Črna Gora, drugič

Za pot nazaj v dolino smo izbrali drugo, slabšo in le za avto široko cesto, ki Lovčen povezuje z vasico Njeguši in se po strmih serpentinah spusti naravnost v Kotor. Gre za eno izmed najlepših panoramskih poti, saj je moč videti Kotorski zaliv v celoti. Velika križarka je neslišno drsela skozi valove in bilo je prav spokojno. Nismo srečali prav veliko vozil, saj zaradi svoje kategorizacije ni ravno znana, a je vsekakor vredna vožnje. Vasica Njeguši so, kot nakazuje ime, tesno povezani z Njegošem – gre za njegov rojstni kraj, kjer stoji tudi njegova rojstna hiša, znano pa je tudi po njeguškem siru. Tudi mi smo se ob poti ustavili in ga kupili en kos. V Kotorju smo se ustavili za kosilo, nato pa počakali, da se je Tim naspal in si v poznem popoldnevu ogledali še stari del Budve. Ta leži na majhnem rtu in človek ga v poplavi visokih hotelov in mežikajočih luči skoraj ne opazi. Obdaja ga visoko obzidje, na vogalu katerega ga krasi tudi beneški lev, eden izmed redkih vidnih ostankov Benečanov na tem ozemlju. Uličice so ozke ter polne lokalov in trgovinic s spominki, po potresu leta 1979 stari del skorajda ni več poseljen. Dubrovnik v žepni izvedbi. Sonce se je počasi skrilo za obzorje in čeprav se je konec oktobra čez dan segrelo skoraj do 20 stopinj, se po sončnem zahodu pokaže prava mrzla jesen.

Četrti dan našega raziskovanja Črne Gore je bil namenjen raziskovanju Skadarskega jezera, največjega jezera na Balkanu, čigar oblika naj bi spominjala na delfina. Večji del leži v Črni Gori, delfinova glava in gobec pa v Albaniji. Je tudi največji rezervat za ptice v Evropi in srečamo lahko veliko ljubiteljev ptic, ki jih hodijo sem opazovat. Zaradi našega dnevnega ritma smo bili nekoliko zgodnji in niti še vsi ribiči niso izpluli na plano. Cesta, ki povezuje obalni del s Podgorico, je speljana po nasipu, na sredini katerega stojijo ruševine nekdanje trdnjave. Po isti trasi prav tako vodi železnica Beograd-Bar in treba je biti previden, saj za pešce ni urejenih nobenih poti. Sonce se je lesketalo na mirni gladini, ko smo se ustavili pri informacijski točki, kjer so bili predstavljeni vsi narodni parki Črne Gore. Opazil me je domačin, najverjetneje kak čuvaj, ki je hitro načel pogovor: Rusija? Ukrajina? Aaaaaa, Slovenija, pa ti si naša! In potem smo se pogovarjali, malo po naše, malo po njihovo. O jezeru, samostanih, Črni Gori, gospodarstvu, plačah, življenju… Skratka, zanimiv dečko. O sporazumevanju s Črnogorci sva se pogovarjala z Andražem le kak dan prej: zelo me je namreč motilo, da so vsi začeli z nama govoriti angleško, ko so izvedeli, od kje prihajamo. Saj ne da bi obvladovali drug drugega jezik, ampak z nekoliko volje na vsaki strani bi se z lahkoto razumeli. Tako drugačno pa spet ni. Zato so mi bili, poleg tega gospoda ob jezeru, tudi zelo všeč lastniki apartmajev, kjer smo stanovali. Takoj so začeli govoriti črnogorsko, se vsake toliko časa poskušali spomniti kakšno slovensko besedo, ampak načeloma smo se pa vse dogovorili. No, in tale gospod pri jezeru je rekel, da zdaj, ko ni sezona, pri jezeru ni kaj dosti za počet. Lahko pa se z avtom zapeljemo do edinega samostana v bližini, Kom, do katerega je moč priti z avtom (za vse ostale je treba namreč najeti čoln, saj so na otočkih na jezeru). In smo šli. Regionalno cesto je kmalu zamenjala vaška cesta, to pa čez nekaj kilometrov makadamska. Naleteli smo na take udarne jame in udrtine, da smo se obrnili in raje odšli nazaj proti obali. Tudi nazaj grede smo se ustavili ob obali in občudovali čudovito kuliso jezera v jesenskih barvah. Vseeno pa zmotijo večje količine smeti, ki jih človek sicer najde vsepovsod po Črni Gori – tudi na obali jezera, ki naj bi bil biser narodnega parka. 

Vidi se, da bi Črna Gora bila zelo rada »zahodnjaška«, a kar se tiče skrbi za okolje bodo morali še pošteno zavihati rokave. Ribiči so se podali na gladko gladino in čolnički so se lesketali v daljavi. Okolica je odlična za pohodništvo po brezpotjih in močvirjih, a ker za to nismo bili ustrezno opremljeni, smo jo mahnili nazaj na obalo. Pot smo preko Bara nadaljevali do Ulcinja, kilometri so po zelo urejenih cestah hitro leteli mimo. Še pred kosilom smo že prispeli v »turško« mesto na jadranski obali. Je zadnje največje mesto pred Albanijo in prav zaradi bližine in nenehnih vplivov juga se močno razlikuje od preostalega dela Črne Gore. Menda veliko premožnih Albancev hodi v Ulcinj na dopust, ker je infrastruktura veliko boljša od albanske. Povsod so nizke hiše ob cesti, nešteto lokalov in trgovinic v pritličju in ogromno ljudi na cesti. A čeprav je bilo ljudi veliko, so bili lokali in restavracije povečini zaprti. Na Tripadvisorju smo iskali kaj za pod zob, a kamorkoli nas je aplikacija vodila, vedno smo naleteli na zaklenjena vrata. V Črni Gori res vse stavijo na sezono od maja do septembra in v tistem času očitno dovolj zaslužijo, da preostanek leta počivajo. V starem mestnem jedru, ki domuje na visoki pečini, smo vseeno našli malo gostišče. Ko smo hodili po kamniti potki gor in dol, smo iz ene od teras zaslišali glasbo in šli pogledat. Končno! Teraso smo si delili z desetinami mačk, ki so na vsak način želele kak grižljaj odtrgati iz ust našega Tima. S terase smo videli na morje, razgledi na mestno obzidje je dih jemajoč in morje – ah – morje! Lesketalo se je kot sredi poletja. Človek bi se kar potopil vanj!

Po okusnem kosilu smo se počasi napotili nazaj proti Sv. Štefanu. Tim se je zazibal v svoj popoldanski spanec, midva pa sva si na bližnjem Petrolu skuhala prepotrebno kavo. Večer smo spet preživeli na obali, kjer smo v zadnjih sončnih žarkih uživali ob pogledu na mali otoček. Ustavili smo se tudi na otroškem igrišču in nekaj časa preživeli tam. Menda je na tistem mestu postavljen zato, ker naj bi okolica zaradi bližine borovcev ugodno vplivala na ljudi z respiratornimi težavami. Zato starši svoje otroke vozijo na omenjeno igrišče od vsepovsod, menda celo iz daljne Rusije. Tim je stestiral vse gugalnice in tobogane ter z zanimanjem opazoval starejše otroke, ki so se spretno podili po igrišču. Ker še ni hodil, sem imela občutek, da bi se kar po vseh štirih zapodil za njimi po pesku. A z energijo je bilo potrebno varčevati, naslednji dan smo se že zelo zgodaj odpravili proti samostanu Ostrog nad Podgorico. Pot nas je spet vodila mimo Cetinj, nato pa smo zavili do Rijeke Crnojeviča, od koder se s panoramske ceste lepo vidi ogromen zavoj, ki ga naredi istoimenska reka, preden se izlije v jezero. 

Nadaljevali smo mimo Danilovgrada in Podgorice, kjer smo zapustili hitro cesto in se napotili v hribe. Ostrog se namreč nahaja visoko v gorah, zaradi česar je pravzaprav tako poseben. Po kakih 20 minut vožnje po pravzaprav odlični cesti smo prispeli do parkirišča pred samostanom, ki je bil še relativno prazen. Dan se je prebujal in v daljavi se he mrč razpihoval nad planinami. Na območje samostana smo stopili skozi velik obok in prispeli na veliko tlakovano dvorišče pod previsnimi stenami. Na eni strani ga je omejevala dolga zgradba v skali, na drugi pa zid nad prepadom. Pogled se je razprostiral na celotno dolino. Samostan je bil zgrajen leta 1665, stoji na 900 m n.m.v. in je največji pravoslavni samostan v regiji. Obišče ga ogromno vernikov, domačinov, Srbov in Bosancev, med turisti pa smo prevladovali Slovenci. Nekaj korakov naprej po dvorišču obiskovalca pot vodi naprej v skalo vklesan most, ki dvorišče povezuje s starim belim samostanom. Tam je fotografiranje prepovedano, v notranjosti pa lahko opazujemo poslikane stene s pravoslavno tematiko. Moč se je povzpeti tudi na balkon v višjih nadstropjih. 

Ker z izjemo sprehoda po samostanu, kobacanja po kamnitih klopeh in obiska majhne trgovinice z verskimi spominki tam ni kaj dosti za početi, smo se počasi odpravili nazaj do črnogorske prestolnice. Zaradi mreže enosmernih ulic in nekega čudnega sistema plačila parkiranja smo zelo težko dobili prosto parkirišče, a nam je končno uspelo. Odpravili smo se na krajši sprehod in ugotovili, da v Podgorici ni praktično ničesar. No, ničesar, z izjemo fantastičnih čevapčičev v gostilni pri kamnitem stolpu z uro.

Dnevi v Črni Gori so prehitro minili in kmalu je napočil čas, da se od te majhne balkanske državice poslovimo. Čas do odhoda na letališče smo izkoristili za zadnji sprehod po Budvi in srkanju kave v eni izmed rednih odprtih kavarnic na Slovenski plaži. Še malo in morali smo Črni Gori pomahati v slovo. Presenetila nas je v vseh pogledih, hkrati pa pustila še toliko odprtih poglavij, da jo gotovo spet kmalu obiščemo.