West USA, sedmič

Naslednji dan sva se odpravili proti Antelope Islandu, ki je urejen v narodni park sredi Great Salt Lakea. Hvali se z bizoni, ki se tam, tako kot v Yellowstoneu, sprehajajo prosto po Prešernu. To bi bila seveda velika atrakcija, če bizonov na najini poti že ne bi prej videli. Je pa na take otok kar zahtevno priti, midve bi se brez najine Mici gotovo vsaj trikrat izgubili. Nič čudnega, da ni prav zelo obiskan – čeprav neupravičeno – saj ni nikjer nobenih tabel ali kažipotov. Ti se začnejo kaki dve milji pred dolgim nasipom, ki loči otok od kopnega.

Obiskovalci otoka lahko vidijo bizone, zajce, elke, čudne antilopam podobne živali in čudovito naravo, ki spominja na kak bolj kosmat hrvaški otok. Odpravili sva se tudi na t.i. plažo, kjer pa zaradi soli in mivke neznosno zaudarja, vsake toliko časa pot zaide tudi do kakšnega napol razkrojenega ptiča, ki jih je oseka pustila za seboj. Na daleč izgleda pa prav idilično… Za tem sva se odpravili v mesto, še prej šli na dozo kofeina v Starbucks in potem na avtobusno postajo po karte za nočni bus proti Renu in od tam naprej do San Francisca. Ker je bila prodajalna vozovnic zaprta, sva se zapeljali do olimpijske vasi kakih 40 minut vožnje stran, kjer so leta 2002 potekale zimske olimpijske igre. 

Sprehodili sva se med ogromnimi objekti, si ogledali olimpijski muzej in nato še nekaj časa opazovale otroke, ki so se iz skakalnic s smučkami poganjali v bazen. Tile Američani pa res znajo še poleti naredit kakšno atrakcijo, da te oberejo še za kak dolar. Ko sva se vračali proti Salt Lake Cityju, so se na nebu začeli zbirati črni oblaki, pot pa naju je vodila naravnost tja, kjer se je najbolj bliskalo. Nevihta naju je seveda prehitela, zato sva vedrili v McDonald'su. Ko se je nekoliko zjasnilo, sva šli na obalo slanega jezera občudovat širne slane zaplate. Vsekakor vredno ogleda, čeprav sam Salt Lake City ni ravno točka, kamor bi grmele trume turistov. 

Vrnili sva se v mesto in tam kupili vozovnice za zvečer, vmes pa sva imeli še dovolj časa, da sva se šli sprehodit po mestnem središču, ki so ga ustanovili Mormoni. Na vsakem koraku imaš občutek, da je nekaj drugače na tem mestu kot na ostalih, ni tako tipično ameriško. Vse čisto, urejeni vrtovi in parkovni nasadi, še ljudje so čisto drugače oblečeni. Tu recimo ne boste videli drzno oblečenih deklet, ampak v krilih do pod kolen in srajčkah, zapetih do vratu. Pa tudi fantje nosijo črne hlače na črto in podobno. Predvsem pa mesto poživijo številni nasadi rož in drugega cvetja, prebivalci pa so še bolj kot drugod pripravljeni pomagati na vsakem koraku, pa čeprav pomoči niti ne potrebuješ. Kot da bi prav tekmovali v tem, kdo na dan naredi več dobrih del. 

 
Po krajšem popoldanskem sprehodu sva najinega Chevyja peljali nazaj na letališče in se od tam z avtobusom odpeljali do glavne avtobusne postaje. Imeli sva prijetnega sogovornika, prijaznega pilota, ki je za razliko od drugih Američanov, ki sva jih srečali na poti, govoril zelo razgledano in tudi nasploh postavljal malce bolj inteligentna vprašanja od ostalih… na avtobusni postaji so se že začeli zbirati prvi potniki za Reno in kake pol ure pred predvidenim odhodom je bilo jasno, da vsi gotovo ne bomo mogli na en avtobus. Odhod so nato zamaknili še za eno uro, tako da smo iz Salt Lake Cityja štartali šele ob polnoči. K sreči sva ujeli prvi avtobus in nama ni bilo potem treba čakati še na naslednjega. To so morali storiti vsi, ki na pravi avtobus niso uspeli priti. Da ne govorim, da so najbrž dobili uradno najstarejši in najbolj razdejan avtobus. Ne bi mogla reči, da bom to mesto posebej pogrešala, saj imajo za moje pojme grozno prometno (ne)kulturo, vsi izsiljujejo prednost, hupajo in ustvarjajo splošno živčnost na cesti. Glede na to, da sva prevozili kar nekaj velikih mest, lahko rečeva, da je bilo to še najslabše prometno urejeno. Da ne govorim o talnih oznakah, ki se sploh ne vidijo in imajo še domačini veliko težav z vključevanjem v promet. Ampak očitno jim ustreza… Začela se je dolga pot v San Francisco, katero je definitivno lažje izgovoriti kot dejansko doživeti. To sem nekajkrat že ugotovila, pa se me nikakor ni toliko prijelo, da tega ne bi storila še vsaj enkrat. Dobro sicer, da sva sedeli na najboljših sedežih čisto spredaj, kjer sva imeli dovolj prostora za noge, pa kaj, ko je za nama sedel en mali razbojnik, ki se je vsake toliko časa spomnil, da bi lahko na vse grlo zakričal. K sreči sva kljub temu lahko večino poti prespali in v Renu je bil ravno čas za zajtrk. Ne glede na to, da je bila za nami že dolga pot, nas je še vedno čakalo kakih 6 ur vožnje, za katere se je kasneje izkazalo, da je bilo dobro prišteti še kakšno. Zadnjih deset milj je minilo predvsem v znamenju dolgih kolon avtomobilov po 4- in 5-pasovni obvoznici in prav zdelo se je, da so najbrž vsi Američani ravno takrat šli v San Francisco. Okrog 15.ure sva končno začutili trdna tla pod nogami, a za razliko od prejšnjih dni, ko nama je bilo kljub visoki nadmorski višini zelo vroče, naju je v San Franciscu prav malo zeblo. Na soncu je še šlo, v senci pa je bilo presneto mrzlo.

Med ulicami je ves čas vlekel prepih in veter je še dodatno hladil ozračje. S taksijem sva se zapeljali do najinega hostla, kjer sva si najprej privoščili nekaj za pod zob, nato pa sva se odpravili na sprehod po mestu. Po tako dolgi vožnji je bilo prav blagodejno raztegnit noge. Teja je imela namen kupit še darila za svoje domače, jaz sem pa tudi malo pasla radovednost, kaj nama to zanimivo mesto ponuja. Med drugim sva našli Turk Street v samem centru San Francisca, se skoraj izgubili v nepredstavljivo visoki nakupovalni hiši in napol zmrzovali (kljub zelo toplim oblačilom) na poti nazaj v hostel. Kar naenkrat e namreč mesto zavila megla skoraj do dna ulic, veter je začel pihati še močneje in poleg termo jope (v avgustu!!!) anorak ne bi bil nič odveč. San Francisco naju je torej že prvi dan presenetil več kot enkrat. Prav zanimalo me je, kaj bodo prinesli naslednji dnevi…

Naslednji dan sva spet začeli že pred budilko, čeprav sva nato še malo poležali, ker sva bili obe precej utrujeni od zadnjih dni. A ne za dolgo. Po zajtrku sva odšli v financial district, od koder naj bi štartal najin hop on- hop off bus, ki je za ogled znamenitosti takega mesta najboljša varianta. Ker pa so tam vsi vozili kar mimo (pa čeprav je bilo na letaku jasno napisano, da avtobus ustavlja tudi točno tam, kjer sva stali), sva se premaknili eno postajo nižje. Tam sva imeli več sreče. Avtobus je ustavljal ravno pri neki hudi francoski restavraciji, od koder so prihajale čudovite vonjave po svežem zajtrku, še lepši pa je bil pogled na polne in stilsko dekorirane krožnike, ki so jih natakarji nosili mimo. Družno sva se odločili, da se tja vrneva na kosilo in se povzpeli na rdeči duble decker. 

 
Zapeljali smo se do Fisherman's Wrafa, najbolj znanega predela San Francisca, kjer sva se peš sprehodili ob morju do Piera 39 – jasno, najbolj znanega pomola v San Franciscu. Pomol, poln barov, restavracij in raznoraznih trgovin kar mrgoli od obiskovalcev in prav vabi, da se izgubiš v množici. Ob pomolu pa tišino kalijo morski levi, ob najinem obisku jih je bilo gotovo okrog sto, zaradi njih pa je ta pomol za turiste seveda še bolj privlačen. Menda je se ob ta pomol zatekla skupinica morskih levov po močnem potresu leta 1989, kmalu pa so živali ugotovile, da jim okolje zelo odgovarja. V nekaj mesecih se je število povečalo na več kot 600 primerkov, ki so včasih v San Franciscu zaradi milejših zim le prezimili, danes pa velika skupina teh simpatičnih zabavljačev ostaja ob pomolu čez celo leto. Očitno se radi nastavljajo fotoaparatom in obožujejo, da so v središču pozornosti. 

 
Čas na Pieru 39 hitro mineva in po jutranji megli se je kasneje pokazalo tudi sonce. Le z Golden Gate Bridgea se ni in ni hotela dvigniti. To se ni zgodilo niti takrat, ko smo se zapeljali čezenj. Megla nam pač ni namenila pogleda nanj. A menda je to kar tipično, tako da bi v bistvu morali imeti neznansko srečo, da bi ga videli v celoti. Je pa zaposlenih 15 ljudi, ki samo barvajo most in za opravljeno delo potrebujejo kar 3 leta. Vendar se s tem njihovo delo ne konča, saj se lahko barvanja spet lotijo od začetka. Morska sol in vlaga v zraku tako poškodujeta barvo, da jo je treba obnoviti vsake 3 leta. Fluktuacija zaposlenih na tem delovnem mestu najbrž ni redek pojav… 

Ko smo se pripeljali nazaj v mesto, sva šli še malce po nakupih, nato pa na super dobro čebulno juho in solato v najino že prej izbrano francosko restavracijo. Ker je bila ura še zgodnja, sva se odpravili še peš do Vermont Streeta, ki poteka cik-cak po klancu navzdol in je okrašena z lepimi vrtovi in cvetočim cvetjem. Ko sva se vzpenjali po stopnicah ob robu ceste, sva opazili, da se po tej zaviti cestici vozijo samo turisti, ki sproti snemajo ali kako drugače dokumentirajo svoje početje. Zdeli so se nama malce prismuknjeni, a če prav pomislim, bi midve najbrž storili isto, če bi bili v San Franciscu z avtom. Nazaj sva se proti hostlu vračali bolj po časi, po strmih ulicah in hoji navkreber sva občudovali lepo urejene hiške in njihovo okolico. Na vsakem vrhu ulice se je odprl čudovit pogled bodisi na Alcatraz, pomole in ostale gričke, ali pa le na ulico, ki je potekala daleč v dolino in se na drugem koncu spet dvignila visoko in strmo v sosednji grič. Res posebno mesto, ta San Francisco. 

 
Zaradi same strukture pa je mesto tudi relativno majhno, razdalje res niso velike. Na karti mesta se je zdelo, kot da sva prepešačili vsaj tretjino mesta. Popolno nasprotje Los Angelesa… To najino večerno raziskovanje je bila prav odlična popestritev zadnjih dni, ko sva veliko presedeli. Ustavili sva se še v parku Washington Square in opazovali skupino otrok pri igr, katerim sta družbo delala še oče in ded. Kako zabavno.

Ko sva prišli v hostel, je bilo treba počasi prepakirati. Bila je namreč najina zadnja noč v San Franciscu in zadnja možnost, ko sva imeli dovolj časa in prostora za pakiranje. Naslednji dan naju je namreč čakal nočni avtobus za Los Angeles, zatem pa je bilo po izletu v San Diego treba počasi že na letališče...

Nadaljevanje