Madeira, drugič

Ker se ni obetalo ravno lepo in jasno vreme nikjer na Madeiri, smo pri zajtrku sklenili, da odrinemo v višjeležeči predel Paul de Serra, kjer je veliko pohodniških poti ob levadah. V mislih sem imela obisk ene prav posebne in sicer iz Rabacala do slapa Risco. Štartali smo iz oblačnega in meglenega Finchala proti Sao Vicenteu. Nekje na sredini poti proti notranjosti otoka smo zavili iz glavne ceste in se začeli vzpenjati po serpentinasti cesti iz ozke doline proti vrhom sosednjih gričev. Vedno bolj smo se približevali megleni kapi, ki je pokrivala Madeiro in upala sem, da ne bomo hodili ravno v pasu, kjer se popolnoma nič ne vidi. Pojma namreč nismo imeli, kam sploh gremo. Cesta je vodila navkreber kar nekaj kilometrov, bila je zavita in se kar nekajkrat zarila skozi tunele. Na vsakih nekaj kilometrov smo opazili table, ki so opozarjale na padajoče kamenje in v tisti megli je na trenutke situacija izgledala kar malce strašljivo. To, da nismo nikjer srečali nikogar, ne bi prav posebej poudarjala. Še nekaj ovinkov in prebili smo meglo, na vrhu pa nas je pozdravilo sonce in na desetine vetrnic, ki so se kopale v dopoldanskih žarkih. Tega res nismo pričakovali. Na vrhu nas je čakala prostrana planota, ki se je prav bleščala v soncu. Navdušenja nismo mogli skriti. Tako smo se vozili še nekaj minut do parkirišča, ki naznanja izhodiščno točko za pohode ob levadah. Dlje od tu se z avtom ni dalo.

Parkirali smo našega »Sejata«, bil je verjetno kaki deseti avto na parkirišču. Zunaj prav toplo ni bilo (6 stopinj), a smo se kljub temu odpravili. Do planinske koče Rabacal, ki leži kakih 150 metrov višinske razlike nižje od glavne ceste, se sprehajalec lahko poda peš, lahko pa se za 5€ na osebo za povratno pot zapelje tudi s kombijem, ki nepretrgoma povezuje parkirišče s kočo. Glede na moje nosečniško stanje in malega mulca smo se odločili, da se do koče zapeljemo s kombijem in ne bi se mogli odločiti bolje. Na poti smo srečevali skupine, ki so se na pot podali peš, rekla bi, da traja verjetno kake pol ure. Prehiteli smo vse in h koči prišli med prvimi, naš sprehod po levadi smo opravili skoraj popolnoma sami. Pot se takoj na začetku nekoliko spusti, nato pa se po ravnem nadaljuje do 100 metrov visokega slapa, ki v kanjon pada v dveh etažah.

Makadamska pot je dolga približno 1,2 kilometra in je odlična za potep z otroki, hkrati pa na koncu postreže z res izjemnim slapom. Ta levada se odcepi tudi na drugo, ki pelje do t.i. 25 izvirov, ki je nekoliko daljša, a se obe da skombinirati v en izlet. Bili smo skoraj sami, zato je Andraž nad slap poletel z dronom in posnel ozko dolino, ki se je odpirala proti zahodnem delu otoka. Drugače kot z dronom se sploh ne vidi, kako slap po prvem padcu napolni tolmun in šele od tam dalje globlje v kanjon. Pred slapom je tudi manjša ploščad, kjer sva s Timom hranila ptičke z drobtinicami od piškotov in jih nato plašila. Sonček je sijal, razgledi so bili fantastični in neštetokrat smo si rekli, da se je ta dan res izplačalo tvegati s tem našim mini športnim dnem. Čez kakšne pol ure so k ploščadi začeli prihajati prvi pohodniki in ker se med ostalimi nismo prav dobro počutili, smo jo počasi mahnili nazaj. Ko smo se vračali, smo srečali veliko ljudi in še dobro, da naš mali popotnik zjutraj vstaja zgodaj, da smo vedno ob 9h že v polnem teku.

V koči smo si privoščili malico: jaz sem jedla neko tipično pito iz paradižnikov, sira, čebule in oliv, Andražu pa je zadišal sendvič. Tim se ni mogel najesti mojih paradižnikov in mi je pojedel skoraj vse, kljub temu, da ni bilo dolgo tega, ko je zmazal celo banano. Koča pa taka, daleč stran od našega pojmovanja planinskih koč, rekla bi celo, da bolj spominja na »brunch« restavracijo kot pa pohodniško točko. Ko smo se okrepčali, smo odšli do kombija, ki nas je že čakal in odpeljal nazaj. Prav presenečeni smo bili, ko smo videli nabito polno parkirišče, na katerem je zdaj bilo parkiranih vsaj kakih 200 vozil, še pred nekaj urami pa smo bili tam skoraj sami. Še en razlog, zakaj se je na izlet dobro odpraviti zgodaj. Odpeljali smo se nazaj do vetrnic, tam posneli še malce pokrajine z dronom in se zapeljali nazaj proti severni obali. Ker je bila napoved slaba za cel otok, smo dan nameravali izkoristiti za ogled Centro do Vulcanismo v Sao Vicenteu.

Tim je po poti zaspal, na severni obali pa nas je čakalo prijetno presenečenje – sonček! Tako smo se zapeljali do Ponta Delgade in tam z ene izmed razglednih točk ponovno pretegnili krila naši čebeli. Visoki klifi, razburkan ocean, sonček… človek se tega res nikoli ne more naveličati. Pri Centro do Vulcanismo se je Tim prebudil in šli smo kupit vstopnice. Prvi del centra je namenjen izobraževanju glede vulkanov, nastanka Madeire in sosednjih otokov ter nekaj filmov in 3D predstavitev. Prostori sicer niso napačni, bi pa lahko filmčke posodobili s kakšno 4K tehniko, ker sem se počutila kot kakih 20 let nazaj v idrijskem kinu. V drugem delu so nas popeljali še v jamo, ki pravzaprav ni prava jama, nastala je »le« 800.000 let nazaj med zadnjim vulkanskim dogajanjem, in gre le za rokav, kjer je v podzemlju tekla lava. Ko je lava odtekla, je za njo ostal dolg rov.

Sprehod po jami je trajal kake pol ure, venomer pa mu pot križa mali potoček, ki so ga na nekaterih mestih umetno zajezili, v vodo pa iz nekega neznanega razloga dajali hladiti košare z buteljkami vina. Za naše slovenske pojme, ki imamo Postojnsko jamo na pragu, je bil ta Centro do Vulcanismo kar precej brezvezen. Pač rov. Zaradi velikega človekovega poseganja (urejena betonska pot, stopnice, nešteto luči, umetno zajezeni potoček ipd) je tako, kot bi te peljali v en bunker. Skratka, lahko bi izpustili. Ker smo tako na poti zapravili že cel dan, smo se odpravili nazaj proti Funchalu, tokrat skozi dolg predor po hitrejši poti. Vsem so se namreč že močno cedile sline ob misli na makarone, ki smo si jih za večerjo pripravili v našem začasnem domovanju.

Za naš predzadnji dan smo se odločili, da se sprehodimo po glavnem mestu Madeire, Funchalu. Ker smo spali na obrobju, se nam nikamor ni mudilo. Zapeljali smo se v center ob obalo in tam parkirali v garažni hiši. Najprej smo si šli ogledat trdnjavo sv. Jakoba, ki s svojo živo rumeno barvo prav sveti med ostalimi zgradbami. Obvezno je bilo seveda tudi vreči nekaj kamnov v morje. Opazovali smo vzpenjačo, ki je gondole vozila iz obale nekaj kilometrov navkreber do cerkve Monte. Ta izlet bomo prihranili za naslednji dan, čeprav je Tim na vsak način želel v »jajčka«. Sprehodili smo se po starem delu Funchala Zoni Velhi in se izgubljali med ozkimi ulicami. Gostinci so ravno pripravljali mize in zaspano brisali stole, mi pa smo občudovali mestece, božali potepuške mačke in tulili vsakič, ko smo videli gondolo, ki se je peljala visoko nad strehami hiš. Oblačnost se je malce trgala in ravno prav razkadila za malico na bližnji klopci, kjer so gospodje igrali karte. To je bil prizor: dva para moških sta igrala karte, neko »glasno« igro, kakih 10 gospodov na stopnicah nad njimi pa je glasno komentiralo in se zabavalo ob opazovanju igre.

 

Ogledat smo si šli tudi znamenito tržnico in kljub temu, da nismo bili ravno med najbolj zgodnjimi, smo vseeno videli ogromno rib in eksotičnih morskih živali. En gospod je imel na pultu tako velikega tuna, kot jih kažejo na Discovery Channelu. Tima so ribe še kar prevzele, mene pa bolj živopisano sadje v zgornjem nadstropju, kjer se je kar trlo domačinov in turistov. No, tam so nas tudi oropali ob belem dnevu – pa ne zares, pač pa zato, ker so nam za en mango, dve tomato-pasijonki in eno ananas-banano zaračunali skoraj 17 evrov! Torej, ko se odpravljate na tržnico v Funchalu, si vzemite čas in samo degustirajte, bo precej ceneje… A tržnica je brez dvoma vredna ogleda, sadje je res eksotično in zelo dobro. Ananas-banana nas je s svojim videzom še najbolj navdušil, gre za zelen luskast sadež, po obliki podoben banani, pri okusu in teksturi pa prevladuje ananas. Mislim, da so izbrali kar primerno ime zanj…

Sprehodili smo se po eni izmed glavnih ulic do cerkve Se in skakali po temnih pločnikih z belimi ornamenti – takšnimi, kot jih imajo v Lizboni. Odločili smo se, da si gremo pogledat še park Jardin in potem po obmorski promenadi nazaj v Zono Velho na opoldansko malico. V parku so na ta dan ravno imeli sejem, kjer so povečini prodajali ročno izdelane stvari – od ogrlic in ostalega nakita, do lesenih igrač, kvačkanih živalic in še in še. Park pa sam po sebi nič kaj posebnega, zato smo se počasi od njega poslovili. Nekoliko je pihalo, a ne preveč, tako da smo v pristanišču lahko opazovali windsurferje, ki so se učili jadrati. V daljavi smo opazili tudi sloviti Ronaldov muzej CR7, v katerem je hotel in več kavarn, a smo bili namenjeni v nasprotno smer.

Nadaljevanje