West USA, osmič
Zadnji dan v San Franciscu sva se ponovno odpravili do Fisherman's Wrafa, kjer sva si v pekarni najprej privoščili jutranjo kavico in občudovali proizvodnjo pekovskih izdelkov, saj so iz pekarne v trgovino potovali kar v košarah visoko po stropom. Sprehodili sva se na pomol Pier 45, kjer sta zasidrani podmornica U.S. Pampanito in vojaška bojna ladja Jeremiah O'Brien. Opazovali sva mimoidoče, ki so hiteli po jutranjih nakupih rib po številnih ribarnicah ob pomolu in skupinico mladih mornarjev, oblečenih v snežno bela oblačila.
Krenili sva na drug, bolj uraden konec mesta, kjer se nahajajo sodišče, opera,… Od tam sva se peš odpravili kake pol urice hoda stran do manjšega parka, ob katerem stojijo znamenite hiške, zgrajene v starejšem slogu. T.i. Painted Ladies so služile že za prenekatero kuliso raznim filmom in nadaljevankam, prav gotovo pa ni ravno prijetno stanovati v njih, če veš, da tvojo hišo vsak dan slika na stotine turistov. Posebnost je njihova lega, saj se iz grička v parku za njimi vidi poslovni del San Francisca in poskrbi za zelo zanimivo ozadje. V parku sva srečali tako zvedave turiste kot tudi domačine, vsi so posedali na klopeh ali travi, bodisi se ukvarjali s svojimi psi, brali ali pa le opazovali okolico. Zanimivo, kako v takem okolju dobiš občutek domačnosti.
Vračali sva se skozi italijansko četrt, kjer sva si v pristni restavraciji privoščili odlično kosilo in se tako najedli, da sva nekaj časa samo sedeli. Seveda pa ni dobrega kosila brez odlične sladice in slaščičarne v italijanski četrti so prav tekmovale, katera bo pripravila bolj privlačne izložbe čudovitih sladkarij. Pa sva jo mahnili še na tiramisu. Božansko! V namen izgube pridobljenih kalorij sva se peš podali na Coit Tower, kar je bilo veliko lažje predlagati kot udejanjiti. Polnih želodcev sva sopihali po strmih ulicah in občudovali avtomobile, ki so bili parkirani pravokotno na cesto. Jah, nikoli se ne ve…
Ko sva končno prispeli do telegrafskega stolpa, ki stoji na vrhu hriba, se nama je razprl čudovit pogled na celotno mesto. Vmes je veter razpihal meglo in sonček je obsijal zaliv z obema znamenitima mostovoma. No, pa sva le videli Golden Gate Bridge v celoti! Posedali sva na škarpi in se nastavljali toplim sončnim žarkom. A prav tako hitro, kot se je sonce prikazalo, ga je megla tudi pregnala. V hostel sva se po prtljago vrnili po drugi poti – glede na to, da sva hodili po strmih lesenih stopnicah, ki so povezovale hrib in obmorsko cesto, bi rekla, da je bila namenjena zgolj domačinom. Stopnice so potekale med vrtovi sosednjih hiš in celo pot je dišalo po cvetju. Nekateri so si ustvarili pravi raj. V hostlu sva si pripravili še nekaj za pod zob, nato pa sva jo mahnili na avtobusno postajo. Čakala naju je še ena nočna avtobusna vožnja, tokrat nazaj v Los Angeles. A če bi prej vedela, bi gotovo šla s kakšnim drugim avtobusom, saj je mala azijska kamikaza celo pot vozila tako noro, da sva se počutili, kot da bi se vozili po grdem kolovozu, ne pa po avtocesti. Tečen in zadirčen šofer namreč ni imel usmiljenja – na cilj smo prispeli več kot pol ure pred predvidenim prihodom, v mikrofon je govoril na ves glas in osorno odgovarjal na vprašanja potnikov. Veseli, da sva noč preživeli, sva nahrbtnike zaklenili v omarice in se peš odpravili do postajališča, od koder je »najina« agencija pobirala potnike za enodnevni izlet v Sea World v San Diego. Hodili sva pa po takih ulicah, za katere upam, da moja noga nikdar več ne stopi nanje. Kot prizor iz filmov, kjer v kaki neugledni četrti brezdomci prosjačijo na ulici in nimaš ravno občutka, ali je prijazen, ali te misli napasti ali pa je samo pijan. Skratka, malce neprijetno. Čeprav sva na najini poti doživeli kar veliko podobnih situacij, moram priznati, da brezdomci nikoli niso bili vsiljivi, niti ne napadalni ali sovražni. Izgledali so pa res grozno. No, Teja se je tega izleta še posebej veselila, ker je tam imela rezervirano plavanje z delfini, jaz pa sem bila tudi na trnih, ker sem takrat prvič v živo videla orke. Ko sva prispeli na dogovorjeno mesto, sva dolgo časa čakali in ker ni bilo avtobusa od nikoder, sva sklenili poklicati agencijo. Prijazna gospa nama je rekla, da je šofer že tam. No, izkazalo se je, da je šofer v bistvu čakal le naju in je vmes šel v bližnji hotel na zajtrk. Odpravili smo se skoraj do letališča LAX, kjer se je začelo ponovno čakanje v prostorih agencije. Medna smo čakali še nekaj ljudi, da jih pripeljejo. Končno smo se odpravili proti parku, kjer sva jo hitro popihali skozi vstop. Časa nisva imeli prav veliko, pa še ure predstav nama niso bile prav naklonjene.
Za začetek sva se spustili z vlakcem smrti po visokem slapu, da sva se malce zbudili. Nato sva šli gledat beluge, severne medvede in pingvine. Sledil je šov z orkami in sprehod skozi akvarij morskih psov in želv. Sicer pa tipičen ameriški zabaviščni park, kjer je relativno malo atrakcij, a ogromno različnih trgovinic, restavracij in bistrojev, kjer ljudje lahko z zapravijo svoj denar. Glede na to, da so obiskovalci povečini iz zabaviščnega parka hodili otovorjeni z ogromnimi vrečami plišastih igrač, obeskov, galanterije, kozarcev, oblačil,… (seveda vse v slogu zabaviščnega parka), park zagotovo ne končuje poslovnega leta v rdečih številkah. Ura se je bližala Tejinim delfinčkom, zato sva se sprehodili do dogovorjenega mesta. Zaupala mi je svoj fotoaparat, ki sem ga testirala že v času, ko se je Teja preoblačila v neopren. No, testirala sem ga mogoče preveč, ker so takoj zatem šle baterije, zato sem njeno dogodivščino dokumentirala kar s svojim fotoaparatom. Mogoče ni bila izkušnja, kakršno si je Teja želela, zagotovo pa je nasmeh na njenem obrazu po crkljanju delfinčkov upravičil vse čakanje. Medtem, ko se je šla preoblečt, pa sem na svoj račun prišla še jaz, ko sem pod bazenom opazovala brezskrbno orko, ki je plavala sem ter tja. Prostor, kjer sem si definitivno napolnila baterije.
Povratna pot v Los Angeles seveda tudi ni bila običajna, zakaj bi bila, če še nič ni bilo? Glede na to, da je avtobusna postaja v najbolj neuglednem delu mesta, sva voznika prosili, če bi naju lahko odložil direktno na postaji, namesto da naju pelje 2 milji stran in morava peš nazaj. Ker smo se že itak peljali mimo. Zabrundal je nekaj v smislu, da ne bo problema, če bova znali poskrbeti zanj. Glede na to, da sva bili z denarjem že kar na tesnem, mu tudi približno nisem nameravala dati napitnine, zato sva rekli, da ni treba. Malo pred Los Angelesom pa me je šofer poklical k sebi in vprašal, če naju bo kdo počakal ali bova naročili taksi. Dejala sem, da ne, in da nimava več denarja za taksi, da se bova kar sprehodili. Očitno naju ni hotel imeti na vesti, da naju kak nepridiprav ne napade, zato naju je vseeno odložil na avtobusni postaji, midve pa sva zadnje dolarje raje zapravili v bližnjem McDonald'su. Na postajo naju je prišel iskat prijeten fant, ki se je šele učil za šoferja in mu je družbo delal njegov mentor. Že kak dan prej sva namreč naročili nek ugoden prevoz na letališče, ki traja sicer malce več časa, vendar za neprimerljivo manj denarja. Vso pot se je glasno pogovarjal z nama in se učil slovenščine, njegov mentor pa se je samo muzal in zmajeval z glavo. Tako nama je popestril še poslednjo noč v ZDA, ki sva jo prespali kar na letališču. In neštetokrat vmes sem se znova in znova spominjala, da sem si že davno prisegla, da na letališčih ne bom več prespala…
Krenili sva na drug, bolj uraden konec mesta, kjer se nahajajo sodišče, opera,… Od tam sva se peš odpravili kake pol urice hoda stran do manjšega parka, ob katerem stojijo znamenite hiške, zgrajene v starejšem slogu. T.i. Painted Ladies so služile že za prenekatero kuliso raznim filmom in nadaljevankam, prav gotovo pa ni ravno prijetno stanovati v njih, če veš, da tvojo hišo vsak dan slika na stotine turistov. Posebnost je njihova lega, saj se iz grička v parku za njimi vidi poslovni del San Francisca in poskrbi za zelo zanimivo ozadje. V parku sva srečali tako zvedave turiste kot tudi domačine, vsi so posedali na klopeh ali travi, bodisi se ukvarjali s svojimi psi, brali ali pa le opazovali okolico. Zanimivo, kako v takem okolju dobiš občutek domačnosti.
Vračali sva se skozi italijansko četrt, kjer sva si v pristni restavraciji privoščili odlično kosilo in se tako najedli, da sva nekaj časa samo sedeli. Seveda pa ni dobrega kosila brez odlične sladice in slaščičarne v italijanski četrti so prav tekmovale, katera bo pripravila bolj privlačne izložbe čudovitih sladkarij. Pa sva jo mahnili še na tiramisu. Božansko! V namen izgube pridobljenih kalorij sva se peš podali na Coit Tower, kar je bilo veliko lažje predlagati kot udejanjiti. Polnih želodcev sva sopihali po strmih ulicah in občudovali avtomobile, ki so bili parkirani pravokotno na cesto. Jah, nikoli se ne ve…
Ko sva končno prispeli do telegrafskega stolpa, ki stoji na vrhu hriba, se nama je razprl čudovit pogled na celotno mesto. Vmes je veter razpihal meglo in sonček je obsijal zaliv z obema znamenitima mostovoma. No, pa sva le videli Golden Gate Bridge v celoti! Posedali sva na škarpi in se nastavljali toplim sončnim žarkom. A prav tako hitro, kot se je sonce prikazalo, ga je megla tudi pregnala. V hostel sva se po prtljago vrnili po drugi poti – glede na to, da sva hodili po strmih lesenih stopnicah, ki so povezovale hrib in obmorsko cesto, bi rekla, da je bila namenjena zgolj domačinom. Stopnice so potekale med vrtovi sosednjih hiš in celo pot je dišalo po cvetju. Nekateri so si ustvarili pravi raj. V hostlu sva si pripravili še nekaj za pod zob, nato pa sva jo mahnili na avtobusno postajo. Čakala naju je še ena nočna avtobusna vožnja, tokrat nazaj v Los Angeles. A če bi prej vedela, bi gotovo šla s kakšnim drugim avtobusom, saj je mala azijska kamikaza celo pot vozila tako noro, da sva se počutili, kot da bi se vozili po grdem kolovozu, ne pa po avtocesti. Tečen in zadirčen šofer namreč ni imel usmiljenja – na cilj smo prispeli več kot pol ure pred predvidenim prihodom, v mikrofon je govoril na ves glas in osorno odgovarjal na vprašanja potnikov. Veseli, da sva noč preživeli, sva nahrbtnike zaklenili v omarice in se peš odpravili do postajališča, od koder je »najina« agencija pobirala potnike za enodnevni izlet v Sea World v San Diego. Hodili sva pa po takih ulicah, za katere upam, da moja noga nikdar več ne stopi nanje. Kot prizor iz filmov, kjer v kaki neugledni četrti brezdomci prosjačijo na ulici in nimaš ravno občutka, ali je prijazen, ali te misli napasti ali pa je samo pijan. Skratka, malce neprijetno. Čeprav sva na najini poti doživeli kar veliko podobnih situacij, moram priznati, da brezdomci nikoli niso bili vsiljivi, niti ne napadalni ali sovražni. Izgledali so pa res grozno. No, Teja se je tega izleta še posebej veselila, ker je tam imela rezervirano plavanje z delfini, jaz pa sem bila tudi na trnih, ker sem takrat prvič v živo videla orke. Ko sva prispeli na dogovorjeno mesto, sva dolgo časa čakali in ker ni bilo avtobusa od nikoder, sva sklenili poklicati agencijo. Prijazna gospa nama je rekla, da je šofer že tam. No, izkazalo se je, da je šofer v bistvu čakal le naju in je vmes šel v bližnji hotel na zajtrk. Odpravili smo se skoraj do letališča LAX, kjer se je začelo ponovno čakanje v prostorih agencije. Medna smo čakali še nekaj ljudi, da jih pripeljejo. Končno smo se odpravili proti parku, kjer sva jo hitro popihali skozi vstop. Časa nisva imeli prav veliko, pa še ure predstav nama niso bile prav naklonjene.
Za začetek sva se spustili z vlakcem smrti po visokem slapu, da sva se malce zbudili. Nato sva šli gledat beluge, severne medvede in pingvine. Sledil je šov z orkami in sprehod skozi akvarij morskih psov in želv. Sicer pa tipičen ameriški zabaviščni park, kjer je relativno malo atrakcij, a ogromno različnih trgovinic, restavracij in bistrojev, kjer ljudje lahko z zapravijo svoj denar. Glede na to, da so obiskovalci povečini iz zabaviščnega parka hodili otovorjeni z ogromnimi vrečami plišastih igrač, obeskov, galanterije, kozarcev, oblačil,… (seveda vse v slogu zabaviščnega parka), park zagotovo ne končuje poslovnega leta v rdečih številkah. Ura se je bližala Tejinim delfinčkom, zato sva se sprehodili do dogovorjenega mesta. Zaupala mi je svoj fotoaparat, ki sem ga testirala že v času, ko se je Teja preoblačila v neopren. No, testirala sem ga mogoče preveč, ker so takoj zatem šle baterije, zato sem njeno dogodivščino dokumentirala kar s svojim fotoaparatom. Mogoče ni bila izkušnja, kakršno si je Teja želela, zagotovo pa je nasmeh na njenem obrazu po crkljanju delfinčkov upravičil vse čakanje. Medtem, ko se je šla preoblečt, pa sem na svoj račun prišla še jaz, ko sem pod bazenom opazovala brezskrbno orko, ki je plavala sem ter tja. Prostor, kjer sem si definitivno napolnila baterije.
Comments