Filipini, tretjič
Naslednje jutro sva pri zajtrku opazovala domačine, ki so iz morja vlekli ogromne zvitke, polne vode. Gospodinja nama je povedala, da tako namakajo stene iz bambusovih mrež za gradnjo hišk, da jim podaljšajo življenjsko dobo in jih varujejo pred insekti. Odpravila sva se do El Nida, od koder smo izpluli na island hopping. Nabrala se nas je lepa skupinica, tokrat vsi Zahodnjaki. Banhka je bila tokrat precej večja in bolj moderna, zato sem ekipi že takoj nekoliko bolj zaupala. Da se ne bi vse turistične agencije, ki organizirajo izlete po Baicut arhipelagu, srečevale na istih krajih, smo tokrat ubrali obrnjen vrstni red.
Najprej smo se po cca 30 minutah vožnje ustavili na Mantiloc Shrine. Povzpeli smo se na razgledno točko, se potepali po pomoli in uživali na mali žepni plažici. Zapuščeni hotelski kompleks in kapelica dajeta skritemu kotičku prav poseben pridih.
Imeli smo srečo, da je bilo morje relativno mirno, saj smo le tako lahko obiskali Secret Beach. Barke se namreč zasidrajo ob pečinah, človek pa potem zaplava skozi majhno odprtino v pečini (široko kak meter in pol ter vidno samo ob oseki) v notranjost. Tam se mu odpre mali zalivček s peščeno plažico, ki naj bi bila inspiracija za film The Beach z Leonardom DiCapriem v glavni vlogi, ki so ga nato snemali na Tajskem. Ampak ko takole ležiš na mivki in občuduješ prelepo naravo okrog sebe, ti kmalu postane jasno, zakaj je tak kraj lahko inspiracija za mnoge umetniške stvaritve. Just wow!
Čas za kosilo smo preživeli nekaj minut plovbe stran na še eni izmed neštetih rajskih plažic, od koder se je le streljaj stran bohotil koralni greben, kamor sva se z Andražem seveda takoj zapodila. In imela sva kaj videti! Ogromen koralni greben, ki je kar puhtel od pisanega življenja, je bil verjetno najbolj raznovrsten, kar sem jih kdaj videla v življenju. Spet sva našla Nema in neko čudno rumeno kvadratno ribo, katere imena še danes ne vem.
Na poti nazaj proti El Nidu smo se ustavili še na Hidden Beach in naredili zadnji postanek na Helicopter Island-u. Slednji je bil še kar nevaren za mojo brisačo, saj na plaži prebivajo koze, ki so precej posesivne narave in imajo za svojo last vse, kar se pojavi na plaži. Vključno z mojo brisačo. Je pa na Filipinih tudi ogromno potepuških psov, ki izza vogala pogledajo tudi na najbolj oddaljenemu samotnemu otočku. No, pa čoln, ki prodaja sladoled s svojo neizogibno nadležno glasbo, tudi. Sonček, turkizno morje in prekrasna kulisa za občudovanje sveta okrog sebe. Človek se mora zaljubit v El Nido!
Po pridhodu nazaj v mestece sem si zaželela prave kave, zato sva odšla v Art Cafe in premlevala vtise zadnjih dni. Vesela, ker so bili za nama prekrasni dnevi, sva hotela že oditi, ko je kar naenkrat k najini mizi pristopil Aleksander iz Rusije in začel se je pogovor, ki je trajal pozno v večer - skoraj toliko časa, da so nama zaprli menjalnico in sva jo za las ujela. V El Nidu namreč ni (delujočih) bankomatov, prav tako imajo tu na koncu sveta elektriko le čez dan, ponoči pa morajo imeti agregate. Da o toplem (ali pa vsaj mlačnem) tušu, odkar sva prispela na filipinska tla, ne govorim.
Ko sva prispela do prenočišč, je bilo na verandi že prav veselo. Menda je imel bratranec od gazdarice rojstni dan, pa se ponavadi ob takem dogodku vedno zbere na kup cela familija na večerji. No, cela familija tu pomeni okrog 50 ljudi. Gospodinja naju je prijazno povabila, naj se jim pridruživa, s čimer sva nato več pozornosti požela midva kot slavljenec. Nekaj metrov dolga miza se je šibila pod filipinskimi jedmi, katerih imen si seveda nisem zapomnila, so bile pa zelo dobre. Filipinci imajo nasploh zelo velike družine, 10 otrok ni nič posebnega. Osnovna in srednja šola sta brezplačni in obvezni za vse, medtem ko se za obiskovanje fakultet plačujejo visoke šolnine. Glede na to, da so fakultete na voljo samo v res velikih krajih, se mora študent v večini primerov tudi preseliti, kar dodatno poveča stroške.
60% Filipincev je uradno brezposelnih, zato se veliko ljudi odloči zapustiti Filipine v upanju za boljši jutri. V turističnih krajih brezposelnost ni tako velik problem, na podeželju pa se srečujejo z velikanskimi problemi. Moški morajo skrbeti za svojo družino in pričakuje se, da se po poroki par preseli na svoje. Gospodinja se je ob pogledu na gnečo okrog obložene mize nasmejala, da so včasih družine tako velike, da se niti ne poznajo vsi med seboj. Ima 14 bratrancev in sestričen, vsak od njih ima svoje partnerje in otroke in včasih mora kakšnega prav vprašati, h komu spada. Njena mama naju je očitno hotela napiti, saj je non-stop hodila okrog naju z nekim filipinskim rumom, ki sva ga seveda morala poizkusiti. Večkrat. Vmes je na zabavo vpadel še cerkveni pevski zbor, ki je z vnaprej določenim namenom zbiral sredstva s svojim nastopanjem. Ko so se takole postavili pred naju, sem imela občutek, da so peli samo nama. Zahvalila sva se za izjemno gostoljubje in polna novih vtisov odšla spat.
Naslednji dan naju je pot vodila do Puerta Princese, kamor sva odšla s kombijem. Aleksander nama je povedal, da je z cenejšim avtobusom iz Puerta Princese do El Nida potoval kar 8 ur, česar midva nisva hotela ponoviti. Dan je bil oblačen z rahlim rosenjem iz megle, kar nama je definitivno pomagalo, da sva lažje zapustila ta mali raj na Zemlji. Na avtobusni postaji je bilo zelo živahno - avtobusi so prihajali in odhajali, še najbolj zanimivi pa so bili njihovi lokalni jeepneyi, stari Mercedesovi avtobusi/predelani tovornjaki, v (in na!) katerih se je kar trlo ljudi. Ko so bili naloženi do zadnjega kotička, vključno s streho, so od nekje pripeljali še 10 vreč cementa in ne boste verjeli - tudi za to se je še našel prostor.
Na naši 230 km dolgi poti, ki je s postankom za kosilo trajala slabih 6 ur, nas je spremljalo spremenljivo vreme. Vozili smo se čez hribe in doline, nikjer pa ni bilo prav pretirano velike razdalje med vasmi. Ko smo prispeli v Puerto Princeso sem najprej doživela pravi mali šok, saj po enem tednu odročnih in zaspanih otočkov nisem bila ravno pripravljena na tako veliko mesto: povsod avtosaloni, trgovine, hoteli, restavracije, trgovska središča... Čeprav se imajo v Puerta Princesi za bolj razvite od Manile, mesto ne dohaja svojega izjemno hitrega širjenja, da ne govorim o ogromnih statusnih kontrastih, ki so vidni na vsakem koraku. Poleg tega naju je čakalo novo presenečenje: podzemna reka, zaradi katere sva prišla v Puerto Princeso, je bila naslednji dan zaradi Božiča zaprta. Od dveh dni v letu, ko je zaradi praznikov zaprta, sva zadela ravno enega izmed njih. Ahhh... V majhnem lokalčku sva si privoščila hamburger za božično večerjo, nato pa počasi odšla v posteljo. Ne, Božič na Filipinih pri 30 stopinjah res nima svojega čara... Tako sva naslednji dan odšla na izlet v Honda Bay in bolj ko razmišljam, manj so mi jasne te zgodnje ure odhodov. Če pomislim, smo kako uro pobirali ljudi po Puerta Princesi, poleg tega smo se ustavili še v izposojevalnici neoprenov, čevljev in mask (večina si jih je dejansko izposodila???) ter za nameček čakali še v pristanišču na našo barko. Vodička nam je vsaj 10x ponovila, da bodo tisti, ki so si izposodili masko, morali zanjo plačati 1500 filipinskih pesotov, v kolikor jo izgubijo. Počutila sem se kot v vrtcu, s skupino ostalih 10 izletnikov pa smo se na koncu že smejali vodičkini zavzetosti in neutrudnosti.
Pri koralnem grebenu Pambato Reef smo se prvič podali v vodo, pa pride vodička in ukaže, da si moramo vsi nadeti rešilne jopiče. A me hecaš? Da so ogromni valovi in da je nevarno. Pogledam okrog sebe, morje mirno, a sprejmem njeno igro. Za 5 minut. Človek z jopičem ne more plavat, zato sem se vrnila in ga odložila na pomol. Vodička me nezaupljivo in skoraj malce jezno pogleda: Are you a swimmer?! Ma nemoj. OK, then take care. Bom, bom, ja... in tako sem se je rešila do konca dne. Zanimivo, da veliko Filipincev (no, pravzaprav Azijcev nasploh) ne zna plavati in potem avtomatično sklepajo, da ne zna nihče. Noro. No, nekako mi uspe ujeti Andraža, ki že opazuje greben in ugotoviva, da je grebenček sicer prav lušten, da se pa še zdaleč ne more primerjati s tistim iz El Nida. Nekoliko razočarana nad skomercializiranostjo takih območij sva se vrnila na barko, od koder smo odjadrali dalje na Lu-Li Island, majhen otoček z belo peščeno plažo in zastavami, ki so plapolale v vetru. Nekaj bark je bilo že zasidranih ob robu in ljudje so se namakali v vodi, ki je bila z odprtim morjem ločena z mrežo. Da bi bilo tu kaj prida za početi, ni bilo, zato sva se po krajšem sprehodu usedla v senčko in počakala na odhod proti otoku Cowrie.
Bil je jasen, sončen in vroč dan, a pod palmami se je kar dalo preživeti. Prekrasen otoček je bil dejansko eden izmed tistih, ki se znajdejo na naslovnicah turističnih prospektov. S skrbno urejenimi palminimi nasadi in belim peskom prava paša za oči. Se je pa nabralo kar nekaj ljudi, zato prav mirno ni bilo. Kako tudi ne, saj so ta dan vsi prišli sem, ker je bila podzemna reka zaprta. Stalni "Excuse me, I'm sorry" (ne vem, ali je to prva in edina stvar, ki jo naučijo teh brezobraznih Kitajcev, preden jih zapakirajo v tujino) in množica plavajočih rešilnih jopičev, ki jih tok vozi, kamor se mu zazdi. Pa saj človeka kar nasmejijo ti nerodneži...
S štirimi sotrpini iz barke, dvema Kanadčanoma filipinskega rodu, Indijcem in Američanko, smo se vmes zapletli v pogovor in dobila sva veliko uporabnih informacij za najino nadajnjo pot.
Nadaljevanje
Comments