Mehika, petič
Naša naslednja postojanka mehiškega potepanja je bilo arheološko najdišče Palenque, vendar nas je do tja čakala še utrujajoča in dolgotrajna vožnja. Iz visokogorja, polnega iglastega gozda, smo se počasi začeli spuščati in okolica okrog nas se je bliskovito spreminjala. Videli smo smreke, kmalu zatem obsežne listnate gozdove, savane, na koncu pa smo se pripeljali v pravo džunglo. Na poti smo se ustavili pri čudovitih slapovih Agua Azul, kar v majevskem jeziku pomeni »modra voda«.
Živahna igra vseh barv se stika v sinje modro reko in rjavo-rdeče kamenje, strugo pa obdaja mogočna džungla, iz katere prihajajo raznorazni glasovi divjih živali in šumenje listov dreves. Domačini so se v večjih tolmunih kopali in vabili obiskovalce, naj se jim pridružijo. Svoj čas sem raje izkoristila za ogled slapov iz vseh razglednih točk in si kasneje privoščila tradicionalno mehiško »torto«, sendvič s piščancem in mešano zelenjavo. Mmmmm, my favourite! Po ogledu slavnih karkad Agua Azul smo nadaljevali pot v osrčje džungle do mesta Palenque. Mesto je nastalo izključno zaradi turizma, ki ga je v te kraje privabilo istoimensko arheološko najdišče le nekaj kilometrov stran. Omeniti velja, da gre za obrobje džungle, ki se nato nadaljuje v Gvatemalo, od mehiško-gvatemalske meje pa smo bili oddaljeni le kakšnih 60 kilometrov .
Ko smo se zjutraj zbudili, skoraj nismo mogli verjeti svojim očem, ker je deževalo in temno sivo nebo ni delovalo zelo optimistično. Malce zaskrbljeni in slabe volje zaradi vremena smo se odpravili proti znamenitim ruševinam, kjer pa je popolnoma nehalo deževati, ko smo stopili iz avtobusa. Palenque ima zelo strateško lego, saj jo iz zadnje strani obdaja džungla, spredaj pa se pogled razprostira na bližnjo ravnino in manjše hribčke. Glasovi opic iz džungle so preglasili ptičje petje in na trenutke se je zdelo, da v gozdovih prebivajo prave pošasti, ne pa opice. Tu raste tudi drevo, ki so ga domačini poimenovali »drevo turistov«. Zakaj? Njegovo deblo sčasoma postaja rdeče in se v nekem obdobju začne luščiti z drevesa – podobno kot turiste opeče sonce in se jim kasneje lušči koža.
Na najbolj znano piramido v Palenquah, Tempelj napisov/inskripcij, nismo smeli, smo pa izvedeli zanimivo zgodbo o največjem vladarju v Palenqah, Pacalu. Poročil naj bi se s svojo lastno materjo in imel eno nogo krajšo od druge. Ve to so arheologi odkrili iz nešteto hieroglifov in stenskih poslikav, ki krasijo to večno mesto. Ruševine se razprostirajo na 30 kvadratnih kilometrov, za turiste pa je odprt le dober kvadratni kilometer z najbolje ohranjenimi templji. Ob prihodu arheologov so bili skoraj vse grobnice in templji že izropani, razen dveh – Templja napisov in Templja rdečkaste kraljice. Za Tempelj napisov je namreč znano, da je bil vhod v grobnico zaprt s ploščo, rov do groba Pacala pa je bil zasut. Arheologi so se leta trudili, da so odkopali rov in prišli do groba, ki sicer leži 3 metre pod zemeljskim površjem. Našli so sarkofag, ki je bil pokrit z večtonsko ploščo, na kateri je bil Pacal upodobljen v obliki zarodka, iz njega pa je rasel križ kot simbol rasti, oziroma novega rojstva. Arheologi so si tudi enotnega mnenja, da je bil Pacal pokopan pod zemeljskim površjem, tako kot zasejemo seme, iz katerega potem zraste nekaj novega.
Pacal pomeni »sončni ščit«, njegov originalen sarkofag pa hranijo v Antropološkem muzeju v Mexico Cityju. Njegovo pozo na plošči, ki je pokrivala sarkofag, mnogi vidijo tudi kot pozicijo astronavta, saj se ujema s položajem astronavtov v raketah, ko potujejo v vesolje. Zanimivo bi bilo odkritje dokaza, da so nas Maji prehiteli za dobrih 1300 let… Sicer pa je naselitev Palenq še zelo zavito v tančico skrivnosti, saj strokovnjaki ne morejo točno ugotoviti časovnega obdobja, v katerem je mesto obstajalo. Na grobo govorijo o zgodnji klasični dobi Majev in sicer med leti 400 in 800 našega štetja. Znano je le, da so bile ruševine mesta že zagotovo stoletja preraščena z džunglo, ko je tja prispel prvi evropski duhovnik Pedro Lorenzo de la Nada leta 1567.
Poleg Templja napisov se na desni strani nahaja še Tempelj rdečkaste kraljice, oziroma njegove matere in žene, za katero na podlagi številnih majevskih upodobitvah domnevajo, da je bila albin, imela pa je tudi defektno ščitnico. Ker so se Maji poročali med seboj tudi v krogu družine, so bile genetske motnje pri otrocih zelo pogoste. V tempelj Pacalove matere se sme tudi vstopiti, medtem ko so vsi ostali zaprti za javnost. Gre za kompleks tridesetih zgradb, ki so ostale od domnevno prejšnjih tisoč. Splezali smo na vse, na kar se je splezati dalo, nato pa smo se odpravili v 600 kilometrov oddaljen Uxmal preko državic Tabasco in Chemul. Vozili smo se ob razburkanem morju Mehiškega zaliva in ob peščeni plaži tudi kosili, kmalu nato pa smo zapeljali v zvezno državo Jukatan. V prijeten lodge v objemu divjine v Uxmalu smo prispeli zvečer, kjer smo se ob glasovih džungle potopili v nove sanje.
Naslednji dan smo se do arheološkega najdišča Uxmal kar sprehodili, saj je bil naš lodge od tam oddaljen le kakšnih tristo metrov. Tako kot druga arheološka najdišča ima tudi Uxmal svoje posebnosti, ena izmed njih je Čarovnikova piramida, ki obiskovalce pozdravi že takoj na vhodu. Uxmal v stari majevščini pomeni »zgrajeno trikrat«, vendar je danes dokazano, da je bilo to majevsko mesto zgrajeno najmanj petkrat. Povedali smo že, da so Indijanci gradili svoja mesta čez prejšnja – piramido na primer, so dozidali v smislu, da so čez staro dodali še nekaj plasti kamenja in tako je nastala nova, večja.
Druga posebnost Uxmala pa so veliki kuščarji, ki se martinčkajo na ruševinah in opazujejo zvedave turiste. Menda so kuščarji še bolj zanimivi od samih ruševin.
Uxmal je mesto, ki je bilo zgrajeno nekje med leti 700 in 1100, vsaj kar se današnjih odkritih zgradb tiče. Glede na površino najdenih ostankov stavb in ostalih ostankov, arheologi ocenjujejo, da je v tem mestu živelo okrog 25.000 ljudi. Med najbolje ohranjenimi zgradbami so poleg Čarovnikove piramide še t.i. Guvernerjeva palača, igrišče za igre z žogo, Velika piramida in Golobnjak. Slednji je ime dobil po svoji podobi, ne pa zaradi namena uporabe.
Živahna igra vseh barv se stika v sinje modro reko in rjavo-rdeče kamenje, strugo pa obdaja mogočna džungla, iz katere prihajajo raznorazni glasovi divjih živali in šumenje listov dreves. Domačini so se v večjih tolmunih kopali in vabili obiskovalce, naj se jim pridružijo. Svoj čas sem raje izkoristila za ogled slapov iz vseh razglednih točk in si kasneje privoščila tradicionalno mehiško »torto«, sendvič s piščancem in mešano zelenjavo. Mmmmm, my favourite! Po ogledu slavnih karkad Agua Azul smo nadaljevali pot v osrčje džungle do mesta Palenque. Mesto je nastalo izključno zaradi turizma, ki ga je v te kraje privabilo istoimensko arheološko najdišče le nekaj kilometrov stran. Omeniti velja, da gre za obrobje džungle, ki se nato nadaljuje v Gvatemalo, od mehiško-gvatemalske meje pa smo bili oddaljeni le kakšnih 
Ko smo se zjutraj zbudili, skoraj nismo mogli verjeti svojim očem, ker je deževalo in temno sivo nebo ni delovalo zelo optimistično. Malce zaskrbljeni in slabe volje zaradi vremena smo se odpravili proti znamenitim ruševinam, kjer pa je popolnoma nehalo deževati, ko smo stopili iz avtobusa. Palenque ima zelo strateško lego, saj jo iz zadnje strani obdaja džungla, spredaj pa se pogled razprostira na bližnjo ravnino in manjše hribčke. Glasovi opic iz džungle so preglasili ptičje petje in na trenutke se je zdelo, da v gozdovih prebivajo prave pošasti, ne pa opice. Tu raste tudi drevo, ki so ga domačini poimenovali »drevo turistov«. Zakaj? Njegovo deblo sčasoma postaja rdeče in se v nekem obdobju začne luščiti z drevesa – podobno kot turiste opeče sonce in se jim kasneje lušči koža.
Na najbolj znano piramido v Palenquah, Tempelj napisov/inskripcij, nismo smeli, smo pa izvedeli zanimivo zgodbo o največjem vladarju v Palenqah, Pacalu. Poročil naj bi se s svojo lastno materjo in imel eno nogo krajšo od druge. Ve to so arheologi odkrili iz nešteto hieroglifov in stenskih poslikav, ki krasijo to večno mesto. Ruševine se razprostirajo na 30 kvadratnih kilometrov, za turiste pa je odprt le dober kvadratni kilometer z najbolje ohranjenimi templji. Ob prihodu arheologov so bili skoraj vse grobnice in templji že izropani, razen dveh – Templja napisov in Templja rdečkaste kraljice. Za Tempelj napisov je namreč znano, da je bil vhod v grobnico zaprt s ploščo, rov do groba Pacala pa je bil zasut. Arheologi so se leta trudili, da so odkopali rov in prišli do groba, ki sicer leži 
Pacal pomeni »sončni ščit«, njegov originalen sarkofag pa hranijo v Antropološkem muzeju v Mexico Cityju. Njegovo pozo na plošči, ki je pokrivala sarkofag, mnogi vidijo tudi kot pozicijo astronavta, saj se ujema s položajem astronavtov v raketah, ko potujejo v vesolje. Zanimivo bi bilo odkritje dokaza, da so nas Maji prehiteli za dobrih 1300 let… Sicer pa je naselitev Palenq še zelo zavito v tančico skrivnosti, saj strokovnjaki ne morejo točno ugotoviti časovnega obdobja, v katerem je mesto obstajalo. Na grobo govorijo o zgodnji klasični dobi Majev in sicer med leti 
Poleg Templja napisov se na desni strani nahaja še Tempelj rdečkaste kraljice, oziroma njegove matere in žene, za katero na podlagi številnih majevskih upodobitvah domnevajo, da je bila albin, imela pa je tudi defektno ščitnico. Ker so se Maji poročali med seboj tudi v krogu družine, so bile genetske motnje pri otrocih zelo pogoste. V tempelj Pacalove matere se sme tudi vstopiti, medtem ko so vsi ostali zaprti za javnost. Gre za kompleks tridesetih zgradb, ki so ostale od domnevno prejšnjih tisoč. Splezali smo na vse, na kar se je splezati dalo, nato pa smo se odpravili v 
Naslednji dan smo se do arheološkega najdišča Uxmal kar sprehodili, saj je bil naš lodge od tam oddaljen le kakšnih tristo metrov. Tako kot druga arheološka najdišča ima tudi Uxmal svoje posebnosti, ena izmed njih je Čarovnikova piramida, ki obiskovalce pozdravi že takoj na vhodu. Uxmal v stari majevščini pomeni »zgrajeno trikrat«, vendar je danes dokazano, da je bilo to majevsko mesto zgrajeno najmanj petkrat. Povedali smo že, da so Indijanci gradili svoja mesta čez prejšnja – piramido na primer, so dozidali v smislu, da so čez staro dodali še nekaj plasti kamenja in tako je nastala nova, večja.
Druga posebnost Uxmala pa so veliki kuščarji, ki se martinčkajo na ruševinah in opazujejo zvedave turiste. Menda so kuščarji še bolj zanimivi od samih ruševin.
Uxmal je mesto, ki je bilo zgrajeno nekje med leti 
Comments