Filipini, petič

Najhujša stvar naslednjega dne pa je bilo prav gotovo zgodnje vstajanje, saj smo bili za odhod dogovorjeni že ob 6.uri zjutraj. Krofi iz Dunkin Donutsa so kmalu pristali v najinih želodcih in po nekaj logističnih aranžmajih (zaradi izjemno nizke oseke nas je moral do ladje prepeljati majhen čoln, ki je v trupu imel ravno toliko lukenj kot švicarski sir) smo odrinili na 2,5 ure trajajoči plovbo proti otoku Cebu. Bili smo bolj kot ne zaspani in utrujeni, kar pa se je spremnilo kmalu po prihodu na kopno. Le lučaj stran je bil namreč center za plavanje z morskimi psi kitovci. Najprej smo se registrirali, nato imeli cca 2 minutni briefing (no touching, no flash, no sunscreen and at least 4 meters away from the shark - punishment 4 days to 6 months in jail), sledilo je plačilo in čakanje na vrsto. Z morskimi psi kitovci si lahko plaval, lahko se pod njimi potapljal ali pa jih samo opazoval s čolna. Poleg tega je bila tudi ogromna razlika v ceni, če si tujec, Filipinec ali domačin z otoka Cebu. Za občutek, kakšne so razlike v ceni, bi izgledalo približno tako: za snorkljanje bi tujec dal 20 evrov, Filipinec 5 in domačin 2. Na prvi pogled je bilo v centru precej drugače, kot sem si predstavljala, predvsem pa več ljudi. Glede na to, da Cebu ni ravno znana točka za plavanje z morskimi psi kitovci (načeloma je to Donsol), je bilo obiskovalcev nad pričakovanji. Kakih 100 metrov od obale je bilo na vodi 10 čolnov s po 6-8 ljudmi in nekaj manjših čolničev s hranilci. Čeprav je bila ura šele 10 zjutraj, je sonce že žgalo na polno in senco je bilo težko najti. A stvar poteka precej hitro in ni minilo več kot 15 minut, ko so že poklicali najino številko. V čolnu so nama družbo delali še en Španec in štiri Hrvatje. To je bilo čebljanja! Kolega veslač nas je zapeljal nekaj deset metrov stran, ko smo prvič lahko zagledali ogromno črno senco pod našim čolnom. Woooow! To pa je mrcina! 

Ena Hrvatica si je kar takoj premislila, da bi šla v vodo in tako kot večina ljudi v čolnih okrog nas je ostala na suhem. Ostali pa maske gor in.... in že smo bili pod vodno gladino le kake štiri metre stran od ogromne živali, ki je širokih ust hlastal za hrano, ki mu jo je z mini čolnička podajal hranilec. V vodi nas je bilo zelo malo in glede na to, da so bili naši čolni privezani na zunanji strani navideznega polkroga, hranilci pa na notranji, v vmesnem koridorju niti pod razno ni bilo mogoče biti štiri metre oddaljen od morskega psa. A nič zato, nam, ki smo snorkljali poleg, je bilo to še bolj adrenalinsko. Čeprav človek ne more ostati prav ravnodušen, ko proti njemu s široko odprtim gobcem plava 7-metrski morski pes. Tile graciozni in elegantni velikani so me popolnoma navdušili. Plavanje z njimi pa je posebno, enkratno doživetje. Noro. Ob trenutku nepazljivosti, ko sem po kakih 10 sekundah vrnila glavo s površja pod gladino, je eden izmed morskih psov ravno zaplaval pod mano in sem se ga tako ustrašila, da sem na glas zakričala skozi snorkelj. Don't panic, the shark won't bite you! Ja, lahko je reči... Bilo jih je 5 ali 6, vendar niso bili največji svoje vrste, ki sicer preseže 11 metrov, čeprav so tudi tile krepko presegali 6-7 metrov. 

Včasih nisem bila dovolj hitra, da bi se jim umaknila, zato so se me velikokrat dotaknili. A tistih nekaj snorklarjev, ki nas je bilo v vodi, smo se načeloma držali pravila in se jih nismo dotikali, če se oni niso nas. Kljub temu, da ribiči morske pse privabljajo s hrano, so to vseeno divje živali v naravnem okolju in niso predvidljive. Naših 20 minut plavanja s temi čudovitimi orjaki, ki veljajo za največje ribe na svetu, smo malce podaljšali, ker se veslaču ni ravno ljubilo tuliti nad nami. Tako smo dobili ekstra bonus, ki je bil neprecenljiv. A kmalu je prišel čas tudi za nas in nasmejani do ušes smo se vrnili na obali. Še spominek, dva, in že smo bili na ladji, ki je plula nazaj na Panglao. Vožnja je bila vse prej kot prijetna, saj so se naredili ogromni valovi, vodo je pljuskalo čez krov in vsi smo bili premočeni do kože. Vključno z našo prtljago. Hvala bogu tokrat s seboj nisva imela prav veliko vrednih reči in jih je plastična vrečka dovolj zavarovala. 3 ure so minevale kot dnevi in na koncu smo prispeli na Panglao utrujeni in pokončani, kot da bi plavali čez preliv.

Sicer sem nekoliko deljenega mnenja glede organizacije plavanja z morskimi psi kitovci, a ker gre pridobljeni denar dejansko za ohranitev vrste, sem nekoliko pomirjena. Bili so že na robu izumrtja, ko je država ribičem, namesto da bi jih lovili, plačevala za to, da so jih hranili. Hit je zadeva postala, ko je nekdo na Youtube naložil videoposnetek ribiča, kako hrani morskega psa dobesedno v usta. In od takrat dalje mestece Oslob na Cebuju postaja nova turistična točka na Filipinih. Še vedno navdušena nad dopoldansko aktivnostjo sva popoldne preživela ob bazenu v hotelu, zvečer pa na obvezni bananin šejk na obalo.

Najin predzadnji dan na Filipinih je zopet postregel z zgodnjim vstajanjem (a nisva na dopustu?!) in nekoliko naveličanim kapitanom, ki nas je šesterico peljal do svoje barke na obali in zapeljal na odprto morje. Sonce se je še prebujalo in ustvarjalo čudovito čarovnijo barv za oblački. Kmalu smo prispeli na kraj, kjer se ob jutrih hranijo delfini in jih je možno opazovati v njihovem naravnem okolju. Ko smo prispeli, je bilo tam gotovo vsaj še 20 takih barčic, kot je bila naša, opazovanju delfinov pa bi bolj ustrezal naziv "lovljenje" delfinov. Vsakič, ko so se pojavili na gladini, so se vse (izjemno glasne) barke zapodile za njimi, nekateri kapitani pa so bili celo tako nemarni, da so zapeljali direktno v jato. Norci. Jaz bi jih kar ubrisala. Naš džoko je ugotovil, da nam Zahodnjakom njegovo početje ni bilo ravno po godu, zato se je nekoliko umiril. Ko se je večina barčic oddaljila drugim ciljem naproti, pa smo na vrsto prišli tudi mi, ki smo se držali nekoliko v ozadju. Tik ob bok barke nas je prišla pozdravit ogromna jata delfinov in pokazat svoj naraščaj. Neverjetno lep in skoraj neverjeten prizor vsaj petdesetih živali, ki so nas spremljale kakšno minuto. 

Skoraj počaščeni, ker smo bili priča takemu dogodku, smo jo veselo mahnili na otok Balicasag, kjer smo šli snorkljat. Menda živijo v okolici tudi želve, bomo videli. Po dokaj nerodnem začetku, ko smo bili nekaj časa prepuščeni sami sebi, smo končno dobil nekoga, ki nas je v malem čolnu odpeljal do koralnega grebena gledat želve. Bil je precej samozavesten, zato sem bila kar malo skeptična. Ker je območje otoka zaščiteno, se sam ne smeš gibat okrog, tako si na milost in nemilost prepuščen dobri volji in zagnanosti svojega čolnarja. Poskakali smo v vodo, a drugega z izjemo potapljačev v globini, ki so nam spuščali mehurčke na gladino, nismo videli. No, da ne bo pomote, videli smo ogromno alg in živopisanih ribic, a želve nobene. 

Pa pravi naš veslač, da gremo še malo nižje, da nižje ob obali so pa gotovo želve (mhm, seveda...). In gremo, spet poskačemo v vodo in si ogledujemo okolico. Nekaj ribic, podvodni grebeni, morska trava... čakaj, čakaj, tisto ni kamen ampak želva! Počasi plavajoča orjaška želva, ki je imela premer oklepa vsaj 80 centimetrov, je izginila v globino. Wow, te želve DEJANSKO obstajajo! Ni trajalo prav dolgo, ko smo opazili drugo. In tretjo. Pa četrto in peto... Bile so prave elegantne dame, ki so kar letele skozi morske tokove. Nekaj nama jih je uspelo ujeti na kamero, a so bolj sramežljive sorte in hitro odplavajo na odprto morje. Eni sem cekaj časa celo sledila in kmalu sta se ji pridružili še dve. Sonce je obsijevalo njihove pojave v vodi in bile so kot prikazni iz temne modrine. Neverjetno. Ker pa so zaplavale kar precej na odprto morje, pod sabo pa sem videla samo že grozovito črnino morske globine, sem odplavala nazaj. 

Vidno navdušen nad svojo sposobnostjo nas je veslač zapeljal bližje k obali, kjer smo nato snorkljali na koralnem grebenu, ki je bil skoraj tako živahen in raznolik kot tisti na Palawanu. Po krajšem okrepčilu smo se napotili na Virgin Island, vendar smo se zaradi izjemno nizke oseke komaj zasidrali na obali. Iznad Bohola so se kar naenkrat prikradli težki črni oblaki in kazalo je, da se bo vsak čas ulilo. Dolg peščeni jezik je zaščitni znak tega otočka, ki je bil še do nedavnega namenjen izključno za komercialne namene, danes pa je preimenovan v Isola di Francesco in je v privatni lasti. Podjetniki iz Manile so ga uredili v posvečeni objekt, ki zdaj služi kot mirni prostor za molitev in razmislek. Predvsem pa ni več tarča turistov, čeprav gre za enega izmed najlepših otočkov tega predela Filipinov. 

Morda zaradi slabega vremena, nizke gladine vode, posvečenih objektov v gozdičku... ali pa kaj drugega, se nama otoček ni zdel nič posebnega. Na najinem potovanju sva jih obiskala 16 od skupno več kot 7000, ki jih premorejo Filipini, in skorajda vsi so se naju dotaknili bolj kot ta. Sestradana sva odšla v Nhoe Pizza, ko smo se vrnili nazaj na Alona Beach. Še malo poležavanja ob bazenu in filanje baterij, nato pa se je začela najdaljša noč v letu. Na plaži Alona se je zbralo ogromno ljudi, najbolj prestižni hoteli pa so kar zagradili dele plaž za svoje goste. Midva sva dobila super prostor z odličnim pogledom na ognjemet, ki je nebo razsvetljeval kar 10 minut. Na drugih delih plaže je bilo še več ognjemetov, a noben tako razkošen in dolg. Množica je ob koncu glasno vzklikala, nato pa so se posamezne zabave odvijale še dolgo v noč. Je pa kar čuden občutek doživeti novo leto na plaži v kratkih rokavih in z japonkami na nogah.

Naslednje jutro sva si privoščila dolg zajtrk in se nato spakirala. S triciklom sva se zapeljala do letališča, od koder sva poletela nazaj v Manilo. Ko sva pristajala v metropoli, sva bila že stara mačka - ujela sva taksi ob izhodu, ki naju je zapeljal v Makati, kjer sva prenočila. Odšla sva do Rizal Parka na pozno kosilo, kjer se je spet trlo ogromno ljudi. V mestu jih živi na milijone, služb pa seveda ni, in vsak si pomaga na svoj način - na tisoče premičnih trgovinic, prodajalcev sim kartic, cigaret ipd. Če nisi rojen v družini, ki bi te lahko preživljala, kakšnih prav dobrih dispozicij za uspešno življenje v Manili nimaš. Komaj sva se prebila skozi množico in ker se je bližal sončni zahod, sva se sprehodila do Roxas bulevarja, ki naj bi nudila lep razgled na Manila Bay. 

No, zahoda zaradi mrča nisva videla, sprehajališče pa mi je delovalo bolj kot dom brezdomcem in ne promenada. Na obali tone smeti, ki so daleč naokrog širile neprijeten vonj - ne, to verjetno ni ostalo samo od silvestrovanja. Ob vzletanju letala nazaj proti Evropi pa sem razmišljala, da so Filipini s svojimi odprtimi ljudmi kljub nekoliko neprijetni Manili name naredili globok vtis s svojo divjostjo, čudovito skrito naravo in neverjetnim šarmom, ki jih gotovo še kdaj obiščem. 

Poglej tudi najin video: https://www.youtube.com/watch?v=c_AUocABEfE&feature=youtu.be