Mauritius, drugič
Naslednji dan se je kisal, preden se je sploh dodobra začel, zato smo se odločili, da mahnemo pogledat na sever, če imajo gor kaj sonca. Blizu Port Luisa smo se v mestecu Moka ustavili na starem kolonialnem posestvu Eureka, ki predstavlja življenje, kot so ga na Mauritiusu živeli nekoč- Notranjost dokaj dotrajane zgradbe je urejena tako, kot da bi pred slabimi 200 leti stanovalci samo odšli in vse pustili za seboj. Zunaj je med dve ogromni živi meji iz palm ujet lep parkec, kjer je Tim v miru lahko sprehajal svoj voziček. Jaz pa, razen blatnih japonk, od mini trekinga do bližnjih slapov nisem imela nič. Tu na Mauritiusu iz vsake luknje, kjer teče malo vode, naredijo »slap«. Komarje je pregnalo glasno grmenje izza sosednjega hriba, prav tako pa tudi nas. Kam pa zdaj? Naprej, za nosom. Za seboj smo pustili prestolnico in zaradi naliva tudi botanične vrtove. Ustavili smo se šele na skrajnem severu na plaži Mont Choisy, kjer je končno nehalo liti in smo se lahko malce pozabavali na osamljeni plaži. Za veselje ne potrebuješ sonca, če kanglico in lopatko. Na kak kilometer dolgi plaži smo bili popolnoma sami, a ne za dolgo. Po dežju so se kot gobe po dežju po plaži začeli sprehajati ljudje, večina jih ni mogla skriti nasmeška ob pogledu na našega malega junaka. Kako zelo je bil zaposlen z mivko! Severni del je najbolj turistično razvit, tam najdemo največ hotelov in turistične infrastrukture na otoku. Kljub temu niti enkrat nismo imeli občutka, da smo na kakšnem obljudenem kraju. Mogoče gre to pripisati terminu našega potovanja, morda pa je to vseeno še skriti raj nekje v Indijskem oceanu…
Preden bi nam med prsti zrasla plavalna kožica, smo se odpravili nazaj. Nebo je še vedno grozilo k nevihtam, a mi se nismo dali. Ustavili smo se v botaničnem vrtu, čigar ime je nemogoče izgovoriti - Sir Seewoosagur Ramgoolam. Najbolj je znan po ogromnih lokvanjih v enem izmed ribnikov, fotografije teh zelenih plavajočih letalonosilk za muhe so zaščitni znak vrta. Vzeli smo voziček, se dodobra namočili z repelentom proti komarjem in šli. Ta botanični vrt je precej manjši od tistega v Kandyju na Šrilanki, pravzaprav je bolj park kot botanični vrt. Ima nekaj drevoredov, »palmoredov«, ribnik z roza in ribnik z belimi lilijami, baobab in seveda tisti znani ribnik z ogromnimi lokvanji. Prav tam nas je ujel dež, zato smo nekaj minut vedrili kar pod eno izmed palm. Videli je bilo, da so območje v zadnjih dneh zajele kar precejšnje padavine, saj je bilo veliko površin pod vodo. A za nas to ni predstavljalo težav, saj smo bili v japonkah in smo mirno zakorakali v luže. Le želvam velikankam in srnam v ogradi so poplave prizanesle. Po krajšem sprehodu smo se vrnili nazaj in ob vhodu občudovali azijske turiste, ki so v botanični vrt stopali v lepih sandalih in svetlih supergicah. Imela sem občutek, da jih bodo še močno čistili zvečer… Na poti nazaj v našo preljubo vasico La Gualette smo se imeli namen ustaviti še v prestolnici, a smo zaradi močnega dežja morali ta postanek odpovedati. Menda je predel tik ob pristanišču zelo ljubek. Po obveznem postanku na bližnji bencinski črpalki (plenice – kava – malica) smo se vrnili nazaj v naš raj.
Ko sem naslednje jutro pogledala skozi okno, nisem mogla verjeti svojim očem: SONCE! Po zadnjih treh dnevih oblačnega in deževnega vremena, ki mu ni bilo videti konca, je bil to pravi bazam za dušo. Še preden bi si vreme premislilo, smo si pripravili zajtrk na terasi in opazovali majhnega rdečeglavega ptička, ki nam je vsako jutro prišel ukrasti kakšno drobtinico. Za ta dan smo planirali obisk čajne plantaže, a v takem dnevu prav gotovo ne bomo hodili po hišah. Odšli smo na plažo na naš preljubi Le Morne in se utaboril pod ogromno drevo, da nam je senco nudilo cel dan. Nikjer ni bilo žive duše z izjemo varnostnika bližnjega resorta, ki je pazil, da kdo iz javne plaže slučajno ne bi uporabljal hotelskih ležalnikov. Sicer pa so vse plaže na Mauritiusu javne, tudi tiste, ki so v neposredni bližini resportov. Lahko se kopaš kjerkoli, je pa res, da se zadrževati višje ob obali ne smeš, kjer so površine zasebne. Modro nebo z nekaj osamljenimi puhastimi oblački, pred nami pa tisto pravo tropsko modro morje. Tisto, ta pravo. Oh, kako sem bila vesela. Saj ne, da smo na Mauritius prišli samo ležat na plažo, a vseeno bi lagala, če bi rekla, da mi rajske plaže ne pomenijo prav nič. V daljavi sem opazovala znani surf-spot one eye, pred sabo gledala turkizno modro morje, vetrc je nežno bril v krošnjah iglavcev… za take dni se živi! Tudi Andraž ni mogel skriti nasmeška, Tim pa… ah, Tim pa je itak užival s svojo kanglico in lopatko. Da je vreme na Mauritiusu mikro narave, priča dejstvo, da smo mi na polotočku Le Morne cel dan imeli sonce, le nekaj kilometrov stran v La Gualette pa je cel dan pomalem zalivalo. Popoldne je začelo pihati in kmalu so se od nikjer pojavili surferji in kajtarji, ki so šli na odprto morje jezdit valove. Sonce se je počasi, a vztrajno spuščalo proti horizontu, prav tako pa tudi Timove veke. Ta dan si nismo umili zob.
Zjutraj smo ujeli sončni vzhod in se hitro odpravili na pot. Odpravili smo se skozi narodni park Black River mimo Grand Bassina na vhodno stran otoka. Na zahodni strani smo za seboj pustili lepo vreme, v notranjosti pa naleteli na meglo in dež. Je to sploh mogoče? A bolj ko smo se približevali obali, lepše je postajalo vreme. Po dobri uri vožnje smo že iskali parkirišče ob plaži Point d'Esny. Šlo naj bi za eno izmed najlepših plaž na Mauritiusu, a jo z razliko od drugih od ceste loči nepretrgana veriga luksuznih hišk, vikendov ali butičnih hotelčkov. Do plaže je mogoče le peš skozi ozke, komaj kak meter široke predorčke med stavbami. Javnega parkirišča ni nikjer, je pa vseeno veliko hišk zapuščenih ali v delu, tako da smo avto pustili kar pred eno izmed njih. Plaža je dolga in ozka brez kakršne koli sence in sonce je zjutraj že močno pripekalo. Spet smo bili skoraj sami na celi plaži in taka intima nam je izredno ustrezala. Tim se je zamotil po svoje, midva pa sva ga izmenjaje čuvala. Plaža je bila res lepa, s kristalno čistim morjem, ki je v zalivu nudilo zavetje nekaj čolnom. Vsake toliko časa je kakšen peljal tudi mimo in vzbudil Timovo pozornosti.
Ko se je sonce dvignilo že kar visoko, smo plažo zapustili in šli naprej do druge, Blue Bay. Plaža je v obliki črke U in ograjena z bojami, skratka, nič posebnega. Kar pa je posebno, je okolica poleg plaže. Celoten zaliv je namreč čudovite modre barve v vseh možnih odtenkih, ravno prav divji s skalami, ki padajo v morje, in ravno prav osamljen. Utaborili smo se v senco pod iglavce in občudovali okolico. Nad nami so vzletala letala iz bližnjega letališča in prav čuden zvok je zadonel vsakič, ko je avion odletel mimo. Z ogromno porcijo narezanega tropskega sadja iz bližnje stojnice smo pomirili želodčke, ki so se pritoževali nad (pre)dolgo pavzo od zajtrka.
Ko smo se vrnili v avto, je bil ta kljub temu, da je stal v senci, tako razgret, da je bil Tim po minuti čisto rdeč v glavo, ko smo ga posedli v sedež. Kljub temu je bil tako utrujen, da je kmalu zaspal. Zapuščali smo vzhodni del in se po cesti, ki vodi po južni strani otoka, vračali nazaj. Na Mauritiusu imajo ceste zelo dobro urejene, vzdrževane, nove. Precej bolj, kot pri nas, zato potovanje hitro mine. Vmes smo se ustavili še v La Vanille Nature Parku, nekakšnem živalskem vrtu. V parku imajo namreč ogromno krokodilov, želv velikank, opic, legvanov in ostalih tropskih živali. Celoten park je vkomponiran v pravo džunglo, ki obiskovalce varuje pred žgočim soncem. Ko smo se tako sprehajali, sem pomislila, da je še dobro, da smo v začetku potovanja imeli nekoliko slabše vreme, da smo si vsaj ogledali otok. V takšni vročini in vlagi bi težko obiskali vse, kar nam je uspelo videti. Obisk parka smo začeli pri krokodilih, med katerimi je bilo tudi nekaj tako velikih, da bi z lahkoto pojedli človeka.
Nadaljevali smo v ogromno ograjeno območje z želvami, ki je pravzaprav ključni predel parka. V ogradi je res nešteto velikank, kamorkoli si pogledal, same želve. Velikanke vseh velikosti, od tistih, ravno izleženih iz jajc, do tistih nekaj stoletnih. Pri vhodu smo kupili nekaj vej z listi za hranjenje in takoj, ko smo se pojavili, so se vse želve začele obrnile k nam in se začele približevati. Najhitrejša je bila ena taka res ogromna. Tim jo je od začetka opazoval bolj od daleč in na začetku ni bil ravno prepričan, če gre za sovražnika ali prijatelja. Z eno vejico je hodil okrog, ki mu jo je želva spretno izmuznila iz rok, on pa je ves razočaran ugotovil, da mu je požrla igračo. Otroci smejo želve tudi jahati, a Tim ravno preveč navdušen nad tem ni bil. A kmalu se je sprostil in čeprav je še pred nekaj minutami bolj z rezervo opazoval ta počasna in nerodna bitja, jim je kasneje skoraj že zlezel pod oklep. Prijazne velikanke so igro mirno prenašale, nekatere celo tako zelo, da so vmes zaspale. Ker je bilo Tima potem skoraj nemogoče krotiti, sva se z Andražem odločila, da želvam pustimo spati.
Izhod je potekal skozi muzejček o ptiču Dodu in želvah. Ste vedeli, da Dodo pomeni »neumen« ptič? Tako so ga namreč poimenovali Portugalci v 16. stoletju, ko so prispeli na otok. Gre za prvo živalsko vrsto, čigar izumrtje je bilo dokumentirano in jasno naslovljeno kot posledica človeškega dejavnika. Izumrl je le slabih 200 let po odkritju, ker so ga ljudje lovili za hrano. Bil je lahek plen, saj je bil zvedav in neletalec. Po kamnitih potkah smo se sprehodili mimo ograd s še več želvami, krokodili, opicami, lemurji in legvani, zunaj pa nas je čakala še mini kmetija z nam domačimi ovcami, kozami, zajci, kokošmi in racami. Končno nekaj, kar je Tim poznal! To je bilo veselje! Pred odhodom v domov smo se ustavili na kajtarski plaži Le Morne, ki se nahaja čisto na koncu polotoka. Pihalo je ravno prav, da so se prebudili vsi kajtarji in prekrasno je bilo videti na desetine kajtov, ki so lebdeli v zraku. Tim je v sanjah to noč prav gotovo kajtal, saj ni mogel odvrniti pogleda od teh letečih pošasti.
Comments