Argentina, drugič
Že navsezgodaj smo se skobacali iz toplih postelj in se še v polmraku odpravili do avtobusne postaje, kjer nas je že čakal avtobus za El Chalten. Jutranja meglica se ob poti ni in ni hotela dvigniti, prav tako smo med potjo nekje že videli razmočeno cesto in mokro travo. Tokrat nam pa vreme res ni naklonjeno! Po več kot petih urah vožnje in klepetanju o raznih filmskih uspešnicah smo v daljavi prvič uzrli oba “fotra” nacionalnega parka Los Glaciares – Cerro Torre in Fitz Roy.
Vzeli smo pot pod noge in šli kampu Poncienot naproti. Na poti smo srečali slavno rdečeglavo žolno, par sovic in občudovali robustno pokrajino okrog sebe. Narava v narodnem parku, ki ga vsako leto obiše 300.000 ljudi, je osupljiva: tu najdemo potke v zavetju visokih dreves, brezkončne planjave z malimi ledeniškimi jezerci in visoke skalnate previsne stene. Po nekajurni hoji smo prvič uzrli Fitz Roy od blizu, ki se je ponašal v vsej svoji veličini.
Proti večeru smo prispeli v naš kamp in šli hitro spat. Noč je bila kratka, ker smo se še ponoči odpravili lovit znameniti sončni vzhod na naravno ploščad pod Fitz Royem. Bilo pa bi že preveč kičasto, če bi kopasti oblaki na obzorju spustili sončne žarke mimo in tako smo se morali zadovoljiti s še enim prekrasnim pogledom na majhno laguno, nad katero se je dvigal prijatelj Fitz.
Po vrnitvi v kamp nas je čakal topel čaj in kratek počitek, nato pa smo se podali naprej proti kampu De Agustini. Za pot do kampa pod goro Cerro Torre smo potrebovali skoraj pet ur, saj so nam težki nahrbniki oteževali hojo. Med potjo smo obšli dve jezerci, Lago Madre (Jezero mati) in Lago Hija (Jezero hči), se za daljši postanek ustavili na eni izmed razglednih točk na Cerro Torre in občudovali male sovice na vejah. No, in tako je (ni) izgledal Cerro Torre.
Menda nismo smeli biti zaradi tega nič slabe volje, velika večina pohodnikov, ki obšče Los Glacieres, vrhov Fitz Roya in Cerro Torreja nikoli ne vidi. Slaba tolažba. Vreme je bilo namreč res lepo in po 13.500 kilometrih zračne linije stran od doma bi človek pričakoval malce radodarnosti od narave. Popoldne smo končno pripešačili do kampa in si postavili šotore. Obvezna malica in ogled okolice. Sonček nas je prijetno grel in raziskovali smo breg ledeniškega jezerca pod goro Cerro Torre. Kar naenkrat je nekdo zakričal: Cerro Torre!
Oblaki so se razbežali in odprl se nam je pogled na andskega lepotca, ki številnim alpinistom buri domišljijo, na svoj vrh pa spusti le redke. No, pa narava le ni tako neusmiljena. Preostanek dneva smo presedeli na toplih skalah in še dolgo v noč razglabljali, kakšno neverjetno srečo pravzaprav imamo.
Tretji dan trekinga po parku Los Glacieres je bil namenjen vrnitvi v vasico El Chalten, ki je bila zgrajena zgolj v namene alpinizma in pohodništva v regiji. Ko smo hodili mimo požganega gozda, smo se šele zavedli, kakšno škodo lahko naredi trenuek človeške nepazljivosti. Za nami so se začeli nabirati težki deževni oblaki in hoditi smo začeli bolj pospešeno. Na trenutke smo že začutili kapljico ali dve, a nam je pred dežjem uspelo priti v naselje.
Tam smo raztegnili spalne vreče, ki so se navzele vlage, pretegnili prste na nogah in si privoščili litrsko pivo Stella Artois. S tako steklenico bi lahko koga še ubil… Čakala nas je še pet ur dolga vožnja nazaj v El Calafate, ki pa ni bila prav nič naporna, saj smo takoj zaspali, prebudila nas ni niti na trenutke neurejena makadamska cesta. Na avtobusu je voznik nalepil prijazno obvestilce: Please, do not take your shoes off! Sama bi dodala še: če želite živi na cilj. Med potjo nas je prišla pozdravit tudi lama vrste guanaco, ena izmed štirih vrst lam v Andih.
Človek bi jo vzel kar domov. Po večernem prihodu v El Calafate smo najprej vrnili sposojeno kamp opremo, nato pa se nastanili v hostlu, kjer nas je čakal kratek spanec. Naslednje jutro smo se namreč odpravljali v čilski Torres del Paine.
Nadaljevanje
Pogled nanju je bil veličasten, čeprav je njuna vrhova občasno zakrivala nizka oblačnost. Po uvodnem predavanju lokalnih šerifov in skrbnikov parka smo naleteli na nepredvidene težave v zvezi z lokalnimi vodniki, ki pa smo jih kmalu uspešno rešili. Medtem pa so se oblaki nad nami razpršili in že čez slabe pol ure se je nebo docela razjasnilo. Vremena v Patagoniji se pa resnično ne da napovedat!
Vzeli smo pot pod noge in šli kampu Poncienot naproti. Na poti smo srečali slavno rdečeglavo žolno, par sovic in občudovali robustno pokrajino okrog sebe. Narava v narodnem parku, ki ga vsako leto obiše 300.000 ljudi, je osupljiva: tu najdemo potke v zavetju visokih dreves, brezkončne planjave z malimi ledeniškimi jezerci in visoke skalnate previsne stene. Po nekajurni hoji smo prvič uzrli Fitz Roy od blizu, ki se je ponašal v vsej svoji veličini.
Bili smo na enem izmed razglednih točk in priznati moram, da me je pogled na mogočno goro oblil s strahospoštovanjem. Gora s staroselškim imenom Cerro Chalten je ime dobila po kapitanu slavne ladje Beagle, ki je na svojem krovu prevažala še bolj slavnega Darwina. Chalten v jeziku Tehuelchev pomeni “gora, ki kadi”, zakaj tako, pa si lahko pogledate na spodnji fotografiji.
Proti večeru smo prispeli v naš kamp in šli hitro spat. Noč je bila kratka, ker smo se še ponoči odpravili lovit znameniti sončni vzhod na naravno ploščad pod Fitz Royem. Bilo pa bi že preveč kičasto, če bi kopasti oblaki na obzorju spustili sončne žarke mimo in tako smo se morali zadovoljiti s še enim prekrasnim pogledom na majhno laguno, nad katero se je dvigal prijatelj Fitz.
Po vrnitvi v kamp nas je čakal topel čaj in kratek počitek, nato pa smo se podali naprej proti kampu De Agustini. Za pot do kampa pod goro Cerro Torre smo potrebovali skoraj pet ur, saj so nam težki nahrbniki oteževali hojo. Med potjo smo obšli dve jezerci, Lago Madre (Jezero mati) in Lago Hija (Jezero hči), se za daljši postanek ustavili na eni izmed razglednih točk na Cerro Torre in občudovali male sovice na vejah. No, in tako je (ni) izgledal Cerro Torre.
Menda nismo smeli biti zaradi tega nič slabe volje, velika večina pohodnikov, ki obšče Los Glacieres, vrhov Fitz Roya in Cerro Torreja nikoli ne vidi. Slaba tolažba. Vreme je bilo namreč res lepo in po 13.500 kilometrih zračne linije stran od doma bi človek pričakoval malce radodarnosti od narave. Popoldne smo končno pripešačili do kampa in si postavili šotore. Obvezna malica in ogled okolice. Sonček nas je prijetno grel in raziskovali smo breg ledeniškega jezerca pod goro Cerro Torre. Kar naenkrat je nekdo zakričal: Cerro Torre!
Oblaki so se razbežali in odprl se nam je pogled na andskega lepotca, ki številnim alpinistom buri domišljijo, na svoj vrh pa spusti le redke. No, pa narava le ni tako neusmiljena. Preostanek dneva smo presedeli na toplih skalah in še dolgo v noč razglabljali, kakšno neverjetno srečo pravzaprav imamo.
Tretji dan trekinga po parku Los Glacieres je bil namenjen vrnitvi v vasico El Chalten, ki je bila zgrajena zgolj v namene alpinizma in pohodništva v regiji. Ko smo hodili mimo požganega gozda, smo se šele zavedli, kakšno škodo lahko naredi trenuek človeške nepazljivosti. Za nami so se začeli nabirati težki deževni oblaki in hoditi smo začeli bolj pospešeno. Na trenutke smo že začutili kapljico ali dve, a nam je pred dežjem uspelo priti v naselje.
Tam smo raztegnili spalne vreče, ki so se navzele vlage, pretegnili prste na nogah in si privoščili litrsko pivo Stella Artois. S tako steklenico bi lahko koga še ubil… Čakala nas je še pet ur dolga vožnja nazaj v El Calafate, ki pa ni bila prav nič naporna, saj smo takoj zaspali, prebudila nas ni niti na trenutke neurejena makadamska cesta. Na avtobusu je voznik nalepil prijazno obvestilce: Please, do not take your shoes off! Sama bi dodala še: če želite živi na cilj. Med potjo nas je prišla pozdravit tudi lama vrste guanaco, ena izmed štirih vrst lam v Andih.
Človek bi jo vzel kar domov. Po večernem prihodu v El Calafate smo najprej vrnili sposojeno kamp opremo, nato pa se nastanili v hostlu, kjer nas je čakal kratek spanec. Naslednje jutro smo se namreč odpravljali v čilski Torres del Paine.Nadaljevanje
Comments