico do bližnje razgledne točke. Oblaki so se razkadili, posijalo je sonce in Andraž je ves vesel spravil drona v zrak. Midva s Timom sva pa jedla. Skoraj toliko, da sva komaj kaj pustila Andražu. Rt sv. Lovrenca je res prekrasen, obiskovalca pusti brez besed.

Pot smo nadaljevali naprej po poti, zadnji spust pa sva s Timom opravila sama – Andraž je namreč šel na bližnji grič, od koder se je lepo videli na zaliv in okoliške vzpetine. Seveda je tudi šel posnet nekaj kadrov z dronom. Ampak se je izplačalo, posnetki, ki sva jih gledala zvečer, so res spektakularni – kot je spektakularen rt sv. Lovrenca. Enkrat mu je dron celo vzel veter, Andraž je rekle, da je bil prepričan, da je drona izgubil – na telefonu je ekran počrnel in kakih 30 sekund ni bilo ne duha ne sluha o dronu. A ga je potem z vztrajnim pritiskanjem na gumb »home« uspel rešiti in pripeljati nazaj, čisto na slepo. Mene bi verjetno vmes že zadel infarkt. Dan je bil lep, je pa tudi pihalo, zato z dronom res ni bilo heca. Andraž se nama je nato po svoji mini dogodivščini pridružil pri zalivu s čermi in skupaj smo se odpravili nazaj.

Povsod po otoku smo videli ogromne nasade banan, ki so se vzpenjale po umetnih terasah. Tim ni in ni hotel zaspati, zato smo se po poti do Funchala ustavili še pri miniaturni repliki Kristusa iz Rio de Jeneira v mestecu Canico. S podstavkom vred je visok kakih 12-15 metrov, stoji pa na visoki pečini nad morjem, od koder so razgledi res fantastični, sploh na tak krasen dan. Odpravili smo se do botaničnih vrtov Jardim Botânico da Madeira in Tim je k sreči oči zatisnil le nekaj minut prej. Noro naporno bi ga bilo nositi, še težje prenašati. Ker Andraž ni ravno ljubitelj flore, je s Timom počakal v avtu, jaz pa sem si vzela čas in si ogledala vrtove.

Bolj kot same vrste rastlin je impresivna njihova lega nad mestom. Vrtovi so urejeni v številnih terasah, vsak predel pa je tematsko obarvan. Najbolj znamenit je nasad v obliki geometrijskih likov s pogledom na Funchal. Ne glede na to, da smo bili februarja in da smo večinoma imeli oblečene vsaj vetrovke, če že ne bundice, pa človeku kar zakuha, ko se sonce upre v otok. Kar dobro sem se namreč preznojila, ko sem se sprehajala po terasah gor in dol. Tim se je ravno zbudil, ko sem se vrnila do avta, zato smo jo mahnili nazaj proti Funchalu.

Z ogledi glavnih znamenitosti smo zaključili, zato smo si v Zoni Velhi privoščili ogromen banana split. Hoteli smo sicer še v Ronaldov muzej, a ker je ob nedeljah zaprt, smo se samo slikali pred njegovim kipom in šli lovit zadnje sončne žarke na tlakovane ulice starega Funchala. Prekrasen zaključek še enega prekrasnega potovanja, polnega presenečenj. Madeira nas je navdušila v vseh pogledih.