Filipini, četrtič

Naslednji dan sva se namreč vračala v Manilo, na letališče naju je zapeljal kar prijazni gazda bungalovčkov, kjer sva prenočevala (in prvič na najini poti izkusila topel tuš!). Družbo nam je delal tudi njegov sin, izjemno prijazen in ustrežljiv fant, ki študira energetiko in se po končanem študiju namerava zaposliti na Bližnjem Vzhodu, ker naj bi bile tam dobre plače. Ko sva po uri dolgem letu prispela v Manilo, naju je ta pričakala v vsem svojem sijaju. N O R O. Povsod vsaj 50-nadstropne stolpnice, milijon avtomobilov, ki so vsi namenjeni prav tja, kamor si namenjen ti, le lučaj stran pa ulice polne bede, ki opominjajo na to, da se v glavnem mestu Filipinov še zdaleč ne cedita med in mleko. Še dobro, da sva pred prihodom malce prebirala forume in zavrnila taksi, ki ti ga ponujajo takoj ob odhodu z letališča. 450 pesotov do Makatija je absolutno preveč. Le čez cesto se je vila garda rumenih taksijev na taksimeter, ki je čakala na prišleke - tako sva do hotelčka v predelu Makati plačala le 170 pesotov (dobre 3 evre). Ko sva se malce osvežila, sva se podala do Rizal Parka. Ker nisva kakšna muzej-freaka, Manila ni ravno mesto, ki bi s svojimi znamenitostmi pokala po šivih. Na neko daljnje sorodstvo me spominja na Jakarto. 

V Rizal Parku se je tega sobotnega popoldneva kar trlo domačinov, ki so se sprehajali ali ležali v travi. In ko rečem trlo, dejansko mislim trlo. Andraž se ni ravno najboljše počutil, zato sva bolj lutala okrog. Ogromno otrok in družin, vsi nasmejani in vedno dobre volje. Ker je od Rizal Parka na "walking distance", sva se sprehodila še skozi Intramuros. Gre za 0,67 kvadratnega kilometra obizdanega najstarejšega predela Manile, kjer je bila pod špansko prevlado locirana tudi vlada, ime pa dejansko pomeni "znotraj zidov". Zgradili so ga v 16. stoletju, njegov namen pa je bil predvsem zaščititi takratno mesto pred sovražniki. Vse, kar se je nahajalo na drugi strani obzidja, je bilo "extramuros", oziroma "zunaj zidov". Predel je bil v drugi svetovni vojni močno uničen s strani japonske vojske, vendar so ga v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi velike zgodovinske vrednosti obnovili in uredili.

Ponoči sva vstala že ob 1h in šla na drug konec Manile, saj sva bila ob 2:30 dogovorjena za odhod na trekking do jezera v kraterju vulkana Pinatubo. Vožnja iz Manile do izhodiščne točke je trajala kar 3 ure, ki sva jih večinoma prespala kljub majhnosti kombija, kjer nisi nog nikamor mogel pospravit. In če to rečem pri svojih slabih 160cm, potem si lahko mislite, kaj pomeni šele pri večjih ljudeh... Po prihodu smo morali izpolniti kup papirologije, nato pa smo ob 7.uri štartali dalje z jeepi. Vožnja je trajala uro in pol in je potekala po strugi reke, ki si je utrala pot v dolino. Namesto proda je bilo vse polno vulkanskega peska in ogromnih balvanov. Visoke peščene stene so nevarno zevale nad dolino in človek je imel kar malo slab občutek, ko smo se tako vozili pod njimi. Naš jeep ni imel blatnikov, zato smo na koncu poti vsi imeli hrbte dodbra poškropljene in umazane. Voznik je (verjetno nalašč) pospeševal, ko smo se vozili po vodi, da je še bolj pljuskalo. A ker je bil samo pesek, se je kar sam odstranil, ko se je voda posušila. 

Ko smo pričeli s pohodom, je bilo v senci kar mrzlo, zato sem komaj čakala, da pridemo izza vogala v strugo, kjer je sijalo sonce. Pot nas je vodila po peščeni stezi med ogromnimi, kot hiša velikimi skalami. Vsake toliko časa smo prečkali reko in obšli udor. Hoja niti ni bila tako enostavna, kot se morda na prvi pogled zdi, saj se je pesek udiral pod nogami in tako oteževal korak. Po kakšni uri in pol smo prispeli do počivališča, kjer je stala tabla z napisom o tem, koliko hoje je še do vrha: young age 15 minut, middle age 20 minut in senior 25 minut. Seveda smo bili ob pogledu na to tablo vsi precej pogumni, a na koncu koncev smo za zadnji vzpon potrebovali skoraj 35 minut! Torej bo treba na tablo dodati še "invalide". Bilo je veliko vode, ki smo se ji na poti morali umikati skozi gosto tropsko rastje, a na koncu nam je uspelo. Nagrada pa je več kot le poplačala naš trud. Pogled na jezero kraterja Pinatubo je neverjeten. 

Modrozelena barva vode, ki jo sonce še okrepi, je poseben čudež narave. Prizor, ki po mojem mnenju sploh ne spada na Filipine, državo, za katero zmotno mislimo, da je le država rajskih otočkov. Če bi mi nekdo rekel, da sem v Boliviji ali Nepalu, bi mu takoj verjela. Gre za aktiven vulkan, čigar širše območje je pod vojaškim nadzorom in zaprto za samostojne obiskovalce, nazadnje pa je izbruhnil leta 1991, ko so morali evakuirati na deset tisoče ljudi. Ta izbruh velja za drugega izmed najhujših svetovnih izbruhov vulkanov 20. stoletja. Za predstavo, kako je izbruh vplival na celoten planet, pa le nekaj številk: izbruhnil je 10.000.000.000 ton magme in 20.000.000 ton žveplovega dioksida, kar je močno spremenilo vsebnost mineralov in železa ozračju. V mesecih po izbruhu se je v globalnem ozračju ustvarila meglica žveplove kisline in v letih 1991-1993 ozračje shladila za pol stopinje. Noro, kajne?

 Navdušena nad videnim sva se spustila do obale in tam pojedla svoje kosilo, ki nam ga je do kraterja prinesel naš "non-speaking trail guide". Smešen dečko, tale kolega. Vsak jeep ima namreč šoferja in vodiča, poleg pa prostora za še 5 obiskovalcev, 1 sedi spredaj, 4 pa zadaj. In tale "guide" je zadolžen, da svoje ovčice v istem številu pelje iz jeepa in jih tudi pripelje nazaj. Niso pa to ljudje, ki bi človeku povedali karkoli o okolici ali vulkanu (zato tudi "non-speaking"), le tiho in v japonkah s čepico na glavi hodijo poleg in pomagajo pri prečkanju reke. Ura je bila poldne, ko smo se počasi začeli vračati nazaj v dolino. Bil je lep in sončen dan, na momente je bilo v strugi, kjer ni bilo možnosti, da bi se človek umaknil v kakšno senco, kar vroče. In potem spet uro in pol trajajoča vožnja nazaj do vasi, kar je po celem dnevu reeeeeeees odveč, od tam pa nadaljnje 3 ure nazaj do Manile. Na poti smo imeli orgomno prometa, zato je bila vožnja še toliko bolj utrujajoča. Utrujena, zaspana in umazana od vulkanskega peska sva v hotel prispela 20 ur po tem, ko sva ga zapustila. A vesela in navdušena nad izjemno naravo, ki sva ji bila priča, se toplega tuša in mehke postelje že dolgo nisva tako razveselila.

Naslednje jutro sva imela let za Tagbilaran, kamor sva prispela po dobri uri leta. Vzela sva tuk-tuk do 20 kilometrov oddaljene Alona Beach na otočku Panglao, kjer sva bila nastanjena naslednje štiri dni. Spet, tako kot v Manili, sva morala šoferju z najino navigacijo pomagati, kam naju mora peljati. Zanimivo, natanko ti zna vsak povedati, koliko stane vožnja, nima pa pojma, kam mora peljati. 

Po prihodu do hotelčka, kjer sva zaradi spemembe planov spala samo eno noč, sva najprej malce spraševala po možnih izletih za naslednje dni, a so naju vsi posiljevali z nekimi privatnimi turami v ogromnih zneskih, tako da sva si izposodila skuter in se odpeljala do mesteca. Tam sva našla Nemca, ki ima eno izmed boljše ocenjenih restavracij Biergarten, delikatesno trgovino z nemškimi izdelki (vključno s Thomy majonezo in Nutello) in majhno turistično agencijo. Ker je do čokoladnih hribčkov na Boholu več kot 80 kilometrov, se nisva odločila za samostojno raziskovanje, pa še Andraž se je nekje prehladil in ni bil ravno za kakšne ekspedicije s skuterjem. Zato sva kar pri tem gospodu rezervirala izlet po Boholu za naslednji dan in kar malce sem se razvedrila, ko sem odkrila, da so ponujali tudi prevoze do Osloba, kjer so morski psi kitovci. To je bila namreč ena izmed mojih postavk na "bucket list-u", nikakor pa nikjer nisem dobila informacije, ali je možen obisk Obsloba tudi iz Panglaa. Direktnih prevozov naj ne bi bilo, pot prek Cebu City-ja pa je dolga in naporna (da ne govorim o tem, da traja cel dan). Vesela, ker je šlo vse po najinih željah, sva šla na Alona Beach na bananin šejk, v Dunkin Donuts po večerjo in nato nazaj v hotel. Mestece je prav živahno in polno turistov, zato tudi nekoliko višje cene kot drugje. Malo civilizacije ne škodi, vendar se človek hitro naveliča, da te domačini gledajo le kot potujočo denarnico. Ker je v takih krajih pač normalno, da Zahodnjaki pridejo na dopust in ne gledajo na odhodke, predvsem pa je človek opeharjen za pristna doživetja in iskrene nasmehe. Da o starih zahodnih "kozlih" z mladimi, ravno polnoletnimi Filipinkami ne govorim... Tako smo šli - na izlet na sosednji otoček Bohol. V enoprostorcu, s kakršnimi povečini prevažajo turiste po izletih, nas je bilo sedem. Do Bohola smo se zapeljali preko mostu, ki ga povezuje s Panglaom. Vozili smo se kakšno uro, preden smo prišli do zavetišča za najmanjše primate na svetu, tarsierje. 

To so take male, za dlan velike opice, ki glavo lahko premikajo za 180 stopinj in imajo za svojo velikost ogromne okice, zaradi katerih imaš občutek, da ves čas kakajo. Lepo urejen delček gozda obiskovalcem približa naravno okolje teh ljubkih bitij, ki se podnevi večino časa skrivajo pod listi in spijo. Videli smo jih kar nekaj in moram priznati, da človek sploh nima občutek, da se dejansko sprehaja po ograjenem gozdu. Obskrbniki se trudijo, da jih poiščejo med vejami in jih nato kažejo obiskovalcem. Majhno zavetišče hitro postane premajhno, ko človek ugotovi, da je na koncu poti in ga v suvenir šopu napadejo s tarsierčki v vseh možnih oblikah... Pot smo nadaljevali nekaj kilometrov naprej, kjer v lično urejenem botaničnem vrtu kraljujejo metulji. Imajo jih menda 15 vrst, prav vsi pa so zelo veliki in živopisani. Do čokoladnih hribčkov, glavne atrakcije otoka, nas je ločilo še kar nekaj vožnje. Vozili smo se mimo neskončnih riževih polj in manjših vasic. Tako umirjeno se je vse zdelo na prvi pogled... vse dokler se človek ne pripelje do neposredne bližine teh hribčkov, tam pa se pravi kaos šele začne. Že ob vznožju suvenir šopi, ulični prodajalci kar skozi okna avtomobilov prodajajo vodo in prigrizke, vse se nekam rinejo, hrup in hupanje avtomobilov vsepovsod. Ko se nam je končno uspelo prebiti mimo, smo se začeli vzpenjati na enega izmed teh hribčkov, od koder se je iz razgledne točke razprostiral pogled daleč naokoli. In do kamor je segal pogled, povsod sami hribčki - natančneje, gre za kar 1.776 hribčkov, ki se raztezajo na petdesetih kvadratnih kilometrih. Poraščeni so z gosto zeleno travo, ki v sušni dobi spremeni barvo v rjavo in so po tem dobili tudi ime. Filipini so jih označili kot tretjo izmed največjih geoloških znamenitosti Filipinov (takoj za vulkanom Taal in nacionalnim parkom Hundred Islands) ter dosegli vpis na UNESCO seznam. 

Na razgledni točki, kamor se mora človek po stopnicah povzpeti peš, je grozna gneča, kjer vsak s svojimi (vsaj) tremi elektronskimi napravami išče najboljši kader za sliko, ki jo bo kasneje po poti navzol delil na družabnih omrežjih. Oba z Andražem sva se strinjala, da ti hribčki pravzaprav niso nič kaj posebnega. Zelo lepi in s prekrasnim razgledom, vendar čisto preveč skomercializirano. Ideja o teh hribčkih je tako popačena, da izgubijo svoj dejasnki čar... Pred kosilom smo se ustavili še na bambusovem mostu čez reko Sipatan, ki slovi po tem, da je narejen izključno iz bambusa. Zanimiv, nekoliko nezanesljiv, pa tudi malce nevaren, če se ti je med hojo med bambusove palice ujela japonka in si skoraj telebnil na nos. 

Kosilo nas je čakalo na plavajočem splavu ob mestecu Loboc, še ena izmed turističnih "pasti", ki se mi je zdela nekoliko out-of-date in čist preveč upokojenska, a se je izkazala za sila prijetno križarjenje med gosto džunglo, slapovi in domačini ob bregovih. Na poti proti Panglau nas je presenetilo celo nekaj dežnih kapelj, ki pa so bolj kot ne olajšale večerni sprehod po peščeni plaži Alona, da se mivka ni preveč zarivala med prste. 

Nadaljevanje