Maldivi, drugič

Četrti dan naše odisejade smo morali najprej zapustiti naš ljubi hotel in se preseliti v tistega, ki sem ga prvotno rezervirala. S Timom sva bila na dogovorjenem mestu ob dogovorjenem času in medtem, ki sva čakala na pomerjanje plabutk, nama je družbo delala velikanska ara Koko, ki je svojega lastnika jezila, ker ni hotela zajtrkovati lubenice. Jo je pa zato rade volje zobala druga papiga, ki je priletela z bližnje palme. Za vsak slučaj sem za Tima vzela še rešilni jopič in sm šli. Bilo nas je 11 in bili smo prav hecna družba: ena Arabska družina, dva enakospolna moška para, ena teta in midva. Vedela sem, da s Timom ne bo nobenih težav, ker se bo gotovo našel kdo, ki mu bo pomagal v in iz vode. Naša vodička je bila luštna Španka, pot pa nas je naprej vodila kakih 10 minut vožnje stran na t.i. Nemo Point. Kot ime že samo po sebi pove, tu domujejo ljubke klovnske ribice. Ker gre za koralni greben, ki pripada privat otoku, lahko snorkljamo le z zunanje strani grebena. Ampak ni bilo panike, kjer večina življenja se menda tako ali tako dogaja na zunanji strani (menda). 

Tima smo oblekli v rešilni jopič, mu nadeli rokavčke in sva šla v vodo. Ker so bili na vodi še kar veliki valovi, se je hitro zbal in ni hotel prav dosti gledati pod vodo, misleč, da ga bo val zalil. Tako se me je vso pot držal kot klop, jaz pa sem plavala in se borila s tokom, ki je bil kar močan. Imeli smo to nesrečo, da smo na Maafushi prispeli ravno v času večdnevnih vetrov in nenavadno močno valovitega morja. Na grebenu je bilo moč videti polno živopisanih ribic in seveda tudi oranžne Nemote, a prav dosti jih ni bilo, morda 8-10 primerkov. Greben je bil poln življenja in če ne bi bi tako močnega toka, bi bilo prekrasno. Ker smo bili na zunanji strani grebena, se je ta strmo spuščal v globino – kot nekakšna podvodna stena, kateri ni bilo videti konca v globino. Opazili smo tudi en prav lepo želvo velikanko, ki se je ramežljivo skrivala v grebenu, nato pa elegantn odplavala na odprto morje, ko smo jo zbezali iz skrivališča. 

Ugotovila sem, da sva poleg gospe in naše vodičke ostali sam v vodi, vsi ostali so že splezali nazaj na čoln. Vse bolj opažam, da kakšni dobri in pogumni plavalci res niso ljudje na the turah – ampak gredo pa samozavestno na vse 😊 čoln je prišel po nas, saj nas je tok kar daleč odplaknil in bi se kar namučili, da bi priplavali nazaj do njega. Na čolnu so nama fantje pomagali in povlekli Tima iz vode, še preden pa je meni uspelo priti na krov, mu je en Anglež azijskih korenin že odstranil tudi rokavčke. Odšli smo naprej v lov za želvamina Turtle Reef. Tam jebilo že nekjaj čolnov, a veliko ljudi je bilo zaradi valov kar na krovu. Tim najprej ni hotel z mano, a ga je premagal strah pred neznanci na čolnu, zato se mi je vseeno pridružil. Valovi niso bili ravno ogromni, tok pa kar močan. In za ljudi, ki so navajeni snorkljati samo v laboratorijskih okoliščinah 10m od obale, morda res ni bilo najbolj primerno. V avideli smo veliko želv in jih zasledovali po njihovih nevidnih podvodnih poteh. Tim se je skoraj zaletel v eno, pa vseeno ni hotel dati glave pod vodo. Zdi se mi, da je bil najbolj vesel, ko je čoln prišel po nas in smo zlezli nazaj na krov. Priznal sicer ni, a sem videla olajšanje v njegovih očeh. 

Pot nas je nato vodila do lagune, kjer prebiva na stotine delfinov. Morda tudi tisoče. In imeli smo srečo, da jih je bilo tokrat “doma” res ogromno. Načeloma je namreč tako, da če so delfini v laguni, obiskovalci lahko skočijo v vodo in upajo, da bodo delfini priplavali mimo. Če pa so zunaj lagune, se jih zaradni močnega toka (tudi v običajnih okoliščinah) opazuje le s čolna. Čeprav so bili ob našem obisku v laguni, se nihče ni odločil za plavanje z njimi, ker za kaj takega moraš biti res odličen plavalec in jih hitro zasledovati. Ni to kak film o Flipperju, da bi kar priplavali k tebi in se igrali, gre seveda za popolnoma divje živali v njihovem naravnem okolju. S Timom sva se usedla na premec, vdička je Tima posedla v svoje naročje in  priča smo bili nepozabni predstavi kakih tristo, morda celo štiristo  delfinov, ki so se podili po laguni in se razposajeno igrali. Tistih 20 minut je minilo kot bi migniul. Prekrasno. Saj me je imelo, da bi šla v vodo, a Tima samega na krovu res nisem mogla pustiti, hkrati pa me je obdajal dvom, da bi tak podvig zmogla. Hitro prehitro smo zapustili laguno in jo mahnili na zadnjo postojanko, sandbank. To so otočki iz peska, na katerih ni nič drugega kot le pesek in neskončne plaže. V resnici ni tako romantično, kot se sliši, saj približno ob istem času vsaj kakih 5 čolnov pride tja, da postrežejo kosilo in še dobro, da s seboj pripeljejo tudi senčnike, saj bi nas sicer sonce na otočku brez naravne sence popolnoma skurilo. Pojedli smo malice, nato pa se šli še malce sprehodit po otoku in na ozek peščen jezik, ki se je zajedal v morje, šli naredit par tistih krasnih fotk. Saj je lepo, nič ne rečem, a le za kratek čas – sonce na Maldivih je namreč neizprosno. 

Tako sva se s Timom odpravila nazaj do našega čolna. Vsi so bili že tam, tako da smo se takoj odpravili nazaj proti Maafushiju in zaključili izlet. Nazaj grede so bili na poti skozi atol kar veliki valovi, tako da nas je dodobra premetalo. A nič hujšega, po kakih 20 minutah vožnje smo že varno stopili na trdna tla. Ker sta Andraž in Žiga v najini odsotnosti šla v drug hotel, sva s Timom šla kart ja. Na recepciji so nama povedali številko sobe in zasopihana sva prišla pred vrata. Malce sva bila utrujenaod izleta, a smo kljub semu šli popoldne še nae n sprehod do plaže. Soba ni bila tako lepa kot tista prva, zato se morda izplača dodati tistih 15 EUR na sobo na noč več, da spiš kot car. Saj ni bila slaba, le preveč so nas razvadili s prvo 😊 Ko je mularija zaspala, sem šla v iCom po fotke današnjega izleta in večer sem preživela ob pregledovanju filmčkov iz GoProja. Maldivi imajo zares neverjetno podvodno življenje.

Andraž si je sila želel vsaj en dan preživeti v pravem resort s 5* (no, saj jaz tudi, a za mene bi bil dober tudi tak s kakšno zvezdico manj), zato smo že en večer prej rezervirali izlet v 30 minut oddaljen Ardaan Resort (otok Vadoo). Za 4 osebe smo za all-inclusive odšteli 300$ z vključenim prevozom s speedboatom, beach barom z neomejeno količino pijače (tudi alkoholne), brisačami, ležalniki, samopostrežnim kosilom, kavo s prigrizki, wi-fijem in seveda krasnim “hišnim” koralnim grebenom. A pojdimo lepo po vrsti. Iz Maafushija smo odrinili že pred 8.uro zjutraj, da smo se na plaži malega otočka nedaleć od glavnega mesta Male lahko zleknili v senco. Voda je bila mirna in pot je hitro minila. Žiga je kmalu po odhodu zaspal v Andraževem naročju. 

Na otoku so nas sprejeli odprtih rok in nas na hitro peljali okoli. Andraž je našel super kraj za ležanike pod gostim grmovjem, kar nam je senco nudilo skroraj do odhoda. Večina obiskovalcev je cel dan preživelo ob beach baru in se naužilo alkohola za naprej in nazaj (zelo okusne pa so imeli tudi brezalkoholne koktejle – preverjeno!). Maldivi so namreč muslimanska država in alkohol je v državi prepovedan z izjemo privatnih resortov in t.i. floating barov, ladij, zasidranih ob večjih otokih, kamor te peljejo s čolni, tam pa strežejo (pregrešno dragi) alkohol v vseh možnih oblikah. Na prvi pogled je Vadoo res prav rajski. Svoje goste imajo nastanjene v vodnih hiškah (ki jih je, mimogrede, res veliko) in tja dnevni obiskovalci vstopa nimajo, zato je cel otok čez dan pravzaprav prazen. Vsi v hiškah imajo lasten dostop do morja/grebena, svoj bazenček in dostavo hrane v sobo. Sicer si ne predstavljam takega dopusta, nekaterim pa je to očitno pisano na kožo. Kot rečeno, mi smo imeli super lokacijo naših ležalnikov s pogledm na prekrasno plažo in številne hiške na vodi. 

Začeli smo s prvo pijačo in kmalu zatem šli v vodo. Bila sem presenečena, kako lepe in raznovrstne ribice so plavale na tako majhnem grebenu – bilo je odlično za snorkljanje. Celo Tim se je opogumil in po dveh dneh končno spet dal glavo v vodo. Morje znotraj grebena, ki obkroža severni del otoka, je bilo mirno in super za plavat, medtem ko je bilo na zunanji strani kar nekaj valov. Celo domačini so rekli, da je skrajno nenavadno, da je februarja tako vetrovno in valovito, običajno je precej bolj stabilno in mirno. Pogled na severni strani se iz otočka Vadoo razteza vse do otoka Male v daljavi in prav čudno je bilo videte vse tiste visoke stavbe na tako majhnem otočku – kot kakšna narobe obrnjena krtača za čevlje sredi morja. Kosilo, ki so nam ga postregli v pavilijonu, je bilo po pričakovanjih petzvezdičnega resorta zelo okusno. Med opoldanskim počitkom sem se malce sprehodila po otočku: v notranjosti se med gostim rastjem skriva ličen vrt s oitkami, bazenom in nekaj hiškami. Prav spokojno. Res pa je edinstveno videti vse tiste lesene pomolčke, na koncu katerih so zgrajene luksuzne hiške. V žgočem soncu sem jo kmalu popihala bazaj v senčko in uživala v razkošju razgleda. Žiga je malce počival, malce sva se fotkala s fotoaparatom, Andraž pa ga je vsake toliko časa tudi z vozičkom zapeljal naokrog, da je malce zadremal – medtem sva s Timom čofotala po plitvi vodi in zbirala koščke koral.

Opazovala sva rakca, ki je nosil svojo školjko po pesku, in zidala peščene gradove. Dan se je hitro prevesil v popoldne in ob pol petih nas je v pavilijonu že čakala kava s prigrizki. Ker smo plaže imeli dovolj za ta dan, smo alce dlje posedli v pavilijonu, nato pa šli na pomol, kjer s ob pol šestih začeli s hranjenjem morskih psov. Nekaj minut prej so se sami od sebe začeli zbirati pred pomolom skupaj s še nekaterimi ogromnimi (in grdimi) črnimi ribami. Vidi se, da so navajeni na vsakodnevni večerni ritual. Krožili so in čakali na pojedino. Kmalu je prišel eden izmed uslužbencev resorta in začel v vodo metati kose rib. Boj za hrano se je začel, čeprav sem imela občutek, da so ribe bolj divje od morskih psov in da so se jim slednji vsake toliko časa kar malce umaknili, ko so se ribe zapodile na plen. Bilo jih je res veliko – tako enih kot drugih – in prav neverjetno jih je bilo opazovati. Še lepše pa je bilo potem opazovati sončni zahod za hiškami na vodi, ki je z lepo oranžno barvo obarval prekrasno plažo in plame, ki so se stegovale nad njo. Wow. 

Ura je kmalu odbila 18:15, ki smo se morali vrniti nazaj na glavni privez, od koder nas je potem naš speedboat odpeljal nazaj na Maafushi. Žiga je kmalu po odhodu zaspal v naročju, pot pa je trajala nekoliko dlje, kern as je nekaj minut po izplutju ujel dež. Kakšna sreča, da smo bili že na čolnu pod streho. In kakšna sreča, da je prenehalo deževati ravno takrat, ko smo prispeli na Maafushi, da smo lahkoi po suhem prišli nazaj v hotel. Niti 5 minut nismo bili v sobi, ko se je zunaj razbesnela nevihta. Tajming v nulo!

Nadaljevanje