Tenerife, drugič

Glede na spremenljivo vreme, ki je bilo napovedano za vzhodni del otoka, smo se odločili, da ta dan izkoristimo za raziskovanje zahodnega dela. Andraž je sicer malo negodoval zaradi Timovega počutja, če se bomo spet cel dan vozili, a vožnja do rta Punta de Teno, kamor smo bili namenjeni, ni trajala več kot uro. Pot nas je bodila ob surovi obali atlantskega oceana, ki so jo zaznamovali visoki klifi in skalnate obale. Morje pa tiso pravo, divje… globoko modro… noro! 

Obvozili smo Icod, ker smo se tam nameravali ustaviti nazaj grede, pa tudi Garachico in Buenavisto. Na internetu sem prebrala, da je do rta Punta de Teno treba nekaj tudi peš zaradi slabe ceste, a so jo očitno pred kratkim uredili, saj je popolnoma nova in speljana vse do svetilnika. Ko smo prispeli, je še kar pihalo, zato sva voziček pokrila z dežnim pokrivalom in mahnili smo jo okrog. Kakih 100m pred svetilnikom je urejena sprehajalna pot do razgledne točke ob morju, ki je zaradi klančin primerna tudi za vozičke. Tile Kanarci naju presenečajo na vsakem koraku! Sledil je nujen sprehod do morja in opazovanje mogočnih valov, ki so butali ob skale. V daljavi se je videl tudi sosednji otok La Gomera, levo klifi Los Gigantes, desno pa prekrasen in fotogeničen rdeče-bel svetilnik. Morje se je lesketalo v sončnih žarkih in bilo je nepopisno lepo. Malce smo vandrali okoli in opazovali ribiče, ki so spravljali svojo opremo iz morja pred razburkanim morjem. Opazili smo tudi nekoga, ki je ves moker lezel iz morja, glede na to, da je bil oblečen, njegovo kopanje verjetno ni bilo prostovoljno. Morje prav toplo ni bilo. Andraž je na koncu priznal, da je bil izlet vreden vsake minute in da vožnje res ni bilo veliko. Pravzaprav, da je to bila zanj ena najboljših stvari na Tenerifih. 

Ob povratku smo se ustavili na razgledni točki pred mesto Garachico in edinkrat na tem potovanju je termometer kazal visokih 28 stopinj. Sonce je močno žgalo, zato smo jo hitro mahnili naprej do Icoda. Icod je znan predvsem po najstarejšem Zmajevim drevesom na svetu, lat. dracaena draco, ki naj bi bil star med 1000 in 2000 leti. To pa je natančnost, hm? Stoji v manjšem botaničnem vrtu, v katerem je pravzaprav edina atrakcija. Je pa zato bil Tim toliko večja atrakcija pri prodajalki vstopnic, saj se je tako zaljubila vanj, da smo ga komaj odpeljali stran. Botanični vrt je lično urejen, vendar nič posebnega. Ima pa z druge strani zelo lepe razglede na morje in nekakšno jamo neandertalcev. 

Ker je bil ravno čas za kosilo, smo si ga po obisku botaničnega vrta privoščili v bližnji ulici. Postregli so nam z odličnim mestom po Kanarsko (domnevam, da je bila govedina) in ravioli s tartufi. Njami. Tim pa, kot vedno, kamor smo ga pripeljali, glavna zvezda. Obgovarjali so ga voznik poštnega kamiona, kurir, gospa s klobukom, gospod z dvema kokeršpanieloma… bil je glavni na ulici in v tem je neizmerno užival. Ker je vilo vroče, smo se nekoliko utrujeni vrnili v našo dobo in preostanek dneva počivali. Popoldne smo šli na sprehod po Puerto de la Cruzu vse do bazenov Martijenez, za katere smo mislili, da jih bomo obiuskali, a se je izkazalo, da imajo samo direktno (mrzlo) morsko vodo, brez ogrevanja. Kljub smešni vstopnini (5€ na osebo za cel dan) se nismo odločili. V neposredni bližini bazenskega kompleksa na prostem je tudi več ogromnih hotelov, zato je sprehajalna pot ob njih polna glasnih nemških turistov. Nekako nam to ni ustrezalo, zato smo jo hitro mahnili nazaj v naš kvart med tiste očarljive kolonialne ulice in melodije salse, ki je pridušeno odzvanjala v tihem mraku…

Ker smo na našem dotedanjem potepu zahod in notranjost otoka že dobro raziskali, smo se naš peti dan na potovanju odpravili na vzhod. Najprej smo se ustavili v Unescovem mestecu San Cristobal de La Laguna v neposredni bližini glavnega mesta otoka Santa Cruz de Tenerife. V labirintu enosmernih ulic smo komaj prišli do centra, tam pa se odločili, da nadaljujemo peš. Najprej smo si šli ogledat katedralo Catedral de la Laguna, nato pa se po živopisanih ulicah sprehodili do trga s cerkvijo Iglesia de la Concepcion. Tam smo si privoščili prvo pravo kavo in klopco ob cerkvi uporabili za previjalno mizo. 

Po mestu smo srečali veliko ljudi, nekoliko manj turistov in več domačinov. Prvi pa definitivno niso skoparili z uživanjem svojega dopusta, saj pogled na družbo prijateljev s šampanjcem in sadjem na mizi ob 11.uri dopoldne ni bil redek. La vita e bella! Ker smo se želeli kopati v morju, smo se zapeljali do plaže Teresitas, edine plaže na otoku, ki je svetla (pesek so pripeljali iz Sahare). Vse ostale so črne, vulkanske. Tim je postal malo jokav, zato je imel kosilo kar pod palmami. Ker je bil dan lep, zaradi mrča in občasnih oblakov pa tudi ne preveč vroč, je bila priložnost idealna za prvo namakanje malih nožic v morje. To se je Tim ustrašil! A potem kmalu sprejel igro in če bi bila voda toplejša, bi verjetno vsi šli vanjo. Tako pa je Tim raje cepetal po pestu, saj se mu je zdelo hudo imenitno migati s prstki po mivki. Plaža se je zdela kot iz kakšnega počitniškega kataloga in kljub temu, da voda ni bila prav topa, je bilo na plaži kar nekaj domačinov. Videli smo tudi tipa v obleki, ki se je pripeljal z avtom, se preoblekel v kopalke in šel plavat. Poleti se mora ta plaža šibiti od obiskovalcev… 

Nazaj grede smo se ustavili še v Santa Cruzu, vendar so temni oblaki, ki so prihrumeli izza hribov Las Montanas de Anaga, grozili k nevihti. Tim tudi ni hotel spati, zato smo odšli v neko italijansko restavracijo v bližini Parque Europa. Medtem, ko smo čakali na kosilo, se je zunaj močno ulilo in veseli smo bili, da smo na suhem. Tim je po poti nazaj k Puerto de la Cruz seveda končno zaspal, zato sva se z Andražem odločila, da se ustavimo še ob plaži Bollullo blizu Puerta, za katero sem na internetu prebrala, da je vredna obiska. Pot do nje pa je vse kaj drugega kot vabljiva. Govorim o ozki cesti, kjer je prostora samo za en avto, ki kake dva kilometra pelje med hišami in vijuga med nasadi banan. Na koncu sta samo dva plačljiva parkirišča na pečini (2€ za avto, ne glede na trajanje obiska), pod katero se razprostira plaža. Andraž je s spečim Timom ostal v avtu, jaz pa sem se podala pogledat obalo. In imela sem kaj videti! S ceste je kakih 50m v globino vodila ozka betonska potka k črni plaži v obliki črke U, kamor so se zaganjali valovi iz odprtega oceana. Wow! To pa je pojem divje rajske plaže! Kar nisem se mogla nehati čuditi in uživala sem v razgledu. Bilo je odločeno – naslednji dan preživimo tu!

Kar smo si otok povečini ogledali, na jug pa se nismo hoteli orientirati, smo vikend začeli bolj ležerno. Odpravili smo se v Santa Cruz de Tenerife, ki ga prejšnji dan zaradi dežja nismo uspeli prav dosti videti. Predvsem smo imeli v mislih operno hišo ob morju, in to kakšno! Po svoji ekstravagantnosti go prekaša le tista iz Sydneya. Odpravili smo se na krajši sprehod, vendar nas je vmes dobila nevihta, zato smo morali vedriti v kafiču pod opero. Spili bi kavo, a ker nas po pol ure čakanja še vedno nihče ni prišel postreči, smo šli naprej. Vmes se je že pokazalo sonce, zato smo se sprehodili po majhnem zalivčku v neposredni bližini in šli nato v trgovino kupit nekaj za pod zob. 

Na plažo Bollullo smo prišli zgodaj popoldne in komaj našli nekaj kvadratnih metrov sence. Še dobro, če ne bi se na žgočem črnem pesku spekli. Že tako sem si opekla stopala, ko sem se brez sandal napotila nanj. Že takoj, ko smo stopili na pesek, smo ga seveda vsi imeli prav povsod, da ne govorim o tem, s koliko kilogrami peska smo plažo kasneje zapustili. Tim ha je imel v ušesih, pod brado, v ustih,… no, ni bilo mesta, kjer ga ne bi imel. Hvaležna sem bila, da smo taborili pod edino skalo na plaži in imeli zavetje pred soncem. Na plaži je bilo nekoliko več ljudi kot prejšnji dan, saj je bil vikend. V notranjosti otoka smo pustili oblake, na plaži pa smo se kopali v soncu. Visoki valovi so butali ob plažo in vsake toliko časa je kak večji val zalil nič hudega sluteče obiskovalce, ki so svoje brisače položili nekoliko preblizu vode. Da ne govorim o četverici, ki si je na plaži postavila mini igrišče za odbojko in jim ga je vsak tretji val zalil… Midva z Andražem sva se izmenjaje hodila razvajat do vode in uživati v valovih. Tim je zaspal in rahla sapica je umirjala vroče ozračje. Zanimivo, da tudi voda ni bila tako mrzla kot prejšnji dan na plaži Teresitas, več ljudi se je kopalo v vodi in nekaj se jih je celo trudilo surfat. Sicer pa so vse plaže na Tenerifih, ki so nam prekrižale pot, imele izobešeno rdečo zastavo. Po videnem sodeč predvsem zaradi nemirnega morja.

Po večernem sprehodu in večerji ob sončnem zahodu na naši prekrasni terasici smo preživeli predzadnjo noč na Tenerifih. Nedelja je bila rezervirana za umirjen dan. Po dopoldanskem sprehodu, kavici in previjanjem plenic na klopci v bližnjem parku, je ostalo  tudi nekaj časa za šoping (»Tajda, tukaj nimajo kun, ne rabiš zapravit vsega, kar imaš v denarnici«). Po popoldanskem počitku smo še zadnjič obiskali plažo Jardin in vmes ob razmišljanju na naši zadnjo noč na otoku že planirali naslednji dopust. Človek pač mora imeti cilje ;) Nam pa bo poleg tega ostal tudi brezčasen spomin na čudovit otok Tenerife in naše prvo skupno potovanje s Timom.